Ves čas so se vanje vseljevali, tvorili razpoznavne jezikovne in socialne skupine v sožitju z romanskim prebivalstvom. In tak naravni razvoj, ki ga ni zmotila niti habsburška zgodovinska pridobitev Trsta leta 1382 in ga z delom obale iztrgala iz prevladujočih beneških posesti, je trajal vse do odločitve cesarja Karla VI., da leta 1719 v Trstu razglasi svobodno pristanišče. Najprej počasi, za časa Marije Terezije vse hitreje, v 19. stoletju pa naravnost skokovito je iz malega Trsta nastala velikomestna gmota stavb, pristaniških naprav, tovarn, ljudi z vseh koncev cesarstva in sosednjih italijanskih krajev, delujočih v vsakovrstnih dejavnostih, ki so zadevale tako realne dobrine kot njihove abstraktne vzporednice v obliki bančništva, zavarovalništva, vsakršnega upravljanja in izobraževanja, ki naj predvsem temu prvemu služijo, ipd. Na samem robu slovenskega ozemlja z nekaj večjimi mesti, ki so se le počasi razvijala iz svojih srednjeveških osnov, je nastajalo nekaj, kar se je po obsegu in veličastnosti stavbnih zasnov moglo meriti samo z Dunajem in velikimi italijanskimi mesti na zahodu. Trst je bil velik habsburški projekt, ki je zasledoval svoj gospodarski in politični cilj ter ga kolateralni učinki na kakšne posebne Slovence ali Italijane in druge, ki so jih tja zvabile nove gospodarske priložnosti, niso posebno zanimali.

Dolg umetnostne stroke

Kadar danes Slovenci tostran slovensko-italijanske meje pomislimo na Trst, se nam v spominu refleksno odvrti dolgo in težavno stoletje, prepolno poniževanja, zatiranja, krivic, ponovnih poskusov iztrebljanja… Zdi se, da o tem raje ne razmišljamo, in ponovno oživljanje neporavnanih zamejskih zamer, na katere nas znova opominjajo, nam je nadležno. Borisa Pahorja, pisatelja, neomajnega in avtentičnega glasu Slovencev v Italiji, niso dobro sprejemali v nekdanjem režimu in še danes ga ne povsod po Sloveniji.

Misel o Trstu se mi poraja iz težavnosti njegovega mišljenja. Zato se mi nujno postavlja vprašanje, zakaj nas tako hromi in zakaj tega ne bi mogli spremeniti. Ob tem bi pričakoval, da bi vsaj ljudje, predstavniki znanosti in kulture, zmogli potisniti vstran vsa ta nakopičena nelagodja in neprijetne osebne izkušnje s Trstom in njegovim italijanstvom ter si reči: saj če pustimo vnemar nenehne težave s Trstom, je mesto samo po sebi lepo, urbanistično v starejšem delu zelo smotrno urejeno, v mestnem jedru pa se razkazuje paleta vrhunskih arhitekturnih spomenikov od še rimskih ostalin in srednjeveške stolnice sv. Justa vrh griča ter ob njej veličastne renesančne trdnjave istega imena na trikotni osnovi do izjemnih klasicističnih stavb v razširjenem mestnem središču, množice veličastnih poznohistorističnih zgradb in še marsikaj drugega. Toda slovenska umetnostna veda o Trstu ne reče skoraj nič. France Stele, ki je k bibliografiji slovenske umetnostne zgodovine prispeval med drugim sijajno umetnostno geografsko študijo Umetnost v Primorju (1960), se je Trstu izognil v širokem loku, meneč, da je tujerodno mesto, ki mu "…ni uspelo, da bi se razvilo v pomembno umetnostno središče z lastno tradicijo, čeprav je po svojih spomenikih umetnostno nedvomno pomembno, po svojem značaju oblikujoče se mesto. Resnično svojski in pomemben je Trst samo toliko, kolikor je služil povišanemu izrazu primorskega razpoloženja." Luc Menaše je v svojem Evropskem umetnostnozgodovinskem leksikonu (1971) namenil mestu 20 vrstic, znotraj gesla pa izpostavil katedralo sv. Justa s sedmimi vrsticami in Mestni muzej Revoltella oziroma galerijo moderne umetnosti v njem s 25 vrsticami. Več pozornosti mu je namenil Nace Šumi v katalogu krajev v okviru temeljne študije Naselbinska kultura na Slovenskem (1995), vendar v slikovni predstavitvi komaj stran več kot denimo Mariboru. Bistveno bolje se v tej zvezi odreže leksikalno geslo v Enciklopediji Slovenije (13/1999). Od skupno 15 strani jih je 13 posvečenih zgodovini (Milan Bufon, Jože Pirjevec, Jože Žontar), pol strani arheologiji (Božidar Slapšak) ter stran in pol likovni umetnosti (Damjan Prelovšek). Če k temu prištejem še osamljeno razpravo Damjana Prelovška o terezijanskem Trstu (Kronika 33/1985), je to v splošnem o umetnosti Trsta z vidika slovenske umetnostne vede tudi (skoraj) vse.

