A pustimo zdaj to in se posvetimo filmskemu prvencu izraelskega režiserja Samuela Maoza, ki je bil novembra predvajan tudi na ljubljanskem filmskem festivalu, kjer je bil deležen hvale zaradi surovo natančnega prikaza vojnega kaosa, suverene režije, vredne prekaljenih mojstrov, in skrbno odmerjenega pripovedovanja navidezno preproste zgodbe štirih mladih tankistov, ki se prvi dan vojne znajdejo na sovražnem ozemlju, ne da bi dobro vedeli, kdo je v resnici njihov sovražnik in za kaj se pravzaprav borijo.

A film Libanon je doletel tudi cel kup politično obarvanih očitkov, da gre za etično sporno ali celo nedopustno počlovečenje okupatorske vojske ter da je Maozov film še eden v dolgi vrsti onih, ki vojnim zločincem nadevajo trpeč in čuteč obraz, da bi jih tako opravičevali pred svetom in mu prodajali svojo, torej zločinsko resnico, kar se seveda ne more iziti v nič drugega kot v manipulacijo ali laž. Tovrstni kritiki so torej Libanon v popolnosti zavrnili na izključno načelni, da ne rečem kar ideološki ravni.

Nekaj zelo podobnega se je primerilo predlanskemu zmagovalcu sarajevskega festivala, srbskemu filmu Obični ljudi, ki ga pri nas še nismo imeli priložnosti videti, je pa vzbudil v Sarajevu precej ogorčene reakcije prav zaradi domnevne politične spornosti. Bosanski pesnik in pisatelj Faruk Šehić, avtor odličnih brezkompromisnih opisov dogajanja na bojni črti, je spisal odmevno besedilo o tem, zakaj filma Vladimirja Perišića sploh ne namerava gledati, in se (med vrsticami) postavil na stališče, da srbski režiserji (še?) nimajo pravice govoriti o vojni, v kateri so bili srbski vojaki v vlogi okupatorja. O nečem podobnem pa se je pred leti pisalo in govorilo tudi pri nas, ob Dragojevićevem filmu Lepe vasi lepo gorijo.

Seveda v tem razmišljanju obstaja neka solidna logika stvari, ki pa jo lahko zamajemo že z bežno mislijo na vrhunce sedme umetnosti, kot so Apokalipsa zdaj Francisa Forda Coppole, Lovec na jelene Michaela Cimina ali pa Vod smrti Oliverja Stona (ali danes še kdo med ameriško vojsko v Vietnamu, srbsko v Bosni in izraelsko v Libanonu vidi kakšno bistveno razliko?), in verjetno ni potrebe, da v debato pritegnemo še nemški film Propad, v katerem človek postane kar sam Adolf Hitler. Dejstvo je, da je podobnih filmov, ki bi jih bilo, če seveda želimo zagovarjati omenjeno logiko politične nespornosti, treba prepovedati, uničiti in ne posneti, vseeno malce preveč.

Gledalec, ki umetnost, pa četudi tisto politično angažirano, gleda zgolj s političnimi očmi, je nedvomno slep gledalec in ne zmore doumeti njenega bistva, kar se je že ničkolikokrat izkazalo. Umetnost je namreč za politično omejeno umevanje sveta preveč kompleksna in izmuzljiva, predvsem pa ni nikdar dovolj črno-bela (če je, potem ne gre govoriti o umetnosti), da bi lahko pri njenem pojmovanju po nemarnem opletali z ideologijo ali političnimi načeli.

Načelno nasprotovanje filmu Libanon zavzema torej stališče, sorodno Šehićevemu, iz katerega sledi, da izraelski režiser (še?) ne bi smel režirati filma o izraelskih vojakih. V Maozovem primeru pa je to stališče še malenkost bolj nevarno, saj govorimo o režiserju, ki je bil nekoč tudi sam vojak (bi potemtakem sploh smel biti danes umetnik?) in nam v svojem filmu, vsaj delno, pripoveduje tudi o svojih izkušnjah. Kar pomeni, da se z zavračanjem njegovega filmskega ustvarjanja nevarno približamo zavračanju, ali pa vsaj določanju mej, (samo)kritičnega izpovedovanja, s čimer smo dejansko zelo blizu resnemu ideološkemu omejevanju umetniške svobode.

Samuel Maoz v svojem filmu namreč nikjer ne zamegljuje zgodovinske resnice o libanonski moriji, kaj šele, da bi se trudil zanikovati izraelske nečednosti. Iz izraelskih vojakov prav tako ne ustvarja nespornih junakov, tako kot ne demonizira njihovih sovražnikov. S temi se v resnici njegov film niti ne ubada. Režiser zgolj pretanjeno razkriva dvom za dvomom, strah za strahom in nam približa duševne stiske štirih mladih fantov, ki z vojno okuženi svet opazujejo skozi tankovsko cev. Izvirnosti spoznanja, da tudi na okupatorjevi strani lahko najdemo žrtve, če to seveda želimo, pa vsekakor ne gre pripisati Maozu, saj je za kaj takega stoletja premlad.

A še bolj pomenljivo je, da z zavračanjem filma na takšni ravni pristajamo na tezo, da je filmski ustvarjalec lahko zgolj zastavonoša svoje države, nosilec dresa njene propagandne reprezentance. Seveda obstajajo v raznolikem svetu filma, kjer je država velikokrat edini obstoječi vir denarja za film, tudi takšni primeri, a po drugi strani je tudi Jafar Panahi snemal iranske filme, pa ga je Ahmadinedžadova država zaradi tega zaprla za šest let in mu za nadaljnjih dvajset prepovedala izhod iz države ter snemanje filmov.

Bi moral potemtakem Samuel Maoz svoj film posneti za svoj lastni denar in nato nedolžen obsedeti v izraelskem zaporu, da bi mu končno priznali neodvisnost njegovega umetniškega izraza in sploh pravico do njega?

Pa še to: če naj izraelski režiserji ne snemajo filmov o izraelskih vojakih v Libanonu, ali to pomeni, da tudi slovenski režiser ne bi smel posneti filma o slovenskih vojakih v Afganistanu?