Laubrockova ni edina članica kvarteta, ki je v zadnjem času prejemala laskava priznanja glasbenih kritikov. Z njo prihaja tudi kitaristka Mary Halvorson, ki je za širni jazzovski svet, sodeč po številnih glasovanjih in lestvicah v ZDA, eno odkritij lanskega leta. V Anti-House sta torej dve mladi, izvirni glasbenici, novi moči na še vedno razgibani newyorški sceni. Toda v bendu je tudi bobnar Tom Rainey, glasbenik z dolgoletnimi izkušnjami in vidnim prispevkom v nekaj ključnih newyorških zasedbah od osemdesetih let dalje. Pogovor z njim in Ingrid Laubrock je nastal na njunem domu v Brooklynu. Glasbeni par je pred kratkim stopil v zakonski stan. Sodeč po njunih koncertih po newyorških klubih jima vedrega razpoloženja ne manjka.

Naj najprej vprašam vas, Ingrid. Precej ste se selili, najprej iz Nemčije v Anglijo, nedavno tega v tole mesto. Kaj vas je iz Evrope zmamilo v New York?

Ingrid Laubrock: On.

Tom Rainey: Naj grem v drugo sobo? (smeh)

Ingrid Laubrock: Obakrat sem se selila iz osebnih razlogov, tako v Anglijo kot v New York. V Angliji sem glasbeno zorela, se šolala in postala poklicna glasbenica. Sprva sem v različnih zasedbah ogromno igrala latinskoameriško glasbo, zlasti brazilsko, in jazz. Zaljubila sem se v godbo iz Brazilije. Zaradi srečanj in trkov raznorodnih vplivov - ob prevladujočih afriških -, je izredno zanimiva. V glasbi Toma Jobima, Joaa Gilberta najdeš prelepe melodije, nepričakovane harmonije in zares dolge, nenavadne oblike pesmi, ki pravzaprav sledijo besedilu. To mi je pomagalo pri igranju jazza.

Govorite portugalsko, sklepam glede na vašo izgovorjavo portugalskih imen?

Ingrid Laubrock: Ja, govorim. Igrala sem tudi veliko kubanske glasbe, ki jo obožujem zaradi ritma, zaradi posebne moči pihalne sekcije v repetitivnih vzorcih, zaradi dolgih napevov preko istega ritma, kar spominja na trans. V Ameriko sem prišla tudi zato, ker je bil New York vedno glasbeno zanimiv. Tu sem bila večkrat, nekaj časa sem študirala saksofon pri Davidu Liebmanu. To mesto me zmerom znova osuplja z dogajanjem.

Ali je evropsko dojemanje jazza širše od tukajšnjega?

Ingrid Laubrock: Je, vsaj tako mislim. Sem jazz glasbenica v širšem pomenu besede.

Tom Rainey: S tem imam nekaj težav. Povsod so ljudje, ki ozkogledo pojmujejo stanje stvari, pa ne samo v jazzu. Z večino glasbenikov, ki jih poznam, delim podobne ideje oziroma definicijo tega, kar jazz je ali bi lahko bil. So pa tudi drugi, ki se vsaj glede glasbe z mano v ničemer ne strinjajo. Verjetno gre za podobno razmerje tudi v Evropi, ki ni homogena. Nekdo iz Italije ima drugačno stališče od Nizozemcev. V obeh državah obstajajo ljudje odprtega duha in zadrteži. Zato ne maram posplošitev, ker preprosto ne ustrezajo dejanskemu stanju. Podobno velja za medije, nekatere revije se več posvečajo novi muziki, druge pa starejši glasbi.

Tom, prihajate iz Kalifornije, v New Yorku pa ste skoraj trideset let. So še razlike med jazzom zahodne in vzhodne obale ZDA?

Tom Rainey: Zgodovinsko so bile, danes pa so vse manjše. Pa tudi če bi pogledal na glasbo v petdesetih in šestdesetih, sem sam več poslušal Newyorčane, Milesa Davisa in Johna Coltrana. Geografske razlike v novem jazzu izginjajo.

Kako to, da ste izbrali bobne?

Tom Rainey: Moj oče je bil ljubiteljski bobnar, tako da sem od malih nog tolkel po škatlah.

Je vaša odločitev za študij glasbe na Berkleeju v Bostonu pomenila odločitev za poklicno glasbeno pot?

Tom Rainey: Zame je. Ni pa nujno za druge. Nekateri tam študirajo z namenom, da bodo glasbo poučevali. Drugi ne vedo, kaj bi s sabo po srednji šoli, in pridejo, da bi se naučili igrati kitaro. Take sem poznal. Ne glede na to, ali si dober ali ne, lahko vsak pride na Berklee. Potrebuje le denar.

Ingrid Laubrock: Čakaj, je bilo tudi v tvojih študijskih letih tako?

