Toda ne! Stare strasti ne zarjavijo: novembrski zbornik o verskem pouku v slovenskih šolah in vztrajna nadškofova prepričevanja na isto temo kažejo, da je instituciji ta zunanji cilj važnejši od notranje urejenosti.

Nadškof Stres je samo v zadnjih nekaj tednih za različne medije vsaj štirikrat ponovil dobesedno isto: kako imajo povsod po Evropi v šolah verski pouk, samo (še) v Sloveniji, Franciji in Albaniji ga ni. Ugovorov ali novinarskih kritičnih pomislekov na mestu dejanja ni bilo. Kako je to mogoče? Poslušalec, bralec, gledalec, ki nima časa, da bi se poglabljal v raziskovanje dejanskega stanja, lahko tako postopoma postane prepričan, da se Slovencem tu godi velika krivica. In se jim res godi krivica! Vendar ne zato, ker bi bili v osamljeni družbi zaostale Albanije in grešno-revolucionarne Francije, ki je pač ni mogoče zatajiti, ampak zato, ker nadškofova pritoževanja niso kaj drugega kot premišljena manipulacija.

Nadškof Stres bi namreč Slovenijo lahko postavil v vse drugačno družbo. Dejal bi na primer lahko: Slovenija je s svojo ureditvijo vprašanja navzočnosti verskih vsebin v javni šoli primerljiva s Švedsko, Nizozemsko in ZDA. Na Švedskem verskega pouka v javni šoli ni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Poznajo le nekonfesionalen, nevtralen, objektiven pouk o (svetovnih) verstvih in svetovnih nazorih. To in samo to je glede verstev državljanom dolžna javna šola.

Na Nizozemskem v razmeroma šibkejšem javnem šolstvu prav tako ni verskega pouka. Izjemoma, v zelo majhnem deležu javnih šol, je dopuščen kot dejavnost, ki ni del šolskega predmetnika. Informacije o religijah so vključene v ustrezne druge predmete. Kdaj že smo pisali o ZDA, kjer v javni šoli verskega pouka ni, možen je edino nekonfesionalen pouk o svetovnih verstvih.

Nadškof s svojim "samo še" vzbuja tudi zavajajoč vtis, da se razmere spreminjajo v smeri uvajanja vedno več verskega pouka. Pa bi slovenski primer obveznega izbirnega predmeta Verstva in etika spet lahko primerjal z nedavnimi zanimivimi rešitvami v razvitih in celo razmeroma konservativnih okoljih. Tako sta kanadska država Quebec in švicarski kanton Zürich prekinila dolgotrajno tradicijo konfesionalnega verskega pouka in posegla po ureditvi, ki je skladnejša z vse bolj pluralno (ne)versko strukturo družbe.

V Quebecu so s šolskim letom 2008/9 uvedli za vse javne šole in celo zasebne verske šole obvezen pouk o desetih verstvih sveta Etika in religiozna kultura. V Zürichu (kot zatem še v nekaterih švicarskih kantonih) so s šolskim letom 2007/8 opustili tradicionalni krščanski verski pouk in ga nadomestili z nekonfesionalnim poukom Religija in kultura. Podobno na Norveškem. Dejanski trend modernih držav je tako opuščanje konfesionalnega verskega pouka in njega nadomeščanje z nekonfesionalnim poukom.

V nadškofovi tiradi o Franciji in Albaniji je sugerirano prepričanje, da so države in javne šole, ki v javnem šolstvu imajo verski pouk ali verouk, že samo s tem dobre. Po verskem pouku kar kliče tudi aktualna potreba po moralnih vrednotah, je dejal na božični dan. Toda ali je verski pouk ali verouk resnično takšno zagotovilo? Verouk je bil obvezen šolski predmet v fašistični Italiji. Je kaj zalegel? Kakšni potrebi je stregel?