Če hočejo Italijani v Trstu in lokalna oblast, ki jo izvolijo, še naprej voditi nespametno in neproduktivno politiko zanikanja Slovencev v Trstu, neuvidevanja njihove navzočnosti in sposobnosti kulturnega ustvarjanja, morajo Slovenci v Trstu in oni onkraj meje spoznati, da trmoglavo izključevanje Italijanov, njihovega tudi kulturnega prispevka v zgodovini Trsta in sočasnih kulturnih prizadevanj na vseh področjih sodobnega življenja od znanosti in umetnosti do gospodarstva in politike ne prinaša nobenih koristi. Čakati na opravičilo za pretekla in sedanja nasilna dejanja in popravo krivic je človeško razumljivo, ne more pa služiti za nekakšno platformo ali mehanizem za poenotenje notranje manjšinske politike, kaj šele za razumen politični cilj. Razlogov za čakanje in splošno nedejavnost ob tako velikanskem, mnogoobraznem pojavu, kot je velemestni Trst, že dolgo ni več. Vendar je treba zbrati nekaj poguma, da bi odstrli megličasto zaveso nelagodja in predsodkov, potem pa z jasno mislijo in pristno, neobremenjeno znanstveno radovednostjo vstopiti v Trst, se razgledati po vseh plasteh njegove kompleksne fizične podobe in seči v vse globine njegove zgodovine in družbene stvarnosti. Slovenci, ti, ki žive v tržaški stvarnosti, in oni, ki smo zunaj nje, smo enako odgovorni za kakovostno in uspešno izvedbo naloge, za katero že dolgo vemo, da je nujna, a smo jo predolgo zanemarjali, se ji izmikali in odlašali, imenuje pa se odkriti Trst, preučiti Trst, misliti Trst…! Odprt, iskren, znanstveno angažiran odnos do teme mora biti edino vodilo naloge, in samo tak lahko zbudi tudi na italijanski strani ustrezno spoštljiv odziv, če smo pripravljeni verjeti, da je tudi pri njih, vsaj pri nekaterih kulturnih ljudeh, volja po sodelovanju in prijateljskih, kolegialnih odnosih.

Naše "tujerodno" mesto?

