Po besedah Andreja Klobase, predsednika sekcije za promet pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, tudi lansko leto prevoznikom ni bilo ravno naklonjeno, pa tudi v pravkar začeto leto ne zre z optimizmom. Nasprotno. "Prevozništvo je v stagnaciji. Mi crkujemo in samo vprašanje časa je, kdaj se bomo popolnoma zrušili," razlaga Klobasa.

Iz podatkov slovenskega statističnega urada je razvidno, da slovenski tovornjaki največ blaga razvozijo po domačih cestah. Lani so do oktobra po Sloveniji razvozili 47 milijonov ton blaga, mednarodni prevoz pa je v istem obdobju znašal 16 milijonov ton oziroma trikrat manj. Drugače je z železniškim prevozom tovora, saj Slovenske železnice največ blaga pretovorijo čez meje.

Po prvih ponovoletnih - a uradno še nepotrjenih - ocenah, ki so nam jih zaupali na Slovenskih železnicah, so Slovenske železnice v mednarodnem prometu prepeljale 15 milijonov ton tovora, v notranjem pa sta po tirih zaokrožila slaba dva milijona ton blaga. A podobno razmerje med notranjim in mednarodnim tovornim železniškim prometom lahko opazimo tudi v prejšnjih letih, zato bi bilo sklepanje, da je železniški promet v času krize avtoprevoznikom odtegnil več mednarodnega pretovora blaga, vsaj glede na statistične podatke najbrž napačno.

Tudi Klobasa se strinja, da glavni razlogi za umiranje prevozništva tičijo drugje: "V Evropski uniji se je v letih 2006, 2007 in tudi še v začetku leta 2008 na veliko kupovalo tovornjake. Te pločevine je zdaj ogromno, preveč, zato so stranke začele zbijati cene. Avtoprevozniki danes vozimo za res majhen denar. Nekako velja, da je rentabilna cena za kilometer prevoza tovora okoli 1,30 evra, mi pa danes vozimo za devetdeset ali celo osemdeset centov za kilometer. Že to je več kot dovolj hud problem, potem pa še na denar, za katerega smo se dogovorili, praviloma čakamo tri, štiri, pet mesecev, včasih tudi celo leto," pojasnjuje Klobasa.

Velika konkurenca, posledično nizke tarife in plačilna nedisciplina tako ubijajo slovensko avtoprevozništvo. Mnogi obupujejo, nekateri pa se trudijo biti konkurenčni tudi tako, da zavestno kršijo različne predpise in pravila - predvsem tista, ki jim pomenijo strošek. Tako lahko preživijo tudi z nižjimi prihodki glede na število prevoženih kilometrov, vendar s svojim "sivim" načinom dela hkrati predstavljajo nepošteno konkurenco drugim, ki se držijo pravil igre.

Zelo zgovoren, a hkrati srhljiv je tudi podatek, s katerim nas je seznanil Andrej Klobasa, da je v začetku leta 2008 Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije štela okoli 12.600 članov iz dejavnosti avtoprevozništva, danes pa jih šteje več kot polovico manj, okoli šest tisoč. Klobasa še dodaja, da ima izmed teh šest tisoč avtoprevoznikov, ki puške še niso vrgli v koruzo, kar okoli pet tisoč prevoznikov hude težave z (ne)likvidnostjo.