Tokrat sem švicnil po petih sekundah. Od vala toplo-vlažnega zraka, ki mi je butnil v glavo, ko sem vstopil. Bil je podobno razgret kot na kakem brucovanju. A vonj znoja je bil prav tako zelo daleč od ekstremov, kakršni so nekoč vladali v slačilnicah Hale Tivoli, ko so tla hodnikov še pokrivale smrdeče gumijaste prevleke, katerih vonj se je posebej dobro vezal z izparinami iz vedno sušeče se opreme hokejistov. Morda malo gnečasto. Kot novinec in osebek brez programa vadbe sem se sprva seveda počutil precej marginalno. Drug svet. Drugi ljudje. Privrženci telesne vadbe. In to telesne vadbe v fitnes studiu. V podobnih si cunjah. Dekleta pretežno v polpajkicah, fantje sicer bolj pestro in kakor kdo, pa vendar prepoznavno v trendu. V vsakem primeru so vedeli, kaj početi. Vsaj tak je bil prvi vtis.
Najboljša opcija, da se poskusim mehko vključiti v dogajanje in prekinem brezidejnost, primerljivo najstniku, ki je prišel s starši na morje, pa še ni spoznal nobenega novega prijatelja, je bila ta, da ulovim kako prosto kardionapravo; kolo ali trak za tek in hojo. A to ni bilo lahko. Stalno so bile zasedene. Ker so očitno najbolj priljubljene. Sploh med puncami. In obratno. Najmanj obljuden oddelek je bila soba s "čistimi" utežmi. Klasičnimi "kvihti", kot bi se reklo. Tudi profesionalni bilder, tako mi je vsaj dejal neki fant, se je raje pretegoval in prekladal po komercialnejših predelih studia in plenil poglede kandidatk za postavo, kot pa se samotrpinčil v osameli sobi s težkimi utežmi.
Končno se sprosti kolo, z ekranom, na katerem so bili nekakšni kazalci težavnosti in merilec časa. Na sosednjem je gonila ljubka imetnica brezhibnih dveh vrst belih zobkov. Prijazna. "Pritisneš tja, in to je to," mi razloži, vendar pa kmalu ugotovim, da mi na ekranu enostavno ne kaže enako kot njej, česar pa, ker sem pod nogami vendarle čutil primeren odpor - in zaradi ohranitve nekakšnega osebnega dostojanstva -, nisem več razčiščeval. Imel sem občutek, da ji ne smem preveč težiti, prevladal pa je tudi vtis, da bi bila navezava stika z njo kjerkoli drugje kot na tistih dveh kolesih bistveno bolj težavna. Da atmosfera treninga ponuja podoben izgovor za komunikacijo kot planinske koče, v katerih si z vsemi na ti. Trikrat tedensko vadi, po uro in pol, mi pove, da je najmanjša gužva v soboto zvečer in da bo na kolesu prebila kar 30 minut. Sam sem odvozil zgolj ogrevalnih 10. Toliko, kot mi je za ogrevalno dozo svetoval prav tako prisotni inštruktor, ki si je predvsem dajal opravka z razlaganjem naprav trem novodošlim tečajnicam. Nesporen kralj prostora. Tip s popolno, niti ne toliko bildersko kot univerzalno športniško postavo, tip s koncesijo, da varovancem razkazuje, razlaga zadeve in jim popravlja držo. Z vtetoviranimi pismenkami na vratu. Ni dvoma, da zna biti poseben prizor, ko se mu ob kakem maksimalnem bendžu napnejo vratne žile.