Osebno poznam kar nekaj takšnih ljudi, s katerimi se je dalo dobro delati. Ob tem damo premalo na Evropo in ukinjanje notranjih meja med članicami Evropske unije. Kdo nam brani iti v Trst denimo z resnimi gospodarskimi ali kakršnimi koli drugimi pobudami? In v Trstu bodo kmalu dojeli, da je njegovo slovensko (gospodarsko) zaledje za njegov razvoj in napredek morda še edina preostala priložnost. Mesto s širšo okolico namreč že desetletja gospodarsko in družbeno stagnira, pri življenju pa ga ohranja italijanska državna politika, ki ga še vedno vidi kot nekakšen branik italijanstva ob železni zavesi. Slovenija kot država se zaveda obveznosti, ki jih ima do svojih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, nima pa, kolikor poznam stvari, nobene jasne politike do Trsta, niti do njegovega širšega gospodarskega zaledja in sosednjih pokrajin. Za ves ta prostor ob zahodni meji bi bilo koristno izdelati načrt, kako ravnati z njim, kako se povezovati in gospodarsko sodelovati ter imeti pred očmi slovensko manjšino z njenimi možnostmi razvoja s prav tako podhranjeno družbeno in gospodarsko infrastrukturo. Poseben vidik - in za tega mi v tem razpravljanju predvsem gre - pa moramo vzpostaviti v družboslovnih in humanističnih znanostih, kako iz Trsta s številnimi vznemirljivimi vprašanji, ki so se v stoletjih strnila v svojevrsten družbenozgodovinski in urbani kompleks, narediti pregledno znanstvenoraziskovalno temo. Prav v tej nagrmadeni tržaški zagonetnosti vidim največji izziv. Tu orisujem nalogo v določenem zamejenem tematskem korpusu, tako kot mi je pač stroka, ki ji pripadam, ukrojila pogled.

Slovenci imamo namreč s Trstom, že z njegovim fizičnim obsegom, še bolj pa z njegovo vsebinsko kompleksnostjo, četudi smo ves čas v njem, težave. Stele je zapisal, da (nam) je "tujerodno mesto". Po tolikih stoletjih še vedno ne vemo, kaj z njim; strmimo, se čudimo, na neki čuden način nas privlači, a se nam vedno znova izkaže za prevelik zalogaj. Toda ali nismo prezrli, da smo tudi mi z zgodovino zrasli in dozoreli ter da se je mogoče danes na poti z Opčin z roba kraškega roba zazreti vanj povsem neobremenjeno, ga s pogledom premeriti od enega konca zaliva do drugega, slediti njegovi urbanizaciji po bližnjih pobočjih in se z novimi pogledi in pričakovanji spustiti vanj.

