Na začetku lanskega decembra se je nekdanji odlični vratar in reprezentant znebil priponke vršilec dolžnosti in postal samostojni selektor - prvi v slovenski rokometni zgodovini kot profesionalec, podpisal pa je štiriletno pogodbo.

Nekoč ste bili eden glavnih rešiteljev Slovana, pred meseci ste ga po skoraj osmih letih kot trener zapustili. Zakaj?

Na Slovanu smo začeli iz nič in dosegli določeno raven, potem pa smo se razšli zaradi različnosti pogledov o tem, kako naj bi klub deloval v prihodnje in po kakšni poti naj bi šel. Nikogar ne obsojam, a pri meni je ostal grenak priokus, saj sem vložil veliko energije, časa, truda, volje, živcev... Tudi v tej sezoni bi lahko Slovan naredil korak naprej, moj glavni cilj pa je bil, da se ne ustavimo, dokler ne osvojimo naslova prvaka Slovenije in se uvrstimo v evropsko ligo prvakov. Ekipo smo sestavljali počasi in pametno, vsako leto pa je naredila pomemben korak naprej - v prejšnji sezoni do četrtega mesta v slovenski ligi in polfinala evropskega pokala challenge. Imeli smo perspektivno ekipo, ki je igrala dober, sodoben in atraktiven rokomet. Zato mi je še bolj žal, ker fantje odhajajo v druge klube.

Serdarušićev odhod me je presenetil, razžalostil in šokiral

Slovan je že dolgo v velikih denarnih, kadrovskih in organizacijskih težavah. Ali se lahko zgodi najbolj črn scenarij, ki bi pomenil dokončen konec nekdanjega velikana s Kodeljevega?

Iskreno upam, da se to ne bo zgodilo in da bo Slovan nekoč zares postal stabilen prvoligaški klub z odličnimi rezultati. Kajti zelo pomembno je, da ima Ljubljana močnega prvoligaša v moškem rokometu. Ne glede na vse je Ljubljana največja baza, največji igralski bazen, in če jo bomo odtrgali od te vloge, bomo naredili veliko škodo. Iz manjših sredin lahko pride rokometaš ali dva, iz ljubljanskega bazena pa lahko pride celotna generacija. V Slovanu smo veliko vložili v prvo ekipo, malce pa smo pešali pri organiziranosti po osnovnih šolah. Lasten pogon in nekaj osnovnih šol je premalo, a vseeno je prišla še ena Slovanova generacija. Nanjo bo sicer treba počakati še tri, štiri leta, potem pa bo imel Slovan znova dobro ekipo, kar zadeva domači igralski kader.

Po klubskem šoku s Slovanom ste doživeli še reprezentančnega: selektorski položaj je zapustil Serdarušić, ko ste bili vi pomočnik.

Priznam, da me je njegov odhod presenetil, razžalostil in šokiral. Ne morem se načuditi, da smo enega najboljših trenerjev na svetu "potrošili" v Sloveniji v pičlih desetih mesecih. To je ogromna škoda, kajti šlo je za strokovnjaka, ki bi lahko pri nas pustil zelo globok pečat. A tega mu enostavno niso dovolili. Očitno niso hoteli ali želeli sprejeti njegovega načina dela, razmišljanja, rokometne filozofije... Drži, da je prišel iz drugačnega okolja, v katerem se drugače dela, razmišlja, dojema šport in podobno, ampak vseeno bi morali od njegovega prihoda vzeti in dobiti več. V tem času ni bilo niti enega seminarja, na katerem bi poskušali od takšnega strokovnjaka videti in slišati njegova razmišljanja, poglede, razlage, ideje... Osebno sem žalosten, ker ne sodelujem več s tako vrhunskim strokovnjakom, ki bi mi lahko kot trenerju še marsikaj dal.

A po drugi strani je nenavadno, da je trener, ki je v krutem profesionalizmu v Kielu deloval kar petnajst let, v Sloveniji v zelo kratkem času kar dvakrat - na klubski ravni v Celju in s slovensko reprezentanco - vrgel puško v koruzo in zelo hitro obupal.

V teh zadevah zagotovo ne morem biti v vlogi razsodnika. Kar zadeva celjski klub, je to vprašanje za ljudi v njem in okoli njega, v reprezentanci pa je šlo za dogovor med njim in ljudmi, ki so ga pripeljali v Slovenijo. Kot je sam večkrat javno povedal, je bil dogovor naslednji: če gre eden od nas, gremo vsi. In ko se je to zgodilo, se je Serdarušić držal dogovora. Če gledamo s človeške plati, je to vrhunska poteza, če gledamo s strokovne, pa nerazumljiva. V prvem primeru je za ljudi mož beseda in pravi človek, za druge pa egoist, ki tega ne bi smel storiti. Ko sem prej govoril o pečatu v slovenskem rokometu, lahko malce pogledamo v zgodovino. Kasimu Kamenici smo dovolili in omogočili, da je pusti velik pečat v njem. Takratne Prule so bile potencialni prvak Evrope, imele pa so enajst reprezentantov Slovenije, ki so na EP 2004 osvojili srebrno kolajno. Takrat smo nekemu strokovnjaku pustili, da je delal na dolgi rok, kar se nam je kasneje bogato obrestovalo. S Serdarušićem smo imeli še eno takšno priložnost, a je ostala neizkoriščena. Imam občutek, da se pri nas vse hoče preveč na hitro.

