Mrk nad Sunčanim Hvarom

Še pomnite tovariši? Sedem dolgih let je minilo od ene slovitejših bitk na severozahodu Balkana. Spopadli sta se mladi državi, ki si v zgodovini nikoli nista skočili v lase, ki sta bili vedno strpni sosedi in ki sta imeli enega skupnega sovražnika - Beograd. Novopečeni mladi demokraciji, nastali na ruševinah Jugoslavije, Hrvaška in Slovenija, sta dolgo bili boj za lastništvo nad turističnim kompleksom Sunčani Hvar. Ko so se kot daleč najresnejši kupec pojavile Terme Čatež, je na ekonomskem bojišču kot prva žrtev padla tržna logika s pravilom prostega pretoka kapitala. Obveljala je le še filozofija "blut und boden" oziroma kri in zemlja. Previdni Hrvati so tedaj pronicljivo ugotovili, da je šlo za slovenski brutalen poskus kolonizacije "lijepe naše". Podalpski četniki, kot so severne sosede poimenovali domovinsko zavedni Dalmatinci, tisti s Hvara in iz Zagreba, hočejo Piranski zaliv, hočejo Muro, hočejo Sveto Gero, hočejo Mokrice, nočejo pa vrniti denarja hrvaškim varčevalcem, zdaj pa so se kot hijene spravili nad biser Dalmacije - Sunčani Hvar. Ne samo da ga hočejo kupiti, kot da bi šlo za štruco polbelega kruha, ampak hočejo prinesti s seboj kulturo in filozofijo sužnjelastništva, najbolj primitivnega kolonializma, to hočejo, so vzklikali Hvarčani, Zagrebčani in Zagorci, ki pravzaprav niti niso vedeli, za kaj sploh gre. Poznamo mi zvite Slovence. Kot lastniki bi v kratkih hlačah in s tropskim klobukom na glavi sedeli v pletenih foteljih v hotelskem lobiju, z debelimi prsti preštevali dobiček in nadirali zaposlene Hrvate, ki bi kot stekli psi letali po hotelu in plaži ter v polomljeni slovenščini stregli sitne slovenske turiste. Slovenci bi sedeli, Hrvati pa kot egiptovski sužnji garali, in to na svoji zemlji. Niti v sanjah. In so prodali Sunčani Hvar. Nekakšni luksemburško-belgijsko-francosko-nemški multinacionalki Orco Property Group. To so fini ljudje, pošteni, pravi poslovneži, zahodnjaki z manirami, z vizijo, so rekli v Zagrebu. Obljubili so, da sonce nikoli ne bo zašlo nad Sunčanim Hvarom. Po petih letih pa je videti, kot da nad Sunčanim Hvarom traja petletni Sončev mrk. Hoteli so v razsulu, zaposleni, ki jih je čedalje manj, ne pa več, kot je obljubljal Orco, dobivajo 40 odstotkov plače, jedilni pribor vse bolj spominja na tistega iz delavskih menz leta 1957, sobe pa na tiste iz časov Charlesa Dickensa. Hrvaški sklad za privatizacijo je kar z dekretom odvzel Orco Group večinski delež, zdaj ga toži, da je zadolžil Sunčani Hvar za 6 milijonov evrov, naredil pa ni nič, samo pobral dobiček in zamenjal nekaj zidnih tapet. Tako pravijo v Zagrebu. Orco pravi, da bi brez njegove zadolžitve in vlaganj hotelski kompleks sodil samo še med Unescove zaščitene antične ruševine. Povrh vsega mesto Hvar kar naprej zahteva solastništvo v kompleksu vsaj v višini četrtine delnic, Cerkev hoče nazaj del kompleksa, ker je menda njen še iz časov, ko je Mojzes dobil v last deset božjih zapovedi. Hrvaška toži šefa Orco Group Jeana-Francoisa Otta zaradi prevar, pranja denarja, izčrpavanja podjetja. Otto grozi, da bo Hrvaško tožil v Strasbourgu zaradi neuresničenih pogodbenih obveznosti in odvzema delnic, kar je storil Polančec. To je tisti nekdanji minister, ki mora zdaj vsako jutro preveriti, na katerem sodišču se mora zglasiti tisti dan, da bi se opral vseh obtožb korupcije in zlorabe položaja. Prebivalci Hvara demonstrirajo in zahtevajo Sunčani Hvar nazaj, preden ga država in Orco uničita. Menda se je med njimi pojavilo celo nekaj takšnih nedomoljubov, ki pravijo: "Dajte nam Slovence!" Pravzaprav, če smo iskreni, smo lahko samo veseli, da so nas kot podalpske četnike zbrcali iz boja za lastništvo Sunčanega Hvara. Vedno pravim, v stiski spoznaš prijatelje in ni vsak sovražnik, ki se ti poserje na glavo.