Z Dunajem in drugimi velikimi mesti, ki jih v novejšem času kot svetovni popotniki obiskujemo, nimamo težav. Ko se na Dunaju razgledujemo po Ringu, njegovih palačah in spomenikih ter onih še znotraj nekdanjega obzidja, si včasih na tihem rečemo, koliko je tu tudi slovenskega denarja, slovenskega dela, znanja in talenta! Godi nam, ko celo nekateri preprosti Dunajčani vedo za Plečnika in njegovo Zacherlovo hišo pa Fabianijevi Artario in Uranio. Z razgledovanjem po Trstu ne bi smelo biti v bistvu nič drugače, le da si tam lahko tudi bolj na glas rečemo "tu smo tudi doma" ali da je, s Pahorjevimi besedami, tudi slovensko mesto Trst! Pa ne gre za kakšno na novo obujeno polaščanje - to pot nam gre za hladno zgodovinsko ugotavljanje, kaj in kako se je zgodilo ter kako da smo z znatnim delom slovenskega narodnega telesa še vedno tam. Zgodovinski resnici na ljubo si je treba priznati, da v času, ko se je Karel VI. odločil za novo politiko do Trsta z razglasitvijo svobodnega pristanišča in pozneje v času Marije Terezije s prvimi obsežnejšimi akcijami, usmerjenimi v rast in razvoj mesta z namenom, da bi vanj privabili trgovce in mu zato hoteli dati vse, kar je potrebno za novo uspešno trgovsko središče, Slovenci kot politični subjekt niso obstajali. Niti Trstu bližnje habsburške dedne dežele, v katerih so živeli Slovenci, niso imele pri tem nobene politične vloge. Bile so neme opazovalke in izvrševalke cesarskih odločitev. Trst je bil vseskozi izključni projekt habsburške cesarske hiše. V njem so videli sebe in v pojmovanju nove mestne zasnove do neke mere prezrcaljeni Dunaj. Igor Škamperle je v Pogledih (8/9, 2010) dobro opazil, da Trst ni mediteransko mesto, pri čemer je mislil na urbano zasnovo novih četrti, terezijanske, jožefinske in franciscejske, ter na videz novih stavb v njih. Ureditev prostora za novo naselje trgovcev in drugih potrebnih dejavnosti, ki gredo svobodnemu pristanišču, na mestu prvotnih solin na severu starega mesta je bila od vseh zasnov Karla VI. in njegove naslednice Marije Terezije največji in najambicioznejši načrt v vsem cesarstvu. In naj se je v svojih začetkih razvijal še tako počasi in z neštetimi težavami, kar je naposled odgnalo enega njegovih poglavitnih zgodnjih izvajalcev, Ljubljančana Franca Henrika Rakovca, je vendar po svoji zasnovi, zastavljeni velikosti urbanih blokov in posledično velikosti arhitektur daleč največji dosežek dunajskega dvora zunaj svoje prestolnice. Po mnenju raziskovalcev (Marko Pozzetto, Damjan Prelovšek) pravega baroka in rokokoja, ki sta tisti čas prevladovala na Dunaju in ne dosti manj intenzivno v Ljubljani, v Trstu skoraj ni najti. Urbanistična zasnova terezijanske četrti in nadaljevanje v istem slogu na zahodni strani starega mesta v jožefinski četrti meri dlje v prihodnost, na klasicizem. Ob tem so bili od samega začetka zaželeni veliki stavbni formati, kakršnih je bilo celo na Dunaju malo, če izvzamemo razsežnosti cesarskega dvorca Schönbrunn ali manjšega Belvedera Evgena Savojskega. Dober zgled je cerkev sv. Antona v osi Velikega kanala, ki skoraj povsem simetrično deli terezijansko četrt. Sprva so postavili manjšo cerkev za trenutne potrebe, a so jo že v začetku 19. stoletja nadomestili z monumentalno klasicistično zasnovo (1826-1849) Pietra de Nobile, ki je zapolnila ves urbani blok v osi kanala. Pred tem sta določili nove formate novih javnih poslopij palači Borze (1802) Antonia Mollarija in Carciotti (1802-1805) Matthäusa Pertscha, poleg njiju pa še nekatere. Vzporedno z vse številnejšimi gradnjami v novih četrtih - terezijanski in jožefinski se je v prvi polovici 19. stoletja pridružila še franciscejska, ki se je naslonila na novo razkošno avenijo Torrente (Hudournik, danes cesta Carducci) in z novo, pretežno kvadratno obliko urbanih blokov segla proti vzhodu - se je razvijala ustrezna mestna infrastruktura z vodovodom in kanalizacijo, v pristanišču pa z novimi pomoli in izboljšavami. Ob robu te četrti pozidana bolnišnica je bila ena največjih svojega časa, medtem ko so gradnjo novega velikega svetilnika v južnem delu pristanišča zaupali Matthäusu Pertschu.

Z ambicioznostjo pozidav in zaposlovanjem najboljših arhitektov sta vsaj med Italijani rasla tudi ustvarjalna samozavest in čut za pomembne ideje in ljudi, ki so prihajali v Trst. Tržaški advokat in intelektualec Domenico Rossetti je dal leta 1808 ob štirideseti obletnici nasilne smrti Johanna Winckelmanna v Trstu pobudo za postavitev spomenika temu znamenitemu arheologu. Zaradi francoske zasedbe Trsta (1809-1813) in drugih oteževalnih okoliščin mu je zamisel v obliki kenotafa, malega klasicističnega templja z izvrstnim figuralnim nagrobnikom, tik pod katedralo sv. Justa uspelo izvesti šele leta 1833, kar govori o njegovi nenavadni vztrajnosti in senzibilnosti za zanosno romantično čutenje časa. In Trst je v največji meri rasel v duhu mednarodnega prepletanja poslovnosti in velikih gradbenih projektov z arhitekti in inženirji tako iz bližnje Italije kot z oddaljenega Dunaja in širšega, pretežno, a ne izključno srednjeevropskega okolja. Slovenske dežele z Ljubljano niso imele na duhovnem področju ponuditi nič takega, kar bi se moglo tedaj včleniti v tržaški kulturni kontekst.

