"To je bilo zanjo nekaj povsem novega. Če je kdaj kaj prebrala v časopisu, kar je bilo namenjeno ženskam v kakšnem družinskem tedniku, potem je bilo, kako se umno gospodinji, kako se obnaša do moža, kako se vede do njegove službe in do drugih moških, kako se vzgaja otroke, kako se boriti z nekaj denarji, da je vse čisto, urejeno, in kako se da možu čutiti, da ga ima ženska rada. To je bilo pa tudi vse. Tukaj pa se je pisalo, da se mora ženska osvoboditi večnega suženjstva. To se ji je zdelo čudno in nabuhlo. Zraven je še pisalo, da mora žena stopiti iz teme na svetlo, da mora spoznati, kako pomembno je njeno delo v družbi, ne samo v družini. No, poleg tega se je avtorica članka zavzemala za volilno pravico žensk. To se ji je zdelo edino resnično in utemeljeno."

Dinar na dinar - svoboda

Istega leta je bila splošna volilna pravica tudi uzakonjena in Vida Tomšič je postala prva izvoljena ministrica na Slovenskem. A vse vendarle ni šlo tako zlahka: do leta 1973 je trajalo, da so v slovensko milico sprejeli šest miličnic, medtem ko so morale ženske na enoletni porodniški dopust čakati kar do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja.

"Kaj pa vem," je komentirala gospa Marija, letnik 1938, "mogoče se je moji generaciji godilo še najbolje. Dekleta, ki so bila rojena na začetku stoletja, so bila navajena na vse kaj drugega."

Ko je leta 1958 kot mlada učiteljica začela poučevati na osnovni šoli pod Šmarno goro, se ji to ni zdelo nič kaj posebnega. "Starejša dekleta mi pravijo, da je bila služba zanje nekaj imenitnega, me pa smo službo in z njo pridobljeno samostojnost pričakovale. Ko so nam starejše kolegice pripovedovale, da so nekoč poročene učiteljice dobile le pol plače, nam to ni in ni šlo v račun."

Gospa Breda, ki tako kot njena kolegica Marija sodi med tistih deset žensk, ki v Muzeju in galeriji mesta Ljubljane pripovedujejo o življenju meščank, rojenih med letoma 1927 in 1946, se teh časov še spomni.

"Pred drugo svetovno vojno je veljalo, da so morale vse, ki so se poročile, pustiti službo, razen učiteljic. In potem so bile gospodinje. Moja mama si je vedno želela biti samostojna in imeti denar. Ko pa je prišla osamosvojitev in so po domovih iskali ljudi, ki bi šli v službo - takrat se je pa uprla z vsemi štirimi."

Tudi gospa Heda si je želela v službo, a je njen mož menil, da mora biti doma tako kot njegova ali njena mama. "In sem se uprla in rekla, čakaj malo, tole pa ne gre skupaj."

Konec koncev je delo vlivalo samozavest, nudilo osebno in materialno neodvisnost in, kot so zapisale avtorice razstave, omogočalo osvoboditev od absolutnega patriarha.

"Ko sem dobila službo, se mi je zdelo, da sem stopila v drugo obdobje svojega življenja, da sem postala samostojna," razkriva gospa Tadeja. "Velikokrat je bilo tako, da sva šla s fantom v Trst in sem fantazirala, kaj vse bi kupila. Potem mi je kupil kaj lepega, a vedno sem imela ob tem slab občutek. Ko sem dobila prvo plačo, sem si rekla, hvala bogu, sedaj imam končno svoj denar in sem samostojna."

Toda zgodba arhitektke Lidije, ki je bila zaposlena v projektnem biroju, kaže, da moški vajeti le niso tako hitro izpustili iz rok. Nekega dne jo je direktor poklical v pisarno in jo kot izvajalko del predstavil pomembnemu naročniku. Gospod je bil v zadregi, ko ji je rekel, da kot ženska ne more prevzeti projekta. "Ogorčena sem mu povedala, da ne glede na spol prevzemam sleherno naročilo." Ampak ni se pustil prepričati. Bil je prepričan, da projektu - izdelavi notranje opreme za kaznilnico na Dobu - ne bo kos zaradi osebne varnosti. "Samo obrnila sem se in odšla brez pozdrava."

Kot je pristavila njena kolegica Marijana: "Jaz ne bi znala biti samo žena, mati in gospodinja."

Čudežni prijatelji

In če so se v povojnih letih vsaj navidezno znebile dominantnega sovraga - moškega šovinizma -, so kmalu pridobile novega.

"Čas je ženski največji sovražnik," pripoveduje deseterica.

"Jaz sem se ukvarjala s kuhanjem, pospravljanjem, pranjem, šolo," je zapisala gospa Marijana. "In ker sem imela tudi zahtevno službo, sem bila zelo obremenjena. Kako sem krmarila med temi obveznostmi? Enostavno, morala sem vse narediti."