Tom Rainey: O, ja. Pri nas doma ga nismo ravno imeli na pretek. Mama se je žrtvovala in nas vse nekako spravila na kolidž. Študij je bil že takrat drag, danes pa so s šolninami povsem zblazneli.

Oba sta obiskovala glasbene šole. So to kraji, kjer mlad glasbenik dobi potrebno teoretično in praktično znanje?

Tom Rainey: Teoretično ja, praktičnega pa ne, ker je na šoli preveč študentov, ki se jim učitelj ne more vsem posvetiti. Zato pa med sovrstniki hitro najdeš soigralce. Študij sem na sredini opustil, ker mi ni več ničesar nudil.

Ingrid Laubrock: Sama sem bila po desetih letih igranja v raznih skupinah kar srečna, da mi je nekdo končno vlil v glavo nekaj teoretičnega znanja, da sem med seboj povezala konce. Ob formalni diplomi po enoletnem študiju na kolidžu mi je največ dalo stalno muziciranje s sošolci. Svojo govorico lahko razviješ le z rednimi vajami in nastopi izven pouka. To skupno muziciranje in druženje na glasbeni šoli je v mnogočem nadomestilo nekdanje zorenje glasbenika na terenu, v klubih. Zame je bilo najpomembnejše nastopanje, stik z občinstvom in zložno premagovanje treme. Pri tem pomaga igranje z različnimi skupinami v različnih situacijah, v katerih se učiš glasbenega izražanja.

Tom Rainey: Prav nič ne more nadomestiti nastopanja, komunikacije tistih na odru s poslušalci. Pri predstavljanju svojo stvaritev z nekom deliš.

Ingrid Laubrock: Ta glasba je skupna, čeprav za koga zveni vzvišeno, ali kot včasih rečejo, zateženo in preveč intelektualno. Če to že čvekajo, to vsekakor ni moja namera. Več pove o osebi, ki jo dojema, kot o glasbi kot taki. Spomnim se ocene nekega berlinskega koncerta: "dolgočasna in intelektualna". (smeh) To je le en primer. Glasbo hočem predstavljati, ne pa doma vaditi do onemoglosti ali pa jo igrati s prijatelji v dnevni sobi. Želim to žuborenje na koncertu.

Koliko se je sodobno jazzovsko muziciranje spremenilo v zadnjih treh desetletjih, odkar profesionalno nastopate?

Tom Rainey: Vanj je prišlo več zunanjih vplivov, tudi zaradi večje dostopnosti glasb z vsega sveta. Več je medsebojnega oplajanja, kot ga je bilo v preteklosti. Glasbeniki nočejo biti omejeni le na en slog, denimo na bebop. Tisti, s katerimi muziciram, poslušajo neverjeten razpon glasb, od popa iz šestdesetih, včeraj zloženega klasičnega komada do Charlieja Parkerja. Tudi midva en večer poslušava Joni Mitchell, drugi pa Ligetija. To se vsekakor odraža v naši glasbi.

Kakšna je vloga vajinih inštrumentov, bobnov in saksofona, v vajini glasbi?

Tom Rainey: Nenehno se spreminja. Včasih le skrbim za osnovno ritmično podporo, drugič je moja vloga bolj strukturna in koloristična. Predvsem rad vidim, da se vloge v skupini zamenjajo, tako da Ingrid na saksofonih izraziteje prevzame vlogo bobnarja. Lahko gre za ritmično ponavljanje dveh zvokov. Bolj naju zanima iskanje novih scenarijev za drugačne vloge.

Nič nimam proti, če bobni dajejo takt, toda tega sem se v zadnjih stotih letih zares naposlušal. Po drugi strani pa obstaja dober razlog za takšno vlogo, ki učinkuje, zato je ne bi kar zavrgel. Za svoj inštrument sem izbral bobne in nočem hoditi naokrog s petimi kovčki različnih tolkal in zvočil kot tolkalci. Čeprav, na novi plošči Ingrid igram na zvonove, na "glockenspiel".

Ingrid Laubrock: Med improviziranjem imam rada okoli sebe ves band. Rada izginem v njem, se pomešam z drugimi, včasih kaj uničim. Podobno kot Tom tudi sama nočem s seboj nositi vseh saksofonov, kar sem počela včasih, ko sem na turnejo vlekla vsaj tri saksofone. Odkrila sem, da se v resnici nobenemu nisem povsem posvetila. Z omejitvijo na enega odkrivaš več plati glasbila, različne zvoke in lege. Rada preskakujem z enega glasbenega elementa na drugega, tako da sem hkrati solistka in spremljevalka same sebe. Želim se odmakniti od tradicionalne funkcije saksofonistov, ki so zmerom igrali le melodijo in vodili skupino. Med igranjem se udobno počutim malo pod površino, vendar tako, da me soigralci začutijo, slišijo in se povezujejo z mojo igro.

