Vedno, ko dobra dva tedna ne zijam v programe slovenskih televizij, se ponovi isti scenarij. Najprej totalna abstinenčna kriza, potem prepričanje, da tako ali tako ničesar ne zamujam, in na koncu olajšanje, ker mi ni treba spremljati že stokrat prežvečenih in videnih scenarijev. Je pa tam na drugem koncu sveta vsaka informacija o rodni grudi zlata vredna. Vendar, za 99 odstotkov sveta Slovenija ne obstaja. Niti v pogovorih, še manj na televizijskih ekranih.

Zato sem bil jasno totalno šokiran, ko sem na enem azijskem športnem programu ujel portret naše smučarke Tine Maze. Daleč stran od zdrah slovenske smučarske srenje je bila Tina čista carica. Njen nasmeh je bil svetovni. Njena fotogeničnost neprekosljiva in celo sproščenost se je pojavila v očesu kamere neke druge televizije. Bila je to napoved pohorske zlate lisice, kjer je vseeno, če Maribor izgleda kot kakšen romunski zaselek, Pohorje pa kot vaški hrib s predpotopnimi napravami. Zvezda je Tina, ki kot gostiteljica svetovno javnost prepričuje, da predstavlja nedotaknjeni raj na zemlji. Če ji že razne zveze ne dajo dovolj denarja, bi to morala nemudoma storiti vsaj turistična branža. Noben sejem, nobene promocije ne bodo dosegle tega, kar lahko Tina z enim samim nasmehom. Enim samim zasukom in nagajivim pomežikom.

Upanje, da je tukaj res raj, se je razblinilo takoj, ko sem se priklopil na radijske in televizijske valove. Prva novica me je zadela v glavo. Gospodarska ministrica prostodušno izjavi, da potrebuje Slovenija nove investicije in vlaganja, da pa ne ve, če imamo to doma. Fajn, da je tako odkrita. Če tega ne ve Darja Radič, ni nič hudega. Da pa tega ne ve Darja Radič kot ministrica, to zaboli. Kdo pa bo potem imel odgovor na taka vprašanja, če ne ravno najbolj kompetentna oseba v slovenski družini. To, da tega ne ve pater familias Borut Pahor, pač ne preseneča. Kot ne preseneča, da mu ni najbolj jasno, koliko je ta država sploh zadolžena. Očitno mu član družine Franc Križanič daje informacije, iz katerih se ne znajde. Še manj Evropa, najmanj pa slovenska javnost. Tiste cifre, ki sem jih slišal iz njegovih ust, so bili streli v megleno tarčo. Če zadanem, bo super. Če pa falim, se svet tudi ne bo podrl.

Se pa podira Slovenija, ki v tem trenutku skozi informativne oddaje dobiva preprosto podobo iz znane šale o tem, kako prepoznaš menedžerja. Ta ne ve, kje je, niti nima pojma, kam gre, za to, da se je izgubil, pa so vedno krivi drugi. Sam je sicer prepričan, da ni v tem nič slabega, vsi okoli pa so že vrgli puško v koruzo. Še celo Peter Vilfan, kot strasten navijač neuničljive Olimpije, v obupu izjavi, da si ta ekipa s takšno igro ne zasluži zmage. Potem ko se zgodi čudež, mora sicer vzeti besede nazaj, ampak vse kaže, da v tej državi vsi verjamejo, da so čudeži možni. Če je ratalo popolnoma razsuti košarkaški ekipi Olimpije, zakaj ne bi ratalo tudi vedno pozitivno nastrojeni vladni ekipi. Saj veste, jutri je nov dan.

Nov dan, bolje, novo obdobje pa se je začelo za nacionalko. Dobili smo dva nova urednika. Ksenija Horvat bo reševala nasedlo staro železje informativnega programa iz zapuščine Rajka Geriča. Upam, da ne bo potrebovala sto dni, da se bo odločila, kaj zdaj. Že sto ur je preveč. In upam, da ne bodo njene prve besede: nič se ne da, ni denarja, ni motiva, ni volje in sem brez moči. Ali je res tako težko takoj narediti nekaj kozmetičnih posegov v absolutno grozne podobe informativnih oddaj? Ali je res tako težko za voditelje TV Dnevnika postaviti kredibilne in karizmatične ljudi namesto brezjajčnih bralcev s trotel bobna? Se bo res sesul sistem, če se bo odpustilo polovico urednikov, redaktorjev in koordinatorejv in se jih poslalo nazaj na teren delat dobre oddaje in prispevke? Bo res protestirala Evropa, če se bo nekaterim zahvalilo za sodelovanje?

Urednik razvedrilnega programa Vanja Vardjan bo imel lažje delo. Za začetek naj uprizori samoukinitev vseh oddaj. Nihče jih ne bo pogrešal, razen tistih, ki jih delajo in se imajo fajn. Eni, ko se raztegne harmonika, drugi, ko zaplešejo zvezde, tretji, ko producirajo za lase privlečene serije. Ukiniti izbiranje naše predstavnice za Eurosong pa je že stvar dostojanstva in pokončne drže. Ni se nam treba še enkrat sramotiti pred evropskim televizijskim avditorijem. Priznajmo, da to ni za nas. Pa četudi imamo, kot pravi stand-up komik Pižama, en gen, ki nas vse natera, da po petdesetem letu poslušamo govejo muziko.

Tako kot imamo v genih, da za vsak drek kličemo na pomoč referendumsko odločanje. Zbiranje podpisov za razpis referenduma o TV-naročnini je absurd na deseto potenco. Upam, da se pobudniki šalijo in so to predlagali iz samega dolgčasa. Če pa so mislili resno, potem ne bo nikomur več do smeha. Še krave se nam ne morejo več smejati. Te so namreč že zbežale stran…