Veliko igro Trsta je vodil Dunaj s kar najširšim zaledjem nemških in čeških dežel. Ko so okrog sredine 19. stoletja začeli graditi tako imenovano južno železnico, so imeli pred očmi zlasti gospodarske koristi dežel, skozi katere bo ta speljana, z ene strani Dunaj, z druge pa Trst, in v tej optiki je bila Ljubljana zanje zgolj ena od postaj na poti do Trsta. Že sama zamisel za železniško povezavo, še bolj pa hitrost in drznost njene izvedbe kažejo na izjemno pozornost in velika pričakovanja od tako povezanih središč, enega globoko v osrčju Evrope, drugega na robu, vezi med Donavo in Jadranom. Za to delo so našli edinstvenega, naravnost genialnega inženirja Carla (Karla) Ghego, po rodu Benečana, po poklicnem profilu visokega uradnika, usposobljenega za največje naloge cesarstva in svojega časa. Do Ghege so železnice tekle zvečine po ravninah in blago razgibanih krajinah. Sam se je lotil gradnje na hribovitem območju in na poti do Trsta premagal dve najtežji oviri: semmerinški prelaz in ostri kraški rob tik nad tržaškim zalivom. Za nove zavoje mnogo manjših radijev je zasnoval nove konstrukcije podvozij vagonov z dvema malima gibljivima platformama, za premagovanje večjih strmin pa znatno močnejše lokomotive. Njegove viadukte, na primer tistega pri Borovnici ali one pod kraškim pragom, je mogoče primerjati z najbolj impozantnimi rimskimi gradnjami in so upravičeno obveljali za največje znamenitosti svojega časa.

Ko se je Trst tako približal Dunaju, da je bilo mogoče z vlakom v dobrega pol dneva priti v Trst, so se na dvoru odločili za stalno bivališče uglednega predstavnika dvora v Trstu ali njegovi bližini. Arhitekt Carl Junker je leta 1856 za cesarjevega brata, pozneje mehiškega cesarja Maksimiljana in njegovo ženo Šarloto postavil gradič Miramar v okolje miramarskega parka z izbrano in raznoliko vegetacijo s pogledom na tržaško pristanišče. S to odlično zgradbo se je ob prevladujočem klasicizmu uveljavil nov slog, ki so mu italijanski raziskovalci dali ime "kvadratna gotika" (gotico quadrato). Z njim in še z novimi slogi se je precej razširila paleta tako imenovanih historizmov. Skokovit napredek, rast in naraščajoče bogastvo Trsta je spremljala vse bolj razkošna in proti koncu stoletja s stavbno plastiko in dekorjem naravnost prenasičena arhitekturna gradnja. Značilni predstavniki tega novega razkošnega oblikovanja v različnih slogovnih govoricah so pripadali denimo arhitektski dinastiji Berlam. Množica nalog je skoraj 80 let zaposlovala tri člane te judovske družine, očeta Giovannija Andreo (1823-1892), sina Ruggera (1854-1920) in Ruggerovega sina Arduina (1880-1946), ob njih pa še mnoge druge, med katerimi velja omeniti vsaj Enrica Nordia. Giovanni Andrea se je izkazal s palačo Gopcevich (1850) z izjemno zamislijo dekorativne keramične fasadne obloge, ki preprede umirjeni raster novorenesančnih oken, strogo zvrščenih v štirih nadstropnih nizih. Po pozidavi svoje vile leta 1854 v slogu beneške renesanse so mu bila na široko odprta vrata do najuglednejših naročnikov, za katere je izvedel na desetine palač in vil, leta 1882 pa je zasnoval in izpeljal monumentalni arhitekturni okvir za razstavo, bolje sejem avstro-ogrskega kmetijstva in industrije v Trstu. Ruggero je nekaj časa uspešno sodeloval z očetom, samostojno pa je nadaljeval vrsto hiš in vil ter s svojo dejavnostjo segel v Krmin, Gorico in Videm ter na drugi strani v Poreč. Tržaški hipodrom (1890-1892), nova hiša Berlam (1896) in posebno hiša Leitenburg z razprto arkadno vogalno nišo (1900) so le izstopajoče stvaritve v množici drugih, ki so vse soustvarjale novi tržaški slog, kot ga je imenoval Pozzetto. Ta slog je vseboval najrazličnejše izpeljanke poznih historizmov razen secesije. Ta je na prelomu stoletja prevladovala na Dunaju. Vsaj delček njenega duha je v Trst zanesel šele Maks Fabiani. V veličastni novi tržaški slog sodijo nekatera dela, ki sta jih skupaj izvedla Ruggero in Arduino, denimo Stopnišče velikanov (1908) in sinagoga (1906-1912), ter samostojno Arduinovo delo veliki Svetilnik zmage (1919-1927) pri Barkovljah. Ruggerov vrstnik Enrico Nordio (1851-1923) se je po slogu povsem ujel z Berlami, prav tako tudi vsi drugi, ki so tedaj zidali v Trstu. Njegove stavbe Tržaške hranilnice (1894), Creditanstalta (1907) in sodne palače (1913) avtorsko v ničemer ne izstopajo, temveč se v celoti in brez najmanjšega popuščanja v kakovosti podrejajo nenapisanemu diktatu novega tržaškega sloga. Steletu je prejkone tako nastala podoba zbujala nelagodje in ga vodila na misel o "tujerodnem mestu". Pa vendar je bila prav taka in še vedno je del našega predstavnega sveta.

Slovenska podjetniška in nacionalna samozavest

Šele v tem poznem času so se v panorami tržaških podjetnikov, trgovcev in bankirjev vidneje uveljavili tudi nekateri Slovenci, med drugimi Janez Nepomuk Kalister in Josip Gorup, največje tržaško gradbeno podjetje Martelanc, trgovec z ladijsko opremo Žbokelj in drugi manjši podjetniki. Ti narodno zavedni in organizirani v slovenskih organizacijah, tudi političnih, so pomenili jedro dobro organizirane slovenske skupnosti v Trstu, svojo gospodarsko moč in politično navzočnost v Trstu pa so želeli pokazati tudi na zunaj v mestni sliki. Zamislili so si ambiciozno stavbo Narodnega doma v samem središču Trsta ob tedanjem Vojaškem trgu. Za načrt so se obrnili na Maksa Fabianija, ki je v mogočen stavbni blok italijanskega "palazza" razmestil številne funkcije od kavarne, hotela in banke do gledališke dvorane, političnih in odvetniških pisarn ter stanovanj. Gre za prvi sodobni večfunkcionalni objekt, odet v dekorativni keramični stavbni plašč z monumentalnim secesijskim vhodom, opremljenim z barvnimi stekli znamenitega dunajskega umetnika Kolomana Moserja. Stavba, do tedaj največja manifestacija slovenske gospodarske in kulturne moči v Trstu, je bila končana leta 1904. Zidalo jo je Martelančevo gradbeno podjetje, vodil pa Fabianijev sodelavec Josip Costaperaria, ki se je nekaj let pozneje proslavil samostojno s stavbo češke Živnostenske banke v ulici Roma. Fabiani je svoj dom uravnal glede na velikost tržaških stavbnih volumnov; stavbo je še nekoliko dvignil nad druge in ji dal s tem nespregledljiv poudarek na vsem trgu. Podobno kot na Dunaju se je zlahka vživel v prevladujočo urbano strukturo in vzel za svoje prevladujoče stavbne formate. V njegovih očeh je bila Ljubljana, kakor jo je v istem času soustvarjal s številnimi stavbami na temelju svojega popotresnega urbanističnega načrta, prav tako moderno mesto, vendar očitno drugačnega, manjšega formata, njene stavbe praviloma za dve, tri nadstropja nižje. Kakor so ga v Ljubljani upravičeno slavili zaradi za tiste čase najnaprednejšega urbanističnega načrta in čeprav je na območju današnje železniške postaje in tirnih naprav umestil poslopja prihodnje univerze, je vendarle nekoliko podcenil njeno simbolično vlogo narodnega središča. Tega se je dve desetletji pozneje, resda v drugih časih, ko je postala Slovenija razpoznaven nacionalni in politični pojem v prvi Jugoslaviji, vendar bolje zavedal Jože Plečnik in je nekaterim najpomembnejšim, simbolično izstopajočim zgradbam, ki jih je dobil v delo, kot so denimo cerkev sv. Frančiška v Šiški, Vzajemna zavarovalnica in nekoliko poznejša stavba Narodne in univerzitetne knjižnice, določil bistveno večje merilo.