Kar je pomenilo, da je tako kot mnoge vstajala ob pol sedmih in uro kasneje že sedela v pisarni za mizo. Ob pol štirih se je odpravila domov, se na poti ustavila po nakupih, da bi ob petih popoldne že postregla s kosilom. Do sedme zvečer se je ukvarjala z otroki, se do devete posvečala gospodinjskim drobnarijam, potem se je lotila kuhanja za naslednji dan, do enih zjutraj pa je prišlo na vrsto še vse drugo.

"Koliko sem imela časa za druženje s prijateljicami? Nič. Tega časa enostavno ni bilo."

"Kar se tiče dodatnih obremenitev, se kaj dosti ni spremenilo," je dodala učiteljica Marija. "Od žensk se je še vedno pričakovalo, da so prale, likale, skrbele za dom, moža in otroke. Možje so pomagali, če se jim je zdelo, ni pa se to od njih pričakovalo."

Ampak, obstajalo je nekaj reči, ki so gospem lajšale vsakdan. Denimo pralni stroj, sesalnik, električni likalnik… in "najboljši prijatelj", lonec na zvišan pritisk.

"Joj, ekonom lonec, ja!" se je obraz gospe Marije razlezel v nasmeh. "To je bilo super! V njem so se jedi kuhale vsaj polovico časa manj."

Lahko bi rekli, da je bil skorajda bolj dobrodošel kot znamenita kontracepcijska tabletka. A še bolj srečen dogodek je bil nakup pralnega stroja.

"Prvega sem dobila šele, ko je bila najmlajša hči stara dve leti, do takrat sem vse prala na roke," se spominja. "Obstajali so že prej, vendar jih je bilo treba uvoziti iz Italije. Nabaviti je bilo treba devize, poiskati nekoga, da ga je uvozil, in tako sem prišla do svojega prvega candyja. Moram pa povedati, da sem se strinjala, da najprej kupimo avto in šele potem pralni stroj. Imela sem ga dvanajst ali štirinajst let in se sploh ni pokvaril, postal je samo malo reven. Tudi za vnuke sem prala z njim, potem pa je končno onemogel in smo kupili novega."

Podobno radost je v njen dom vnesel tudi likalnik na paro, ki ga je kupila, ko je šla prvič čez mejo v Avstrijo, pa pekač, za katerega je odštela pet tisoč dinarjev, ko je njena začetniška plača znašala le enajst tisoč štiristo.

"Gospodinjski pripomočki so bili zelo dobra stvar, težava je bila v tem, da so bili zelo dragi."

"Pa kako," je dodala njena soimenjakinja, gospodinja, rojena leta 1941. Prvega si je privoščila leta 1974 na kredit; pravi, da se ne spomni, ali je zanj zadostovala ena plača. "Super je bilo, ko je k hiši prišel pralni stroj, ampak opralo se pa ni nič več tako lepo kot na roke," je dejala napol v šali, napol zares.

Gospa Burda in gospod du Pont

"Ko smo bile me mlade…" Tako se največkrat začnejo zgodbe mater in babic, ko nam skušajo dopovedati, da imamo današnje ženske vsega preveč. Predvsem oblek in čevljev, pa torbic, kozmetike in nakita.

"V naših časih si imel en plašč, ki je bil topel, ne nujno moden, in to je bilo dovolj. Če nisi imel za šal, ga pač nisi nosil," se je nad potrošništvom jezila vitalna učiteljica v pokoju. "Takoj po vojni je bilo veliko pomanjkanje: za obleke smo imele karte, spomnim se, da sem tudi jaz enkrat stala v vrsti, da smo za točke dobile kose blaga, šivale smo pa same."

Šivalni stroj, ki je danes neredko le stojalo za knjige ali rože, je bil zato nadvse pomemben predmet. "Pred vojno so meščanske družine najele šiviljo, ki je prišla k hiši in sešila obleke, po vojni pa smo se s tem začele ukvarjati ženske. Veliko smo šivale, pletle, vezle…"

Tudi garderoba gospe Hede je bila samosvoja. "Modo za svoje telo sem oblikovala sama, risala sem kroje oblek, ideje zanje pa sem pogosto dobivala iz filmov."

Ali, denimo, iz revije Burda Moden, ki je leta 1952 začela prilagati tudi kroje. Bila je zelo priljubljena, in kar ji gre še v čast, bila je prva zahodnjaška publikacija, ki so jo leta 1987 natisnili v Sovjetski zvezi.

"Drugače pa smo imeli bolj malo oblek, nihče ni imel veliko. Kar je bilo dobro, ker ni bilo konkurence," se je pošalila gospa Marija. "Pravzaprav si potreboval nekaj za vsak dan in nekaj lepega za ples ali nastop. Da pa ne bi bile vedno enako oblečene, smo si obleke med seboj sposojale, kakšen kos zamenjale, in tako smo vedno imele na sebi kaj drugega."

