Stres je neizogiben odziv organizma na določeno nevarnost, česar ne moremo trditi za izgorelost. Izgorelost je pravzaprav negativna reakcija na stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti obvladovanja stresa. Najbolj so izgorelosti izpostavljeni poklici, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem.

Na izgorelost ni imun nihče

Sindrom izgorelosti oziroma izpraznjenosti najpogosteje prizadene strokovnjake po več letih prizadevnega in odgovornega opravljanja svojega poklicnega dela in le redko se pojavi kmalu po nastopu službe.

Pojav izgorelosti je opaziti pri posameznikih, ki so občutljivi, z veliko mero empatije, topli, angažirani v odnosih z ljudmi, k ljudem obrnjeni idealisti, ki pa so (lahko tudi nekoliko slabše energetsko opremljeni) ob tem notranje negotovi, anksiozni, pretirano entuziastični in se hitro identificirajo z drugimi ljudmi. Nekateri drugi posamezniki, dobro energetsko opremljeni strokovnjaki, ki prav gorijo za svoje delo, pravi delovni narkomani, bodo čez čas reagirali s psihofiziološko simptomatiko. To so pogosto nekoliko agresivnejše, tekmovalne, intenzivne in aktivne osebnosti, ki zelo nihajo v svojem razpoloženju. Težko prenašajo stres in frustracije, so jezavi, razburljivi, ne prenesejo kritike svojega dela, se močno odzovejo, če se jih ne ceni in časti, ali če je delo, ki ga opravljajo, nad njihovimi sposobnostmi ali pod njimi. Predvsem neugodne, pa tudi ugodne spremembe v posameznikovem življenju, denimo bolezen, razveza, ponovna poroka, smrt ljubljene osebe, ugodna ali neugodna menjava delovnega mesta, rojstvo otroka v srednjih letih, samotno življenje, lahko pospešijo ali sprožijo nastanek sindroma izgorelosti.

Izgorelost se v psihiatrični terminologiji pojavlja šele kratek čas. Samo motnjo so prej uvrščali deloma med depresijo deloma med tesnobnost, poznana pa je bila tam, kjer so v želji za večjo učinkovitostjo ljudje prekoračevali meje lastnih zmogljivosti.

Izčrpavanje energije za delovanje

Osnovna definicija, ki opredeljuje sindrom izgorevanja, je izčrpavanje na psihičnem, fizičnem in čustvenem področju. To ni dogodek, ki se zgodi kar naenkrat, ampak običajno traja daljši čas. Ker se človek ne odzove na utrujenost s počitkom, čez leta telo samo poskrbi zanj - z zlomom. Takrat človek ni sposoben ne delati ne sprejemati odločitev in običajno po cele dneve prespi, z vrsto drugih hudih telesnih in psihičnih simptomov.

Če poklicni stres traja dlje časa, privede do izčrpanja energije za delovanje. Vir energije so dejavnosti in odnosi, ki povzročajo ugodje in radost, ob katerih se sproščamo. Tega izgoreli človek ni več zmožen, ker je preutrujen.

Praviloma izgorijo najsposobnejši, najbolj zavzeti in učinkoviti posamezniki, ki imajo privzgojeno storilnostno naravnano samopodobo, torej se cenijo le toliko, kolikor naredijo. Na prvo mesto svojega vrednostnega sistema postavljajo potrebe drugih in tudi ob največjih dosežkih ne čutijo zadovoljstva, temveč si takoj postavijo nov cilj. Človek, ki zaznava svoje potrebe, se bo odzval na upadanje energije tako, da se bo spočil, izstopil iz nerecipročne situacije, kandidat za izgorelost pa bo zaradi potlačitve potreb čutil tesnobo, na utrujenost in nezadovoljstvo pa se bo odzval s povečano storilnostjo. Z nadaljnjim izčrpavanjem se začne prva faza izgorelosti, ki se kaže v deloholizmu, za katero je značilen občutek kronične utrujenosti in zanikanja slabega počutja.

Poklicna izgorelost je bolezen ljudi, ki v duhu perfekcionizma tekmujejo sami s seboj, in se skoraj izključno pojavi pri najmočnejših, najproduktivnejših, najodgovornejših, ustvarjalnih ter zavzetih ljudeh.

Stopnje razvoja izgorelosti

Prva stopnja izgorevanja je izčrpanost: občutek kronične utrujenosti, ki ga taka oseba ignorira in presega z aktiviranjem novih in novih osebnostnih resursov. Število znakov je majhno, zato ima oseba občutek, da gre za začasno stanje, ki ga je mogoče odpraviti celo z ignoriranjem počutja in krajšim dopustom. Značilna je izrazita storilnostna usmerjenost, občutek odgovornosti in občutek, da nas vsi potrebujejo. Ta stopnja lahko traja več let.

Druga stopnja izgorevanja je preizčrpanost. Pojavijo se močni telesni in kognitivni simptomi preizčrpanosti in občutek ujetosti v način življenja, dela in odnose, na katera se taka oseba odzove aktivno, z menjavo delovnega ali osebnega okolja. Vendar s sabo v novo okolje in odnose prinese svoje lastne vzorce vedenja in s tem vzroke za izgorelost in se še dodatno izčrpava, ker je za prilagajanje potrebna spet nova energija. Pojavijo se tudi občutki krivde in upadanja samopodobe. Ta stopnja lahko traja leto ali dve.

Tretja stopnja je adrenalna izgorelost. Pride do skoraj popolne izgube energije, velikega psihofizičnega in nevrološkega zloma, ki se pogosto kaže kot psihična motnja. Običajno v obliki hudih depresivnih simptomov, ki lahko pripeljejo celo do samomora, lahko pa pride do infarkta, velikih prebavnih težav… V to stopnjo uvrščamo tudi stanje neposredno pred zlomom, ko so vsi simptomi na višku, vendar se človek navzlic temu navzven trudi vzdrževati videz aktivnosti, pri čemer se ne zmore na noben način več prilagoditi spremembam okoliščin.

V to stopnjo sodi tudi obdobje po zlomu, ko prvi popolni izčrpanosti sledijo intenzivni vpogledi, sprememba vrednostnega sistema ter osebnostnih lastnosti. Obdobje pred zlomom lahko traja nekaj mesecev, sam zlom nekaj tednov, okrevanje po njem pa v povprečju dve do štiri leta.