Gospod doktor, reži!

Ni kaj, slabo se je končalo prejšnje in začelo to leto. Sneg treska vsepovsod, ne boste verjeli - celo v Angliji, poplave pustošijo sredi avstralskega poletja, črni ptiči padajo v ZDA in na Švedskem, ribe nepojasnjeno umirajo ob irski obali, raki umirajo v Braziliji, v Sloveniji pa gremo iz enega zmagovitega referenduma v drugi zmagoviti referendum, vse tja do končnega poraza. Čeprav se vseh teh pojavov ne da povsem racionalno pojasniti, pa lahko vseeno rečemo, da gre vendarle za občasne naravne katastrofe. Toda res nenavaden pojav, ki je mejil na nekakšno epidemijo, se je zgodil decembra lani v Španiji. Na tisoče nosečnic je oblegalo porodnišnice po vsej državi. Ginekologi so samo nejeverno zmajevali z glavo. Česa takšnega še niso doživeli in tudi v debelih medicinskih knjigah niso mogli najti pojasnila. Španke s trebuhi so namreč prihajale rojevat, čeprav so bile še daleč pred porodnim rokom. Ni mogoče, da bi se prav v letu 2010 zdravniki tolikokrat zmotili pri določanju datuma poroda. Bodoče mamice so se pritoževale zaradi nenadnih bolečin, odtekanja vode, nenadne krvavitve. Vse pa so zahtevale, da jim takoj dajo umetne popadke, ker hočejo roditi. Ni bilo malo tistih, ki so zahtevale carski rez. Takoj! Ne glede na to, da pregledi niso pokazali nič nenavadnega in da bi lahko brez problemov rodile ob določenem roku, torej januarja ali v začetku februarja. Španke so hotele imeti otroke - decembra. Lahko bi ta nenavaden pojav pripisali nekakšni kolektivni histeriji ali astrološki neumnosti, da decembra rojene Špančke čaka mesto desnega veznega igralca v Realu, Špančice pa poroka s slavnim toreadorjem. Toda razlog je veliko bolj preprost in hkrati boleč, ker kaže, kam nas je pripeljala najboljša od vseh družbenopolitičnih in ekonomskih ureditev - kapitalizem. Španija, če noče doživeti usode Grčije in Irske, je morala ukrepati. Krčiti, stiskati, varčevati. Zanimivo, tudi ona - kot vsi drugi - zgolj na račun srednjega sloja in revežev. Med ukrepi je tudi sklep vlade, da 1. januarja odpravi darilo družinam novorojenčkov v višini 2500 evrov. Za dober začetek, za spodbudo. Ali si lahko predstavljate razočaranje revne družine, družine iz armade brezposelnih, ki ji takšen denar pomeni več mesecev življenja, če bi se otrok rodil 1. januarja tri, sedem ali enajst minut po polnoči. Ali 3., 7. ali 12. januarja. Zato je bilo treba roditi takoj. Koliko lahko ta sistem in njegovi nosilci še ponižajo ljudi? Naj prodajajo ledvice, kri, maternice? Naj rojevajo prezgodaj, naj rojevajo "pravočasno" s carskim rezom, da dobijo piškavih 2500 evrov in - preživijo? To pa res ni več naravna katastrofa.