Kaj se bo zgodilo po plebiscitu, katerega rezultat bo s precejšnjo verjetnostjo jasna odločitev za neodvisnost, ta čas poskušajo ugibati vsi veliki igralci na celini upanja.

Rezultat referenduma v južnem Sudanu je že znan, čeprav v volilne skrinjice ni padla še niti ena samcata glasovnica. Kot vrhunec leta 2005 sklenjenega mirovnega dogovora med jugom in severom države bo jutri štiri milijone prebivalcev južnega Sudana (kar 52 odstotkov registriranih za volitve je žensk) glasovalo o svoji prihodnosti. Za seboj bodo tako poskušali pustiti dve državljanski vojni, obe vodeni z željo po večji avtonomiji z nafto in minerali bogatega juga. Prva se je začela nekaj mesecev pred sudansko neodvisnostjo izpod britanske kolonialne vladavine in je trajala 17 let. Ker so vprašanja večje avtonomije ostala tudi po sklenjenem mirovnem sporazumu nerazrešena, se je druga državljanska vojna začela leta 1983 in je trajala 22 let.

Obe sta bili za družbene vezi med jugom in severom katastrofalni. V prvi je bilo ubitih pol milijona ljudi, v drugi kar dva milijona. Na beg s svojih domov je bilo v zadnji bratomorni vojni, ki se je deloma odvijala sočasno z morijo v Darfurju, prisiljenih štiri milijone prebivalcev Sudana.

Večino 54 let neodvisnosti je Sudan preživel v internih oboroženih konfliktih, ki so preraščali v državljanske vojne. Največja afriška država, katere meje so bile tako kot večina afriških določene s svinčnikom in ravnilom na zemljevidu, je vse od svojega obstoja na silo združen večetnični mozaik okoli 600 etničnih skupin, ki govorijo več kot 400 različnih dialektov. Delitve med severom in jugom so bile umetno ustvarjene, se strinja večina zgodovinarjev, ki se ukvarja z vzhodno Afriko. Prstne odtise ustvarjanja delitev nosi nihče drug kot britanska kolonialna oblast. Leta 1922 severnjakom niso več dovolili potovanj južno čez deseti vzporednik, za južnjake pa je nedovoljeno ozemlje predstavljalo območje severno od osmega vzporednika. Britanci so tako hoteli preprečiti, da bi se muslimanska vera širila proti jugu, kjer je njeno veličanstvo med temnopoltim prebivalstvom vse bolj spodbujalo delo misijonarjev oziroma širjenje krščanstva.

Tako ustvarjeni začetki delitev so se nadaljevali tudi po sudanski samostojnosti. Večdesetletni neenakomerni razvoj severa in juga se zrcali v aktualnih demografsko-gospodarskih kazalcih. Na severu živi polovica prebivalstva v revščini, na jugu pa kar 90 odstotkov. