Z referendumsko pobudo so RTVS oziroma vladi skušali preprečiti, da bi ohranila RTV-prispevek v višini 12 evrov. Trdili so, da mora znašati 11 evrov, kot to določa veljavni zakon o RTV Slovenija. Ker je novi zakon o RTVS, ki je predvideval drugačno obračunavanje višine RTV-prispevka, na nedavnem referendumu padel, je vlada poskušala ohraniti lansko višino prispevka po bližnjici. Preko proračuna oziroma z noveliranjem zakona o izvrševanju proračuna za leti 2011 in 2012.

Za pregovorno brezkompromisnega Pezdirja in njegovo društvo je bilo to tako, kot če bi kdo med igranjem nogometa na široko razkoračil noge in se sam ponudil, da mu žogo porinejo med goleni. "To, da so naročnino opredelili v predlaganem zakonu o RTVS, je že samo po sebi idiotska poteza. In če so naredili to idiotsko napako, naj se sedaj ne izgovarjajo, da jim hoče nekdo drug to vrniti direktno v obraz. Ne vem, zakaj so dali naročnino v zakon. Naročnina bi se morala določati glede na poslovne izide, poleg tega pa proračuna nimaš za to, da bi javnim zavodom dajal denar. To je potuha. Zgodba ne bi bila tako problematična, če bi naročnino določili z uredbo in bi vse temeljilo na stroškovnih kriterijih; če pa si nekdo za prihodnje obdobje nastavi 12 evrov, to pomeni, da ga poslovanje sploh ne zanima. Ne želim si države, v kateri se cene postavljajo z zakonom, za karkoli," se jezi Pezdir. Njegovo Društvo za pravno državo je za pobudo o razpisu referenduma o zakonski noveli zbralo 2500 podpisov in kazalo je že, da bo Pezdir kmalu slavil novo zmago, včeraj pa je predsednik državnega zbora ugotovil, da je Pezdirjevo Društvo zbralo premalo veljavnih podpisov, zgolj 1826. Zdi se, da je Rado Pezdir izgubil svojo prvo bitko z državo.

Uživa, ko se naši genialni voditelji zapletejo v kaj negenialnega

Tako kot pri povišani ceni elektrike je tudi v primeru provizije na bankomatih Pezdir dosegel, da so morali komitentom vrniti denar. Govori godno ljudstvu, nadvse sprejemljivo in razumljivo. To, da te poslovanje ne zanima oziroma da te zanima manj, če posluješ z "zastonjskim" in itak zagotovljenim denarjem, je teza, ki je obče znana in razumljiva tudi manj učenemu življu. Ob tem, da so, kadar gre za njihov interes, te institucije praviloma neizprosne. Kot na primer RTVS, ki zamude pri plačevanju naročnine izvršuje prednostno.

"Od prvih dveh primerov naprej nas državljani dnevno zalagajo s primeri nepravilnosti. Težko se je lotiti vseh, se je pa ogromno prijav, recimo vsaka četrta, tako ali drugače nanašala na RTVS. Velika zasluga gre predvsem Dejanu Kovačeviču, ki je zadevo z naročnino dejansko pripravil, nas pa zgolj prosil za pomoč, da ga v referendumski nameri podpremo. Seveda smo ga. Zadeva je vredna tega. Če je bilo z referendumom zavrnjeno, da bo višina RTV-prispevka 12 evrov, potem je popolnoma nemogoče, da politika uveljavlja naročnino v višini 12 evrov preko drugega instrumenta," pravi Pezdir.

Pezdir in njegova ekipa državotvornost razumeta legalistično. Ne pričakujeta nič drugega, kot da se vzpostavi prvotno zakonsko stanje. Naročnina v višini 11 evrov torej.

Kdo sploh je Rado Pezdir? Za Ljubljančana gre. Z Bežigrada. Na osnovno šolo je hodil na dr. Vita Kraigherja, razred in klop si je delil z Miletom Ačimovićem, s katerim sta otroška prijatelja, vendar pa, kot pravi, sam ni bil nadarjen za nogomet. Bolj za košarko.

"Rada se najbolj spomnim po tem, da je bil kot otrok eden redkih, ki je znal z menoj spregovoriti tudi o nogometu. Že takrat ga je vse zanimalo in znal je poslušati," se svojega sošolca spominja Ačimović. Pezdir je šolanje nadaljeval na gimnaziji Ledina, po koncu srednje šole je v odločitvi, kaj študirati, malenkost ponihal med filozofijo in ekonomijo, a se na koncu odločil za slednjo in jo tudi končal.