Pri krožnih napadalcih je nastal vakuum

Že kot Serdarušićev pomočnik ste bili predvideni za njegovega rokometnega naslednika, kar se je potem tudi zgodilo. Ker je vaša funkcija profesionalna, ne smete trenirati nobenega kluba, sicer se vam selektorska pogodba takoj prekine.

Ker se imam za mladega trenerja, ne bi imel nič proti, če bi lahko treniral še kakšen klub, saj imam dovolj energije. A na RZS so se pač odločili za profesionalno funkcijo. Kadar so prejšnji selektorji prevzemali člansko reprezentanco, je bil sistem tak, da so prevzeli tudi klub, konkretno Celje Pivovarno Laško. In ko se je to zgodilo, so se takoj pojavile težave: za koga dela, komu pripada in podobne neumnosti. Očitno smo v Sloveniji tako nezaupljivi, da se bojimo še lastne sence. To, da ne delam na klubski, ampak le na reprezentančni ravni, ima tako pluse kot minuse. Plus je, da imam več časa za oglede tekem, spremljanje potencialnih reprezentantov, pogovore, analize, razmišljanja... In to, da ni treba ves čas "prestavljati" s klubskih zadev na reprezentančne in nasprotno. Minus pa je, da kot trener nimam neposrednega stika z vsakdanjim delom ter treniranjem in vodenjem moštva.

Položaj krožnega napadalca je že nekaj let največji minus v slovenskem rokometu. Zakaj Slovenija ni sposobna narediti dobrega pivota?

Nekoč smo imeli vrhunska krožna napadalca, Tomaža Tomšiča in Zorana Lubeja, toda njun EMŠO je na žalost takšen, da sta že končala kariero. Po njunem odhodu je - če izvzamemo Miha Žvižeja - nastal vakuum. Rokometni trendi pri igralcih gredo v višino in hitrost, klasični krožni napadalci, ki so majhni, čokati in z nizkim težiščem, pa so že preteklost. V sodobnem rokometu je potreben pivot, ki je takšen kot zunanji igralec, kot bek: visok dva metra ter močnejši in hitrejši od njega. Položaj krožnega napadalca je najzahtevnejša vloga, tako v obrambi kot v napadu. Zakaj ga v Sloveniji nismo naredili? Ker smo to igralno mesto malce zanemarili, rokometaše pa smo preusmerjali v zunanje igralce, kar je predvsem posledica premajhne baze.

Ob prevzemu reprezentance ste dejali, da imamo v mlajših kategorijah nekaj igralskega "materiala" za krožne napadalce, a bi morali fantje zamenjati sedanja rokometna "delovna mesta".

Gre za zunanje igralce, beke, ki bi jih morali preseliti na položaj krožnega napadalca. Ta možnost obstaja, ker so še dovolj mladi za kaj takega. Iz lastnih izkušenj lahko povem naslednje: ko je Uroš Bundalo prišel k Slovanu, je bil zunanji igralec, jaz pa sem ga dal na pivota. Na tem položaju je igral tudi v mladinski reprezentanci in igra tudi zdaj v Škofji Loki. Uroš je eden izmed tistih potencialov, a eden je vedno premalo, kajti če ni konkurence, fantje bolj ali manj zaspijo. Igralci morajo svoj potencial pokazati, prav tako pa tudi potrjevati na treningih in tekmah. Zato bi bilo najbolje, če bi jaz lahko kot selektor prišel na klubski trening in imel vpogled v njihovo tedensko delo. A bojim se, da bi to mnogi vzeli kot moje ocenjevanje trenerjevega dela, ne pa igralčevega. A bom poskusil s tem, čas pa bo pokazal, kako bo to sprejeto.

Ko sva že pri stroki: so slovenski rokometni trenerji premalo vključeni v dogajanja, so preveč odrinjeni na stranski tir ali so se kar sami odrinili?

Vsakega po malem. Nekaj se je seveda zgodilo, da je prišlo do takšnega stanja. Zato je potrebna temeljita analiza, kaj in zakaj se je to sploh zgodilo. O tem, zakaj ni strokovnega sveta, vem le iz medijev in izjav njegovih članov, ki pa bodo morali sporne stvari razčistiti med sabo. Koliko se kdo vključuje v strokovno in drugo delo, je pač stvar posameznika. Osebno proti nikomur nimam ničesar, ni me ničesar strah in z vsakomur sem pripravljen na pogovor in sodelovanje.