Mogoči kažipot v prihodnost

Trst se nam, zlasti v 19. stoletju, kaže kot paradigmatično moderno mesto s številnimi, celo svetovno pomembnimi arhitekturnimi dosežki in, kot se zdi, sprva še brez otipljivih nacionalnih označevalcev. Ti se razločneje izrišejo šele proti koncu 19. stoletja. Ne glede na prevladujoča italijanska imena vodilnih ustvarjalcev tržaške kulture v 19. stoletju je imela vsa njegova podoba prej kozmopolitski kot zgolj italijanski videz. Šele zaostrena narodnostna trenja tako na italijanski kot na slovenski strani so potisnila v ospredje nacionalno (jezikovno) bolj opredeljene umetnike, kot bi jih mogli ločevati po slogovnih usmeritvah. Ob italijanski umetniški matici z imeni slikarjev, kot so Adolfo Levier, Gino Parin, Umberto Veruda, Carlo Wostry, se je izoblikovala skromnejša slovenska s predstavniki Gvidonom Birollo, Pavlom Klodičem Sabladoskim, Ernestom Seškom in Albertom Sirkom. Če je imela italijanska skupina močno zaslombo v mestnem muzeju Revoltella z bogato umetniško zbirko in izoblikovano politiko nakupov celo na beneškem bienalu, so se morali slovenski umetniki zadovoljiti s podporo redkih mecenov in razstavljanjem v zasebnih stanovanjih. Prvo javno predstavitev slovenske umetnosti je Trst doživel leta 1907 z razstavo slovenskih impresionistov v Narodnem domu. Ernest Sešek je zmogel šele leta 1920 prirediti svojo samostojno javno razstavo. Zadnjo je junija 1927 pripravil Milko Bambič v hiši na Škuni pri sv. Ivanu, kjer je razstavljal skupaj s Francetom Goršetom, Ernestom Seškom in Albertom Sirkom.