Oblika pred zdravjem
Vendar pa kakega ultra preznojenega in treningu skrajno posvečenega osebka ni bilo opaziti. Koga, ki bi se mu od daleč videlo, da brez zevanja po okolici, osredotočen le na svoje početje, kroži med predpisanimi vajami in se ves čas drži načrtovanih odmorov, kot resen trening pač edino lahko poteka. No, Anja, Tanja in Marija iz Jarš so bile zadovoljne z opravljenim. Ko sem eno izmed njih videl prednožno dvigovati noge na neki napravici, nisem mogel popustiti pred tekmovalnim izzivom. Še posebej ko je rekla, da je njen rekord 20. Ne glede na gumijasto prožno poloblo, na katero si naslonjen s hrbtom in ti pomaga pri početju, tako da je vse skupaj bistveno lažje, kot če bi noge predse dvigoval zgolj viseč s kakega ripstola, je dvajsetkratni dvig nog opravek, po katerem se počutiš že malodane tiger in za vsak slučaj vendarle preveriš, če se ti ni morda zgodilo že kako "kevlarsko" rebro na trebuhu. Ponovno smo se sešli na cigareti na izhodu iz hrama telesne vadbe v Štepanjcu. "Treniramo že tri mesece. Dovolj smo imele sedenja pred TV. Sama sem pred tremi leti sicer trenirala več in, ja, lahko rečem, da sem bila že v fazi odvisnosti, tako da sem na dan opravila tako uro aerobike kot dve uri fitnesa. Tri ure treninga dnevno torej. Potem me je minilo. Hvala bogu. Če si odvisen od tega, si, kadar ne greš v dvorano, popolnoma živčen. Ves čas imaš občutek, da ogromno izgubljaš," razložijo Jaršanke in gredo. "Samo jabolko bom pojedla," še doda Anja.
Mimo pride tudi Rok. Ima 30 let, je bivši športnik, netipično je pa tisti dan odvadil zvečer. Praviloma to počne zjutraj, pred službo. Začel je pred 12 leti, bil pa je že član vseh fitnes studiov v Ljubljani. "Saj bi igral nogomet ali košarko, vendar je težko najti ekipo. Vadim trikrat tedensko, sem pa večni povratnik. Zdaj sem spet začel po štirimesečni pavzi. Od septembra do danes nisem vadil. Dejansko mi gre na živce, če se zredim, to pa se mi zgodi vedno, ko preneham z vadbo. Ko se počutim debelejšega, se začnem počutiti nefunkcionalno. Sploh ker sem poleg tega še velik ljubitelj 'junk' hrane. Zredim se, že samo če pogledam hrano, in če bi obstajala zlata ribica, da mi izpolni željo, bi jo poprosil, da vso nezdravo hrano spremeni v zdravo. Da bi lahko jedel hamburgerje in hujšal. Po drugi strani pa, ko začnem vaditi, nisem brez talenta in predispozicij, tako da je napredek zaznaven. Dejansko menim, da je estetski moment fitnesiranja glavni. Vsaj pri meni, pa tudi pri drugih, pa jih ne poznam malo, saj se po fitnesih družim že deset let. Bi pa rekel, da so športniki, ki pridejo v fitnes nabrat kondicijo, v manjšini in da nas večino zanima bolj oblika telesa kot pa zdravje kot tako," pove umirjeno in brez zadrege. On bajsi!? Človek pri 190 centimetrih sicer ne deluje bildersko napihnjen, vseeno pa je blizu temu, da bi zlahka krasil naslovnico kake moške revije. No, ko po kilogramih doseže stotko, mu v glavi zazvoni alarm.
Vsak mora paziti nase
Fitnes je v Slovenijo prišel sredi osemdesetih. Po punku, disku in picah ter le nekaj malega pred preprodajo marihuane na veliko. Čeravno je bil do nedavnega, točneje do leta 2008, uradno prepoznan kot "nega telesa", torej v rangu kozmetike in pedikure in ne kot šport, in je bil še pred dvema letoma kot branža zavezan 20-odstotnemu DDV (zdaj ga obdavčujejo po 8,5-odstotni stopnji), njegov razvoj beleži športniško zgodovinopisje. Da so bili fitnes klubi v začetku blago ideološko sporni, izhaja iz tega, da so športni publicisti, kot na primer Stane Urek, poudarjali njihovo zasebnost oziroma privatnost. "Zasebni telovadni zavod," je na primer Urek ponudil svoje poimenovanje. Za prvi zasebni fitnes v deželi zgodovinopisje šteje "savna klub" v Komendi pri Ljubljani, ki ga leta 1985 odprla gospa Jožica Sepuhar.