Strasten ribič računa, da bo ulovil tudi EP 2012 v Srbiji

Tudi slovenski rokomet ni izjema pri večno spornem vprašanju - koliko tujcev naj imajo klubi?

Kot selektor na to ne gledam prav nič drugače kot takrat, ko sem bil še klubski trener. Nihče ne more in ne sme nobenemu klubu glede na njegove ambicije določati, koliko tujcev lahko ima. Vsak klub mora biti sam dovolj pameten, da si postavi okvirje: če si jih lahko privošči pet, naj jih ima pet, če pa si ne more privoščiti nobenega, ga pač ne bo imel. A to bomo dosegli šele takrat, ko bo zares uvedeno licenciranje klubov. Domači igralci se morajo sami boriti za svoje mesto pod rokometnim soncem, kajti prav ničesar jim ne bo podarjenega. Če bodo s svojim delom prisilili svoj klub, da bo začel razmišljati o tem, da na njihovih igralnih položajih ne potrebuje tujcev, ker so domači najmanj enakovredni, je to super. Nevarno pa je razmišljanje, da ne bi imeli tujcev le zaradi tega, da bi lahko igrali domači rokometaši. Kajti to bi bila potuha za domače igralce. V klubih z evropskimi ambicijami se lahko mladi domači igralci ob kakovostnem tujcu veliko naučijo in napredujejo. Konkretnega smiselnega števila tujcev v klubih ni mogoče natančno opredeliti, kajti vsak ima svoje ambicije in potrebe. Dejstvo je, da ima Slovenija majhno igralsko bazo. Primer je položaj krožnega napadalca: na tem položaju imamo veliko tujcev, a povsem upravičeno, saj nimamo dovolj kakovostnih domačih rokometašev.

Kot strasten ribič zagotovo računate tudi na rokometni ulov - uvrstitev Slovenije na evropsko prvenstvo v Srbiji leta 2012.

Seveda. Prav tako mi je hudo, ker Slovenije že drugič zapored ni na svetovnem prvenstvu, še posebno ker so na Švedskem nekatere reprezentance, ki tja sploh ne spadajo. Slovenija ima dolgo kontinuiteto nastopov na velikih tekmovanjih, a razen z razpletom EP 2000 na Hrvaškem in EP 2004 pred domačimi gledalci nikoli nismo bili zadovoljni. Takrat smo dočakali generacijo, ki je prišla do kolajne in se več kot desetletje redno uvrščala na velika tekmovanja. To so veliki dosežki, a po drugi strani bi Slovenci vsakič radi osvojili kolajno, kar pa ni možno. Nikoli se ne vprašamo, ali je kolajna realno dosegljiva. Kvalifikacije za Euro 2012 smo začeli z zmagama proti Portugalski in Ukrajini, a to še zdaleč ne pomeni, da smo si zagotovili vozovnico za Srbijo. Čeprav so Poljaki izgubili točko na Portugalskem, so še vedno glavni favoriti v naši skupini. Portugalci so z remijem proti njim dokazali, da so kakovostni in da so pod vodstvom Šveda Matsa Olssona kakovostni in v vzponu. Na EP nas peljeta dva scenarija: zmaga proti Poljakom doma ali proti Portugalcem v gosteh. Upam, da bomo zlomili že Poljsko, a če se to ne zgodi, nas še vedno čaka odločilni dvoboj s Portugalsko.

Na Švedskem poteka svetovno prvenstvo. Kdo so favoriti za kolajne?

Na velikih tekmovanjih so zame vedno največji favoriti tisti, ki ne igrajo lepega rokometa - Francozi in Hrvati. Gre za reprezentanci, ki me ne navdušujeta s svojo igro, čeprav je rezultatsko uspešna. Vse preveč se dogaja v "leru", v klasičnem "sprehodu". A to si lahko privoščijo, ker vse rešujejo z individualno kakovostjo igralcev. Imajo odlične vratarje in močno obrambo, v napadu pa naredijo malo tehničnih napak, kar je posledica počasnejše igre in minimalnega teka. Jaz imam rajši hiter in dinamičen rokomet z veliko tekanja, hitrimi zadetki in prehodi, atraktivnimi potezami... Poleg Francije in Hrvaške so v krogu favoritov, ki je širok, še Poljska, Islandija, Nemčija, gostitelji Švedi, Danci, Norvežani... Razplet ne bo odvisen toliko od pripravljenosti kot od uspešne regeneracije igralcev. Zaradi zgoščenega in napornega urnika tekem bo regeneracija zelo pomembna: zato ne pričakujem hitrega in atomskega rokometa, ampak "šahovskega". Neevropske reprezentance? Nobena ne more poseči v boj za kolajne, mogoče lahko le Tunizija in Egipt prideta med osem najboljših na svetu.