A to se je zgodilo že v "novem štetju", v času po prvi svetovni vojni, ko je Trst izgubil večstoletni avstrijski oziroma avstro-ogrski državni okvir in se znašel v Italijanskem kraljestvu. Bil je resda nadvse zaželena trofeja, vojni plen Italijanov v prvi svetovni vojni, vendar je hipoma izgubil privilegirani položaj, kakršnega je imel v stari Avstriji. Ostal je brez svojega bližnjega (slovenskega) naravnega zaledja in širšega gospodarskega okolja, segajočega globoko v osrčje srednje Evrope. V pogledu iz Rima je bil videti le malo pomembno obmejno provincialno mesto, slepo črevo italijanstva in njegove kulture, četudi so poskušali s pompoznimi izjavami to dejstvo prikriti. V novih okoliščinah, ki so se za Slovence in njihove organizacije, kot opisano, še zaostrile, pa se je izkazalo, da so tiste, ki so še delovale, pokazale izjemno odpornost. Umetnostna, kulturna zavest se je ohranjala kot ključno vezivo narodne skupnosti in prav ta, morda v očeh matične Slovenije negotova podlaga je bila sposobna vzdržati živ stik z najboljšim, kar premore slovenska kultura, in tudi sama prispevati presežna dela in dejanja. Bi si bilo mogoče brez nje zamisliti avantgardistično delovanje Avgusta Černigoja in njegove konstruktivistične skupine v drugi polovici dvajsetih let? Černigoj je z odločitvijo, da bo po vrnitvi z nemškega Bauhausa izpeljal umetnostno revolucijo najprej v Ljubljani, ne v rodnem Trstu, priznal nacionalni prestolnici njeno središčno vlogo, vendar je bil hkrati tudi prvi, ki je v Trstu pritegnil v svojo skupino italijanske umetnike ter v okviru Umetniškega krožka in Sindikata lepih umetnosti, kot sta se imenovali uradni organizaciji likovnih umetnikov, leta 1927 na razstavi v tržaškem Ljudskem vrtu izvedel s svojo Tržaško konstruktivistično skupino evropsko pomemben konstruktivistični umetniški ambient (za njegovo popolno rekonstrukcijo so poskrbeli leta 1991 v muzeju Revoltella, ne v ljubljanski Moderni galeriji!). Pozneje, leta 1928, pa se je, izhajajoč iz svojega avantgardizma, močno potrudil za mednarodno promocijo slovenske umetnosti v Berlinu in leta 1929 v Waldnovi reviji Der Sturm. Pri tem ni mogoče mimo tržaške velemestnosti same. Ne samo avantgardistu Černigoju, tudi visokemu modernizmu Lojzeta Spacala in mlajšim, kot so bili kipar Čelo Pertot, slikar Bogdan Grom, grafik Marjan Kravos ali mnogostranski Franko Vecchiett, vse do svetovno uveljavljenega umetnika v raziskovanju medijev, posebno računalnika, kot je Edvard Zajec, daje Trst, tak kot je, neogibni ustvarjalni okvir.

In prav v tej zadnji točki razpravljanja se je po moji presoji morda pokazal ključ za novi vpogled v Trst in njegovo stvarnost. Izkazalo se je, da je kulturno ustvarjanje na poti od Ljubljane do Trsta in v obrnjeni smeri opozorilo na mogočo pot oblikovanja nove paradigme za splošno, širše, kulturno, gospodarsko, politično življenje in preživetje Trsta. Ljubljana utegne naposled spoznati, da je v minulih desetletjih pridobila tako svojo mestnost kot politično težo, da je dozorela in se lahko v razmerju do Trsta predstavi kot novi Dunaj, seveda z upoštevanjem svoje velikosti in specifične teže v na novo porazdeljenih razmerjih moči v Evropski uniji, sodobnega razumevanja partnerstva in razumnih pričakovanj na obeh straneh. Temeljna izhodišča za to pa morajo po skrbno premišljenem načrtu pripraviti družboslovne in humanistične stroke, se spopasti s Trstom od temelja: ga spoznati od geološke zgradbe, kjer stoji, do geografskih okoliščin in poimenovanj njegovih delov ter širše okolice. Dalje k preučeni zgodovini je treba nujno dodati urbanistični in arhitekturni razvoj od začetkov do danes. Posebno poglavje velja posvetiti kulturnemu ustvarjanju v Trstu tako Slovencev kot Italijanov. Kot se kaže iz tega razpravljanja, Trst ni enoznačen fenomen, prav tako ne vloga Slovencev in Italijanov v njem. Se pa iz Černigojevega primera kaže, da morejo formirana umetniška drža, samozavest, volja, odprtost… preseči vidne, nevidne, namišljene meje ali vsaj poskušati iznajti način za njihovo preseganje. Iz imperativa "misliti Trst!" se izrisuje novi imperativ pisanja obče zgodovine kulturnega ustvarjanja v Trstu z dvema kulturnima organizmoma različnih pomenov in teže za naroda, ki jima pripadata in ki se moreta naposled uzreti v mestu skupaj.