Dvanajsto mesto Katje Višnar, ki ima nemalo zaslug za prekinjen zmagoviti niz Marit Bjoergen, 22. mesto Vesne Fabjan in 41. mesto Alenke Čebašek je bilo na koncu nemara celo manj od pričakovanj ambicioznih slovenskih tekačic, ki pa včeraj v sprintu štafet sploh niso startale. Na zmagovalnem odru prve generalke za Holmenkollen so se nasmihale Američanka Kikkan Randall, Švedinja Hanna Falk in Norvežanka Celine Brun Lie, torej vsekakor premagljive tekmice.

"Prepričana sem, da je Kikkan Randall že v četrtfinalu prebrala mojo taktiko kot odprto knjigo, kar naposled ni bilo tako težko," je Majdičeva omenila po njenem ključni del tekme.

Že četrtfinale s Follisovo in Randallovo, svetovno prvakinjo in podprvakinjo na isti progi, je bil praktično že finale pred finalom. Tudi skozi polfinale je napredovala kar četverica iz njene skupine. Ko pa je izpadla še Bjoergnova, je bila pot na vrh odprta na stežaj. Priložnost so slutile tudi tekmice. "Randallova je zagotovo načrtno prilagodila taktiko meni, v polfinalu je že izbrala tak način teka. Tako v polfinalu kot finalu je zelo prefinjeno zadrževala skupino v krajše klance, da ni preveč letelo, oziroma je prav mene zadrževala na zunanji liniji teka. Hkrati je toliko bolj poskočna, da ji je to uspevalo. Veliko sem kriva tudi sama, ker mi start ni uspel najbolje, da bi sama narekovala ritem. Dobro pa vem, da če bi želela zmagati, bi morala biti najboljša od četrtfinala - pa če je ta še tako hiter - do velikega finala. Druge filozofije ni," je pristavila.

Podatek, da je bila najhitrejša od vseh velikih tekmic s Tour de Skija in da je z vrha skupnega seštevka svetovnega pokala vseeno pobrala še največ novih točk, je bila slaba uteha. Prav lahko bi bila s 50 točkami več že tik za petami Bjoergnovi. Ta je bila z daleč najboljšim časom kvalifikacij prva favoritinja za 12. zmago zapored. Bjoergnova in Višnarjeva sta se srečali že v četrtfinalu, kjer je Blejka, deseta iz kvalifikacij, najprej pogumno prevzela vodstvo in potem do cilja sledila najuspešnejši tekačici v zgodovini svetovnega pokala. To pa je verjetno zmedlo mišičasto Marit. Izbrala je isto taktiko. "V četrtfinalu sem res tekla dobro. Da sem s tako lahkoto držala Marit, me je kar malo presenetilo. V polfinalu pa je znova tekla za mano, vendar mi je začela voziti po smučeh, palicah. In to ne enkrat. Z veliko težavo sem se rešila, da nisem padla. To pa je ustavilo tudi Marit. Po tekmi mi je priznala, da je sama kriva. Imela je hitrejše smuči in ni mogla mimo, pa se je zapletla vame. Res bi lahko dosegla še več. A dober je že občutek, da sem v dobri formi," je bila zadovoljna Katja Višnar, ki je kvalifikacije opravila kot deseta. Tako kot partner Ola Vigen Hattestad, ki je v Liberecu dočakal svojo veliko vrnitev. Sprinterski kralj je po decembru 2009 znova stopil na vrh zmagovalnega odra na posamični tekmi, uspeh pa ponovil še včeraj v sprintu dvojic z Johanom Kjoelstadom.

Višnarjevi je bilo včeraj v hotelu Babilon kar precej hudo, ker ni mogla nastopiti. Petra Majdič se je zaradi krhkega zdravja odločila, da ne bo tvegala. Glavno opravičilo, ki pa ga ni rada izpostavila, je prehlad, ki jo je začel stiskati že v četrtek. Zaradi bolečega grla, polnega nosu in neprijetnega tlaka v ušesih je celo razmišljala, da že v soboto ne bi startala. V našem taboru so bili celo tako prepričani o nastopu štafete Majdič-Višnar, da Fabjanova in Čebaškova sploh nista imeli s seboj smuči za klasično tehniko. Majdičeva je po nedeljski tekmi iz televizijskega naslanjača komentirala: "Po tistem, kar sem videla, bi se zagotovo bojevali za drugo mesto."

Simbolika z dogajanjem na SP v Liberecu 2009 je velika. Zato jima ni preostalo drugega, da se skupaj z Logatčanom Boštjanom Klavžarjem, ki mu je bil to premierni nastop v svetovnem pokalu (59. mesto), takoj po tekmi s trenerjem Korolkevičem odpotujeta domov. Majdičeva, v upanju na izboljšanje zdravja, in Višnarjeva proti estonski Otepae odpotujeta danes neposredno iz Libereca.