Očitno nisem pri zdravi pameti, sem razmišljal, ko mi je med majhnim amarcordom pogled uhajal na merilec zunanje temperature. Trinajst manj kot nič je kazal. Tudi reklamni panoji ob cesti so oblizani z jutranjim vlažnim mrazom skrivali svoje pravo sporočilo in opozarjali le, da je zunaj hladno. Zelo hladno. Upravičena je bila domneva, da bo gneča v Kranjski Gori zato manjša, po stari slovenski tradiciji pa bo treba mraz preganjati malo z rekreacijo, malo z alkoholom. Idealno za preverjanje varnosti na naših smučiščih. Pravzaprav preverjanje nadzora nad njo.

Marko Gačnik je eden od štirih policistov, ki v Kranjski Gori "izvajajo policijske pristojnosti" na belih strminah. "Tisti, ki radi smučamo in to tudi znamo, smo se lahko prijavili za opravljanje nalog na smučišču po zakonu o varnosti na smučiščih. Naša naloga je, da zagotavljamo varnost na smučišču, da pomagamo nadzornikom na smučišču. Naša pristojnost je odrejanje poskusa alkoholiziranosti smučarjev, pri čemer je dovoljena meja predpisana pri 0,24 miligrama alkohola v izdihanem zraku, kar je enaka meja, kot velja za udeležence v cestnem prometu. Predpisana kazen je od 200 do 600 evrov in odvzem vozovnice za tisti dan, a običajno izrekamo le najnižjo kazen, po zakonu o prekrških pa se ta kazen zmanjša za polovico, če je plačana takoj oziroma v 16 dneh," še v toplem zavetju policijske postaje Kranjska Gora precej uradno pove policist Gačnik, ki je tudi pripadnik gorske enote policije.

Ne da bi hotel spodbijati njegovo avtoriteto ali, bog ne daj, zagovarjati pijane smučarje, ga kljub vsemu povprašam, ali tale alkotest sploh meri dovolj natančno v takšnem mrazu, kot je danes. Proizvajalec namreč običajno predpiše temperaturni razpon, v katerem naprava deluje pravilno.

"Če je prehladno, naprava na to opozori, takrat policisti domnevnega prekomernega pivca odpeljejo v ustrezen prostor, kjer je temperatura dovolj visoka, da lahko opravijo test," ima pripravljen hitri odgovor Marko. Sicer pa je že policijska navzočnost na smučišču včasih dovolj, da hitri smučajo nekoliko počasneje in da veseljaki "štamprle" prihranijo za ure, ko žičniške naprave obstanejo.

"Represija za varnost ni dovolj. Potrebno je zlasti preventivno delovanje in zavedanje smučarja, da se vse začne z njim," je pred kratkim na posvetu o varnosti na smučiščih dejala ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in postregla s podatkom, da se je v lanski smučarski sezoni na 24 slovenskih smučiščih, ki premorejo približno 300 vlečnic, zgodilo 1179 nesreč, od tega 1113 z lažjimi in 66 s hujšimi telesnimi poškodbami. Če to primerjamo s cestnim prometom, ugotovimo, da je smučanje sorazmerno nevarno početje. 20.833 cestnih nesreč, od tega 8395 nesreč, ki so se končale s telesnimi poškodbami, je v absolutnem smislu sicer več nesreč kot na smučiščih, a je cesta poligon za nesreče 365 dni na leto, 24 ur na dan, medtem ko so smučišča odprta v najboljšem primeru pet mesecev na leto in osem ur na dan.

Za red na smučiščih skrbijo nadzorniki, teh je v Sloveniji 335, a jih po podatkih policije vsaj sto ne izpolnjuje pogojev za opravljanje te funkcije. Po zagotavljanju poznavalcev je zaradi nadzornikov na smučiščih navzoča višja smučarska kultura, smučišča postanejo bolj prijazna, saj lahko nadzorniki usmerjajo smučarje, zgodi se manj nesreč, če pa se te zgodijo, je odzivnost hitrejša.

Policisti imajo skoraj obrobno vlogo, saj ugotavljajo bolj ali manj le še vožnjo smučarjev pod vplivom alkohola, prepovedanih drog in psihoaktivnih zdravil ter opravljajo oglede nesreč, v katerih so osebe hudo telesno poškodovane ali pa umrejo. Kazen lahko policist izreče tudi smučarju, če se zadržuje na zoženih ali nepreglednih delih smučišča, če smuča na zaprtem delu smučišča, če smuča preblizu teptalca snega ali motornih sani, če ogroža varnost ljudi na žičniški napravi ali če vodi psa ali katero drugo žival po progi. Jelenček, ki v izteku prog pred kranjskogorskimi hoteli vleče sani z veselimi otroki, je bil nevarno blizu kazni...

"Sanjska služba, kaj?" vprašam smučarski organ prisile, ko nas sedežnica vleče tja pod Veliki Vratnik. "Prideš zjutraj v službo, natakneš smuči, cel dan vijugaš, če imaš srečo, po pršiču, popoldne snameš smuči, napišeš poročilo in odideš domov. Vmes odrediš kakšen alkotest, na srečen dan te ne kličejo niti na ogled kakšne hujše nesreče," sem pleteničil med zapenjanjem čelade.