Tej je sledil Dare Perme s težkoatletskim klubom Panter v Stegnah, kmalu zatem, leta 1988, pa je svoj prvi fitnes odprl tudi Daniel Knaus, danes lastnik Sokol Group, d.o.o., krovne firme, ki združuje tri fitnes centre (Vič, Tivoli in Stožice), trgovino s prehranskimi dodatki in vadbeno opremo, ki jo tudi izdeluje, izdaja pa tudi revijo. Na neki način prva oseba slovenskega fitnesa torej. Diplomant fakultete za šport, letnik 1961, ki bi mu na pogled lahko dal tudi 20 let manj. Izjemno elokventen sogovornik in lik s tiste vrste energijo, zaradi katere se svojih telovadnih učiteljev spominjaš kot svojevrstnih prvakov šol, ki si jih obiskoval. Če niste pomislili, da bi bilo ime njegove firme lahko kakorkoli povezano z obujeno sokolsko organizacijo v Sloveniji, ste deloma zgrešili. Knaus je tudi reustanovitelj slovenskih Sokolov, v knjigi o zgodovini sokolstva pa s ponosom pokaže posvetilo, ki mu ga je napisal Vaclav Havel, kultni češki predsednik. Z narisanim srčkom na koncu.
Drugih stičnih točk med fitnesom in sokolstvom niti ni. Prej razlike. Medtem ko sokolstvo še naprej goji tradicijo množičnih zletov, na katerih več tisoč ljudi na stadionu usklajeno izvaja lažje gimnastične prvine, je fitnes skrajno individualizirano početje. In da, prav so sredi osemdesetih slutili stari socialistični športni ortodoksi. Bil je znanilec potrošniške družbe. Terapija, ki je utrla pot motnji. Idealen, ker deluje popustljivo. Znižuje izhodišče. Sklec ali dvigov telesa na drogu, teh skrajno zoprnih osnovnih vaj za moč, lahko narediš le toliko, kolikor jih zmore telo. Za razliko od njih trenažerji omogočijo tudi slabše pripravljenemu, da vadi. Si pač nastavi najlažjo obremenitev. Knaus zveni točno in brezkompromisno: "Zakaj fitnes sedaj? Ker imamo kapitalizem. V Jugi varnost ni bila problem, zdravje pa ni bilo vrednota. Kapitalističen način življenja človeka spravi v tak tempo, da mora vsak začeti paziti nase.
In fitnes je najbolj optimalen 'hrček sistem'. Lahko ga izvajaš v majhnem prostoru, in to sam. Za košarko potrebuješ ekipo. Prav tako moraš znati igrati. Pri fitnesu je nivo potrebnega znanja za to, da sodeluješ v početju, bistveno manjši. V prvi uri ti postane jasno dovolj. In ne moreš si storiti velike škode. Fitnes je torej ekonomičen. Kapitalistično ekonomičen, če hočete. S tako malo dela ne moreš narediti toliko v nobeni drugi aktivnosti. Kajti naprave so narejene točno tako, da veš, kaj početi, čeprav ne veš dosti." Pa še kot v disko klubu si. Lahko se spogleduješ. In eni res počnejo predvsem to. Čemijo v dvorani po več ur in zgolj paradirajo. Konec koncev je, odkar je v veljavi kadilski zakon, zadeva podobna. Pa še glasba iz zvočnikov zna biti prenekaterikrat podobna. Aja, zakaj hrček sistem, še vprašam gospoda Daniela: "Ja, ker si na tekočem traku, kot kak domači hrček na tistem njegovem valju. Mar ne?"
