V novem filmu tajskega avtorja Apichatponga Weerasethakula, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu Stric Boonmee se spominja (Loong Boonmee raleuk chat, 2010), je odhod v noč miren in meditativen, čeprav ne brez strahu. Film se ukvarja z zadnjimi dnevi strica Boonmeeja (Thanapat Saisaymar), ki umira zaradi bolezni ledvic. Boonmee se je vrnil na družinsko posestvo v severovzhodni tajski regiji Isaan na meji z Laosom, da bi umrl v družbi svakinje, nečaka in zvestega imigrantskega delavca iz Burme.

Boonmee se spominja svojih prejšnjih življenj in Apichatpong nas vpelje v svoj svet narave in mitologije. To je film osupljivih podob, ki ostanejo v spominu, in tudi pasusov, ki preizkušajo gledalčevo potrpljenje. Stric Boonmee se spominja je film o minevanju časa, kesanju za lastna dejanja, smrtnosti in smrti, reinkarnaciji in konfliktu med starim verskim razumevanjem sveta in novim potrošniškim svetom popularne kulture. To je film, v katerem objemu med umirajočim človekom in duhom njegove žene, ki ga pripravlja na smrt, sledi posnetek drugih članov družine, ki kot hipnotizirani strmijo v televizijo.

Naravno in nadnaravno

Med elementi zgodbe - če se to, kar se dogaja v tem kontemplativnem filmu sploh da opisati kot zgodba - so nemiren bivol, roj čebel in njihov sladkokisli med, umetnost fotografije, ostarela princesa in riba z veliko erotično močjo ter imigranti, tako geografski kot duhovni. Možnost prejšnjih in prihodnjih življenj pa je tudi tabu tema pogromov proti komunistom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na meji z Laosom. Boonmee misli, da je njegova bolezen kazen ali slaba karma zaradi vseh komunistov, ki jih je pobil med vietnamsko vojno. "Ubijal si komunajzarje za domovino, kajne," ga vpraša svakinja. On pa neprepričan odgovori: "Za domovino? Ali kaj drugega? Kakšen klinc." Tudi politična represija se pojavi preoblečena v mit v prizorih, v katerih vojaki ulovijo in razkažejo eno od mitskih bitij iz gozda.

Apichatpong doseže vrhunec, ko se meje, ki jih imamo za dognane, stopijo pred našimi očmi. V filmu je prizor, ki ga je lahko posnel samo Apichatpong. Boonmee sedi za mizo po somraku na verandi svojega posestva z nečakom in svakinjo. Za mizo se nenadoma pojavi duh njegove žene, ki je mrtva že devetnajst let. Nekaj minut pozneje, medtem ko se Boonmee, svakinja in nečak pogovarjajo z duhom žene, pride še Boonmeejev sin v kosmati pojavi opičjega duha. Fant je sicer že zdavnaj izginil, da bi fotografiral čudežna opičja bitja, ki živijo v džungli okoli posestva. Družini pove, da se je poročil z opico in se prelevil v kosmato bitje ter s svojo ženo emigriral na sever.

Našteto režiser posname v zanj značilnem slogu: s totali, srednjimi totali in srednjimi plani, s čim manj rezi in brez velikih planov. Tako film ne interpretira tistega, kar nam prikazuje skozi reze ali gibe kamere. Predstavi nam prizor in pusti interpretacijo gledalcu. Ta sekvenca predstavlja Apichatponga v svoji najboljši izdaji. Mimogrede nam v enem kadru predstavi žive in mrtve, naravno in nadnaravno, preteklost in sodobnost. Nekaj podobnega mu je uspelo v drugem delu filma Tropska bolezen (Sud pralad, 2004), ko mlad vojak lovi človeka tigra skozi džunglo. A tam je bilo to manj zapleteno, položaj (vojak na misiji) pa je dogodke oddaljil.

V Stricu Boonmeeju se vse dogaja v osrčju družine. Režiserjev miren in opazovalen pristop sredi navadnega življenja ustvari nekaj zares čudežnega. Še več kot to - ustvari filmski kraj, v katerem med nasprotji ni meja. Isto oko gleda ene in druge. "Kako lahko od mene pričakuješ, da živim tukaj z vsemi temi duhovi in emigrantskimi delavci?" Boonmeeja vpraša svakinja s stavkom, ki na najbolj vsakdanji način upodobi neločljivost dveh svetov.

Kot rečeno, film namiguje, a ne pojasnjuje. Je bivol, ki ga vidimo na začetku, Boonmee v prejšnjem življenju? Kakšna je povezava med glavnim likom ter princeso in govorečo pohotno ribo? Kaj je pomen enigmatičnih končnih prizorov? Vse skupaj deluje manj kot zgodba in bolj kot rog obilja zgodovine in mitologije severovzhodne regije, v kateri se film odvija. Prav v takšnem pristopu leži čar Strica Boonmeeja, saj odpira prostor za gledalčevo domišljijo. Gledalcu omogoči, da sam vstopi v film.

Stric Boonmee se spominja je najnovejši del večplastnega projekta Primitive. Prejšnji deli projekta, sedemdelna videoinstalacija in kratek film, sta doživeli premierni predstavi leta 2009. Po Apichatpongovih besedah je delo Primitive "spomin na regijo". Na svoj neposreden način se ukvarja tudi s politiko: tako z nasiljem preteklosti kot tudi bolj nedavnim nasiljem.

Film Stric Boonmee se spominja je nastal pod različnimi vplivi. Razen zgodovine in mitologije regije Isaan je v intervjujih Apichatpong dejal, da so na film vplivali tajski stripi ter stare grozljivke, ki jih je gledal na televiziji kot otrok. V hitro in poceni posnetih 16-milimetrskih filmih je našel podobo čudežnih pošasti, ki jih v temi spoznamo samo po njihovih svetlečih se rdečih očeh.

Magično s prozaičnim

A če imajo nekateri elementi filma magično moč, ki ustvari občutek izvirno fantastičnega, drugi delujejo otopelo, brezvoljno. Liki se počasi približujejo kameri med pogovorom in potem enako počasi hodijo proč od nje. Kamera nam pokaže prostor, še preden vanj vstopijo liki, in se zadrži, ko ga zapustijo. Režiserjeva vizija sveta in življenja, v kateri imajo vsi elementi isto težo, izčrpa iz filma konflikt, dramo in občasno deluje filmsko šibko in dolgočasno. Še zlasti ker je namenoma posnet na najbolj elementaren način. V režiserjevem odličnem filmu Blaženo tvoj (Sud sanaeha/Blissfully Yours, 2002) je vse integrirano v evokacijo trenutka v življenju likov in bežnosti časa. V Boonmeeju pa so deli, med katerimi se zdi, da je film enostavno prenehal dihati. V takšnih prizorih film zahteva od gledalca veliko, ponuja pa malo. Tako je Stric Boonmee se spominja mešanica impresivnega in zoprnega. Vendarle si je težko predstavljati, da bi Apichatpong snemal drugače. Prav omenjena mir in uravnovešenost sta neločljiv del njegove estetike in filozofije.

Apichatpongova zmožnost ustvariti občutek magičnega in nezemeljskega v neločljivi povezavi s prozaičnim je tisto, kar loči njegove filme od drugih in je njegova glavna vrlina. Zaradi nje si zasluži, da se gledalci malo potrudijo.