"Ampak skoraj najvažnejšega kosa pa nismo omenili," je spremenila temo.

Najlonke?

"Hlače!" je izstrelila. "Pojavile so se kmalu po vojni, še pred letom 1950. In to je bil res pravi bum! Starejši so seveda rekli, da se ženske ne smejo tako oblačiti, češ, kaj je zdaj to, a bomo imeli same moške, ampak me smo imele hlače neizmerno rade. Veste, kako dobro je bilo, ko si jih oblekel, pa te ni zeblo?!"

Na učiteljišču že niso bile več tako posebne. "Huje je bilo s kratkimi hlačami. Najprej so bile dovoljene le za športnice, rokometa pač ne moreš igrati v dolgih hlačah."

Kaj pa tiste dragocene hlačne nogavice, ki so bile skoraj do šestdesetih let prejšnjega stoletja eden najdražjih kosov garderobe, trije pari, na primer, so stali skoraj toliko kot pol uradniške plače?

"Najlonke - to je bilo nekaj tako posebnega," je dejala gospa Heda. "Danes ne moreš kupiti tako drage obleke, da bi bila tako posebna, kot so bile takrat posebne najlonke."

Pogosto sta mati in hči nosili isti par, in če so se strgale, se jih nikakor ni zavrglo, ampak so se "pobirale nitke", obstajale so celo rokodelke, ki so se ukvarjale izključno z njihovim popravljanjem.

"Težko jih je bilo dobiti," je zatrdila naša učiteljica. "Pod Tromostovjem jih je na črno prodajala gospa, ki je imela v nedrjih skrite rute in najlonke, švercala pa jih je iz Trsta."

Nedokončana borba

In če zanje ni bilo denarja? Potem so si ženske na zadnjo stran nog narisale črto, da je bilo na daleč videti, kot da nosijo dipontke, vzdevek, ki se jih je prijel zaradi originalnega izdelovalca - ameriške tovarne DuPont.

Bržkone je danes pripadnicam generacije X težko doumeti, da so njihove matere in babice za vso družino pletle jopice, na roke prale otroške plenice, namesto vložkov always uporabljale svitke, polnjene z bombažem ali mahom, in da so za prve čevlje s peto odštele skoraj polovico plače.

"Današnje ženske so zelo drugačne," meni gospa Marija. "V stalni borbi so: predvsem same s seboj, ker niso tako trdne. Morajo se dokazovati v službi, doma, vzgajati otroke…, po drugi strani pa ne smejo imeti kar neke tople bunde, ampak mora biti bunda primerna položaju ali stanu, imeti mora nekakšno znamko. Me smo v službo hodile urejene in predvsem čiste, danes pa morajo biti ženske kot iz škatlice. To je kar zahtevna reč; že samo to, da si ustrezno oblečen, je naporno."

"Pa še nekaj je," je dodala. "Niso tako odporne. Tudi zbolevajo bolj. Zakaj je tako, ne vem. Iz Amerike smo poleg valentinovega uvozili tudi psihiatre, pa ne vem, če jih res toliko rabimo."

"Bejbe definitivno napredujemo," je pristavila oblikovalka Irena, letnik 1965. "In ko bo več predsednic kot predsednikov, bomo 'zrihtale' svet, saj tisti, ki rojeva, težje proizvaja vojne."

In kako ona čuti medgeneracijske razlike?

"Ali obstaja večji užitek kot upreti se svoji mami?" se je vprašala. "Da, gledati, kako se ti upira hči." Tista hči, ki ji je nedolgo tega pokazala, kako prijateljica v Ameriki retušira obraze in zadnjice manekenk pred objavo v časopisih, v upanju, da bo tako bolj zaupala svojemu telesu. "Namesto ob filmih za odrasle nudiš starševsko pomoč ob reklamah," je razložila.

Kaj pa moški, so se po njenem kaj spremenili? "Po novem si upajo biti očetje, ženske pa jim to končno dovolimo." In tako kot njen soprog in oče tudi kuhajo.

"Ampak ko prvič ugotoviš, da ima lahko čisto navaden kruh štirideset aditivov, ga začneš peči sama, kmalu si sposodiš njivo in iščeš v sebi kmetico. Zanalašč pozabljena tradicija s pomočjo interneta rodi zdravo hrano."

S posnetki na YouTubu pa te splet nauči šivati, plesti, kvačkati in kar je še pozabljenih spretnosti, ki so bile včasih v ženskem svetu samoumevne, danes pa so unikatne. Tako kot naše zgodbe, pomembne, dragocene, radostne in žalostne pripovedovalke.