Ko pojasnjuje svoje motive za tako zagrizeno zoperstavljanje nepravilnostim, kot sta bili povišana cene elektrike in provizija pri dvigovanju denarja z bankomatov, pravi, da to počne zaradi ljudi. Da bi jim pokazal, da je država v njihovih rokah. In zaradi sebe. Da bo lahko pogledal svojim otrokom v oči, pravi. Je sicer oče male hčerke in skorajda oženjeni soprog, medtem ko je vozniški izpit naredil šele lani.

No, navkljub povedanemu se ponuja vtis, da tega mladega moža žene predvsem neko bazično zaničevanje politike kot take. In da enostavno uživa, ko se naši genialni voditelji zapletejo v kaj negenialnega. Kot na primer v zadevo z naročnino.

"Da, vso mladost sem preživel s tem njihovim razdiralnim načinom, zlorabami, političnimi umazanijami. Samo poln gobec levo-desnih debat imajo. To se mi gravža. Od nekdaj oziroma odkar se bolj kritično zavedam sebe in okolja. Prej sem bil mulc. Če me danes vprašaš za Depalo vas, še vedno ne razumem, kaj se je tam zgodilo. In tudi študentski politik nisem bil nikoli, če imam med študenti kakega študentskega politika, pa mu kar naravnost povem, da če hoče kaj narediti, politika ni pravi način," pravi.

Goran Vojnović je v kolumni zapisal, da je Pezdir artikuliral oziroma instrumentaliziral jadikovanja in bentenje ljudstva, kakršna je slišati za šankom, medtem ko Vojnovićev stanovski kolega Košak njemu in drugim liberalcem, kot na primer Mrkaiču, zameri prav to - nekonvencionalen besednjak, ki ne izbira besed. K predalčkanju nagnjeni se sprašujejo, komu dejansko pripada, in ga sumničijo, da je prosti strelec Janeza Janše, medtem ko sam pravi, da je od tega, da ga tlačijo v politiko, utrujen.

Moram posesati, pomiti moram posodo

Na volitvah je bil, kolikor se spominja, enkrat: "In ne vem, če nisem volil prav LDS." Izmed tovrstnih akcij se je udeležil samo referendumov o Natu in EU, sicer pa volilno abstinira.

"Od podjetnikov zagotovo cenim Boscarola, prav tako pa vsakega podjetnika, ki prinese domov denar za družino. Krovca, ki svoje delavce namesto 800 plača 1500 evrov, ker se zaveda, da so dobri. Takšne male stvari. Veliko jih je. Vendar pa je problem, da ni večjih zgodb."

In čeravno domačijskim institucijam nastavlja zrcalce, v katerem rdijo, se v dojemanju akcij, kot je na primer Wikileaks, kaže kot zmernež, ki se s tovrstno gverilo niti ne strinja.

Brez dvoma je postal zvezda. Ljudje na ulici ga prepoznavajo. "Zvezda?! Hm, še vedno imam počeno žarnico, ki mi je ne uspe zamenjati, moram posesati, pomiti moram posodo. Običajen dečko. Dolgočasen sem v resnici. Grem kdaj v bife, sicer pa sem doma, učim se in bolj ali manj ne grem nikamor. To, da me na ulici prepoznavajo, niti ni slabo, ker kaže na veliko podporo, je pa idej, kaj bi se še dalo, ful veliko in zato obremenjujoče. Namesto da bi gledal TV, moraš delati. Po eni strani mislim, da bi lahko delal več, po drugi strani pa kakega kakovostnega zabušavanja ni. Zato mi je zelo ustrezalo, ko se je pojavil še Dejan Kovačevič. Da se je pojavil še kdo."

V boga ne verjame. Takisto ne pazi na brezmadežnost. Del njegove ekipe je med drugim tudi Leon Oblak, slovenski radijski monopolist. "Vedel sem, da potrebujem medijsko podporo, in šel do Oblaka, ki mi jo je dal, prav tako svojega pravnika Šonta. To je bila naveza, ki je delovala. Pragmatična finta, in to je vse, kar me zanima," pravi Pezdir, sicer tudi avtor zares legendarnega stavka: "Borut Pahor poskrbi, da povsod, kjer nastopi kriza, vidimo tudi njega."