Koliko vadita na dan?

Tom Rainey: Ingrid mnogo več kot jaz. Sam ne veliko, moje dnevno povprečje je dvajset minut. Ni potrebe, ker sem ogromno vadil v mladosti, pa še tedaj je bilo bobnanje moj konjiček. Med študijem sem tudi precej hitro osvojil zadane naloge. Predvsem pa sem vedno veliko igral, nastopal, kar zares šteje.

Ingrid Laubrock: Dve, tri ure na dan, kar pa včasih pomeni tudi vajo in predpripravo za skupinski "session", ki se razvleče na več ur. Včasih vadbo prekinem in začnem komponirati, različno. Vaja je postala del vsega časa, ki ga posvečam glasbi. So pa obdobja, ko se ure in ure povsem posvečam komponiranju, oblikovanju idej, razmisleku, tedaj saksofon malo trpi.

Tom Rainey: Ni nujno, da na glasbilo zares igraš. Že razmišljanje o njem, zamišljanje muzike, in to počnem vsak dan bolj ali manj nezavedno, je zame sestavni del vadbe.

Kako pa delujete v skupinah, ki jih vodite?

Ingrid Laubrock: Recimo, za Anti-House sem prejela ponudbo založbe za snemanje albuma. Napisala sem glasbo, sestavila skupino, vadili smo približno teden dni, v skupini in vsak posamič. Zame je idealno, če glasbo napišem, jo s skupino na nekaj koncertih odigram, o glasbi pošteno razmislim, jo dopolnim ali kakšen del preoblikujem in se nato odpravim v studio, ko je ravno prav sveža in ni postana.

Koliko pa se komadi spreminjajo na turneji?

Ingrid Laubrock: Pri Anti-House niti še ne vemo, saj smo malo nastopali. Toda skladbe pri skupinah, ki sem jih vodila v Angliji, so se nenehno preoblikovale. To je vedno odvisno od članov skupine in od strogosti zapisane glasbe. V njej so deli, ki so predpisani in terjajo natančno izvedbo, drugi pa so povsem poljubni, glasbenik lahko spreminja tempo, opusti določeno linijo. Če sem avtorica glasbe in šefica skupine, potem sem jaz tista, ki predlaga spremembe. Odkrila sem, da je spreminjanje glasbe med turnejo kar lepa igra. Nekaj sprememb pa je povsem spontanih in se dogajajo med muziciranjem.

Ali tudi ravnate kot šefica?

Ingrid Laubrock: No, saj moram... (Tom tiho kima, začneta se krohotati), saj moram. Vodim skupinske vaje, ker sem avtorica glasbe, in vztrajam, da moramo ponavljati dele skladbe, ki niso bili dobro odigrani. Nisem pa diktatorska.

Tom Rainey: Morda je res bolje, da o tem spregovorim jaz. Šefica je toliko, kot je potrebno. Vsi vodje bendov, s katerimi sem igral, so običajno potrpežljivi, še zlasti če gre za težavno glasbo. Zagotovo kar nekaj časa ne bo zvenela dobro. Vsak se mora znajti v njej, ne le v tem, da odigra po notah, marveč da v njej najde lastni izraz. Gre za nekakšno barantanje med zahtevami in spoznanjem, da od glasbenikov ne moreš terjati vsega, ker se bo to sčasoma obrnilo proti tebi. Vodja mora biti odprt do doprinosov glasbenikov v skupini, hkrati pa mora imeti jasno idejo, kaj od njih pričakuje. In mislim, da je Ingrid v tem že tako dobra kot mnogi drugi vodje skupin, s katerimi sem v preteklosti sodeloval, od Tima Berna naprej. Je dovolj odprta za predloge, obenem pa o njih vedno premisli in sproti presoja, ali jih bo sprejela ali ne. Je poštena.

Tudi vi ste postali vodja skupine. Po vseh letih, ko ste bili ustvarjalno zadovoljni v vlogi bobnarja, člana skupine, ste posneli ploščo z lastno zasedbo.

Tom Rainey: Sem zelo zmeren in pošten vodja. (smeh) Res je, nekaj albumov sem posnel kot eden izmed vodij, nikoli pa kot vodja benda. Priznam, da sem bil zelo razburjen in sem še zmerom zadovoljen s tem, kar smo naredili. Imeli smo turnejo in s tem bi rad nadaljeval. Zato pa ta vloga prinaša več odgovornosti, saj moram glasbenike plačati, se več posvečati organizaciji. V glasbenem pogledu pa ni kakšne velike razlike, saj se dobro poznamo in glasba je popolnoma improvizirana, tako da ni nobene potrebe, da bi od koga kaj posebnega zahteval. Odločam pa o začetkih in koncih, o glasnosti ali mehkobi muziciranja. Vendar smo vsi zelo kooperativni.