Ampak sanjska služba je stvar percepcije. Nekdo potrebuje vsakodnevno samopotrditev in vidne rezultate svojega dela, drugi občutek, da je prosti čas služba in služba prosti čas. Maja 2009 je dobil Britanec Ben Southall sanjsko službo na otoku Hamilton Island blizu queenslandske obale na vzhodu Avstralije. Vse, kar je moral početi, je bilo pisati blog in se potapljati z želvami. Irska potovalna agencija je maja lani iskala uživaške pare, ki bi bili pripravljeni šest mesecev potovati po svetu in testirati romantične kraje za poroke in medene tedne. Zakaj torej smučarska služba, podkrepljena z avtoriteto v uniformi, ne bi bila sanjska služba? "Uradno?" me vpraša Marko tik pred vrhom. Z vprašanjem pove več, kot bi z odgovorom...

Navzočnost policistov na smučiščih je večja predvsem ob koncih tedna, praznikih, zimskih počitnicah, v času javnih prireditev na smučiščih ali ob njih itd. O številu policistov in pogostosti izvajanja njihovih nalog na smučiščih se odloči njihov vodja, torej komandir policijske postaje, predvsem na podlagi ocene varnostnih razmer.

Vinko Otovič, komandir policijske postaje Kranjska Gora, pravi, da so razmere v teh dneh, ko imajo počitnice Hrvati, zelo nekompleksne, saj gre za izrazito mirne goste, za njimi pridejo gosti iz Srbije in Bosne, s katerimi policija prav tako nima dosti dela. A Otovič pove, da je pri sosedih - kako radi pogledamo čez mejo - policijsko delo na smučiščih urejeno drugače.

"Avstrijci in Italijani imajo posebne enote policistov, ki poleti hodijo po gorah, pozimi pa po smučiščih. Res pa je tudi, da so njihova smučišča kar velik zalogaj, mi pa pač imamo, kar imamo," pravi Otovič, misleč pri tem na skromne kilometre prog na strminah nad Kranjsko Goro.

"Ljudje mislijo, da imamo policisti čudežno palčko," nekoliko potarna Marko Gačnik, ko ga vprašam, ali bi morda kakšnega smučarja opozoril, če bi rinil na progo, ki ji očitno ni dorasel. Težava je seveda, da policistom zakon ne daje pooblastil, da bi komu prepovedali smučanje po (pre)težki progi, pri tem pa tudi Gačnik priznava, da bi bilo težko na oko oceniti, kdo res ni sposoben za kakšno progo.

"Kaj več kot postaviti obvestilne table, na katerih je jasno označena težavnost proge, se res ne da narediti," razmišlja policist smučar oziroma gornik. Glavni razlogi za nesreče na smučiščih so prevelika hitrost, precenjevanje znanja, nezavedanje samoodgovornosti in neustrezna oprema, pravi Blaž Lešnik iz Združenja učiteljev in trenerjev smučanja.

Pri opremi je prišlo do zanimivega paradoksa. Smuči s poudarjenim lokom omogočajo hitrejše smučanje v zavojih, čelada ob zagotavljanju varnosti daje tudi lažen občutek varnosti. Tako smučarji radi pozabijo - ali pa tega niso nikoli vedeli - da je povprečna hitrost smučarja okoli 50 kilometrov na uro, padec na trdo snežno podlago - takšna, kot je v teh dneh zaradi umetnega snega - pa ni nič manj boleč kot padec na asfalt.

"Ne vem, ali je res več objestnosti ali hitrejšega smučanja zaradi uporabe čelade. Vem pa, da je uporaba obvezna za otroke do 14. leta in da je kazen za starše lahko tudi 100 evrov ob takojšnjem plačilu. A običajno najprej opozorimo," se nasmehne Gačnik.

Smučanje s policistom ni posebno prijetna dogodivščina - kratek odsek, nato se Marko Gačnik ustavi, opazuje. Pa spet kratek odsek. In spet postanek. Nič uživaškega karvanja... Kako hitro človek pozabi, da je smučarski kolega pravzaprav le uradna pooblaščena oseba na smučeh.

"Tatvine so bile v prejšnjih letih zelo pogoste, predvsem drage opreme, zdaj jih je precej manj. Tudi ljudje so postali bolj samozaščitni," kot strela z jasnega pove Gačnik. Nekaj je verjetno naredila tudi navzočnost policije. A tole s krajo smuči je lahko zelo kompleksna zadeva. Dokazila o lastništvu nima skoraj nihče, in čeprav imajo smuči serijsko številko, je dokazovanje lastništva izjemno naporno.

"Če bi trdili, da vam je nekdo ukradel smuči, da jih prepoznate in ste prepričani, da gre za vaše smuči, tisti, ki naj bi jih ukradel, pa trdi, da so njegove, mi te smuči zasežemo, dokler v postopku - tudi z zaslišanjem prič, če je potrebno - ne ugotovimo, čigave so smuči," pravi Gačnik.

Tudi s teorijo o dvigovanju temperature z alkoholnimi maligani ni bilo nič. Vijugajoča veriga smučarjev je to počela organizirano, prav nič pod vplivom alkohola. Tudi dobrovoljni možakar v vrsti pred sedežnico Dolenčev Rut je v merilec alkoholiziranosti pihnil brez posledic. 0,0 je pokazal. Resda ni bilo še niti poldne, a v kulturi, kot je naša, rana ura ni bila vedno ovira...

Delo Marka Gačnika je bilo ta dan res monotono in tudi sicer ta sezona, dolga šele slab mesec, obeta boljšo varnost. V Kranjski Gori od začetka sezone še ni bilo smučarske nesreče, ki bi zahtevala navzočnost policista na smučeh.