Poznala ga je šola v frankistični Španiji in Pavelićevi NDH. V nacistični Nemčiji je bil verski pouk del šolskega predmetnika, ki naj - kot se je izrazil nacistični veljak Martin Bormann - prispeva k "oblikovanju značaja". Je že treba reči, da so imeli težave z značajem kar obe nemški cerkvi in učitelji, ki so postopoma dopustili, da je krščanstvo pri verskem pouku postalo le še nekakšna veja nordijske mitologije. S temi zgodovinskimi madeži se RKC ni nikoli dovolj resno ukvarjala. Ta nevzdržna kolaboracija se ji je vedno zdela manjši moralni problem od tega, da so jo socialistični režimi vrgli iz javne šole.

Zbornik Verski pouk v slovenskih šolah: ovrednotenje in perspektive (Zavod sv. Stanislava, Ljubljana, 2010) naj bi ocenil obstoječe stanje in utemeljil zahtevo po verskem pouku. Toda že uvodni spisi s svojo zmedenostjo več vprašanj zameglijo kot razjasnijo. Trdi se, da RKC noče vsiljevati verouka v javne šole, da je za neko obliko verskega pouka, ki ni verouk. Hkrati pa je rečeno, da naj v "prehodnem obdobju" župnijski verouk postane eden od obveznih izbirnih predmetov v zadnjem triletju javne osnovne šole, in "sicer tako, da bi bila nosilka Cerkev in bi ga izvajali v župniji". Nepomembno se zdi dejstvo, da bi bila za to potrebna sprememba ustave. Nepojasnjeno je, kaj naj bi k takemu predmetu privlačilo nekatoliške učence.

Eden izmed piscev se je ob tem domislil, da bi tako priznani verouk "zaradi večje nevtralnosti in neobremenjenosti morda preimenovali /v/ verski pouk ali verska vzgoja, čeprav ne bi bil nič drugega kot dosedanji verouk" (str. 33). Takemu prehodnemu obdobju bi sledila preselitev verskega pouka v šolo. S tem Slovenija ne bi bila več "unikum" Evrope. Duhovito, ni kaj: verouk ni verski pouk, verski pouk pa je v resnici verouk, ki ima videz verskega pouka le zato, da bi bil videti nevtralen. Oder take maškarade, ki bi bila resnični evropski unikum, bi bilo najprej župnišče, potem pa javna šola.

Intelektualna zmedenost se nadaljuje v razpravah, ki na pomoč prikličejo razne evropske raziskave. Medtem ko je izsledke raziskave REDCo (Religion in Education: a Contribution to Dialogue) o stališčih dijakov o verah in šoli, ki je nastala po naročilu evropske komisije, mogoče razumeti kot priporočila k izobraževanju o religijah (religious education) in nereligioznih svetovnih nazorih, jo zbornik predstavi, nato pa spretno napelje na svoj mlin: kot priporočilo za verski pouk, ki bi krepil lastno versko pripadnost (religious instruction). Saj je za RKC, je zapisano, sprejemljiv le verski pouk, ki služi krepitvi lastne verske pripadnosti (str. 64). Pri tem ni povedano, katerega izmed priporočil evropske komisije oziroma REDCo s svojimi cilji in programom ne izpolnjuje že obstoječi predmet Verstva in etika.

Res je: obvezni izbirni predmet Verstva in etika, ki je na voljo osnovnošolcem zadnjega triletja, je nedonošenček, ki je še vedno v inkubatorju. Izbere ga majhno število učencev. Toda kot nekdanji član delovne skupine, ki je predmet pripravljala, menim, da so razlogi za to očitni: že v času poskusnega uvajanja (1999/2000) se je znašel v navzkrižju izrecnih obsodb in zavračanj s strani vplivnih predstavnikov RKC in sumničenj s strani dela sekularne javnosti. Ob tem mu je bila naložena še konkurenca preštevilnih drugih izbirnih predmetov.

A zdi se, da bi si zaslužil nadaljnjo podporo in dograjevanje. Tako kot bi bil potreben ponoven premislek o informiranju o svetovnih religijah v okviru drugih predmetov. To bi bilo vsekakor boljše od upoštevanja zmedenih in z manipulacijami izsiljevanih predlogov nekaterih predstavnikov RKC.