Kakšni pa so vajini odnosi z založbami, smo pri ključnih materialnih plateh življenja vsakega glasbenika?

Ingrid Laubrock: Pri albumu Anti-House za švicarsko založbo Intakt sem imela zares srečo. Zaupam jim, so odkriti in povsem nazorni v svojem delu z glasbenikom. V primerjavi z drugimi založniki, ki so vedno nekaj prikrivali, se ne sprenevedajo. Mislim, da svoje delo radi opravljajo in imajo radi svoje izdelke, glasbene albume. Ne razsipajo z denarjem, z njim ravnajo ekonomično. Vendar pokrijejo stroške snemanja albuma, kar ne velja za večino drugih založb.

Tom Rainey: Srečo smo imeli. Zares, za svoje delo smo bili pošteno plačani. Pravzaprav počnejo tisto, kar naj bi založniki delali.

Ingrid Laubrock: Mislijo na daljši rok in ustvarjamo trdno vez.

Tom Rainey: Resnica je, da če sam zelo racionalno pristopiš k snemanju albuma, sam najameš studio, pošteno plačaš glasbenike in prodaš dva tisoč izvodov, boš še vedno pristal v rdečih številkah, še vedno ne boš pokril stroškov.

Torej v glavnem živita od koncertov po klubih in glasbenih festivalih? Kako ocenjujeta današnje stanje tule v New Yorku in v Evropi?

Tom Rainey: Paradoks je, da imam kot bobnar zaradi čudaških kabaretnih zakonov, ki so dolga leta prepovedovali uporabo bobnov in basa v lokalih, danes v New Yorku celo več priložnosti za igranje kot včasih. Drugo je, koliko klubi plačajo glasbenika.

Ingrid Laubrock: Bolje poznam Anglijo in London, ki je precej podoben New Yorku. Je nekaj klubskih koncertnih prostorov, ki imajo nekaj denarja in spodobno plačajo za nastop, vendar ne za glasbo, ki jo igram. Zanjo je vse več klubov, kjer si plačan od deleža vstopnine. Vendar scena še ni padla na prevladujočo newyorško raven, kjer glasbeniki igrajo za napitnino.

Tom Rainey: Igranje za vstopnino ni nujno slabo, če klub skrbi za oglaševanje, uživa ugled in ima glede plačevanja glasbenikov za nastope in za osnovno pokritje njihovih stroškov stabilno politiko. Taka sta recimo klub Cornelius Street ali Zornov The Stone, kjer je vedno občinstvo.

Toda tudi lastniki klubov vsi po vrsti tarnajo, da poslujejo z izgubo.

Tom Rainey: Kar naj tarnajo, jasno pa je, da ne izgubljajo. Saj jih razen nekaj prispevkov in vložka v nastop glasbenikov v klubu njihov koncert ne stane nič.

Lahko glasbenik živi le od igranja v newyorških klubih?

Tom Rainey: Nima šans. Od tovrstne glasbe se ne da živeti v nobenem mestu na svetu. Moraš na turnejo. Lahko pa preživiš z igranjem po hotelih, na veselicah. Mnogi tam igrajo.

Igrata te špile?

Tom Rainey: Ne. Tega nočem.

Ingrid Laubrock: Sama sem jih v preteklosti večkrat igrala, to "tezgo". Priznam, da je to precej boleče izkustvo, in tega ne bi rada ponovila. Počutiš se grozno. Sicer pa sama danes več igram v Evropi, kot sem, predvsem zaradi dobrega dela glasbenega založnika. Vidim pa, da so klubi v večjih težavah in se težje prebijajo. Od nastopa krize leta 2008 so povsod zelo oklestili svoj program. Anglija je precej na psu.

Sta člana glasbenega sindikata?

Tom Rainey: Ne. Zame je članstvo v sindikatu proč vržen denar, ker ne zmorejo pomagati glasbeniku, kakršen sem jaz, se postaviti zanj. Smo samozaposleni glasbeniki. Nisem proti sindikalnemu organiziranju, da ne bo pomote, samo v mojem primeru sindikat ne počne nič.

Ingrid Laubrock: Še vedno sem članica angleškega sindikata. Pridružila sem se mu zaradi nekaj koncertov, brezplačnega pravnega svetovanja in pa ker sem kot članica lahko prosila za štipendijo. Zdaj bi morala izstopiti. Če bi bil nekje sindikat, ki bi se boril, da bi se del pobranih davkov zlil v podporo umetnosti, potem bi bila to druga zgodba.

Kaj boste z Anti-House igrali v Ljubljani?

Ingrid Laubrock: Dali bomo vse, kar premoremo. Gradivo z novega cedeja in nekaj novih komadov. Mešanico improvizirane in komponirane glasbe. Predvsem pa imam rada ta klubski prostor in njegovo atmosfero.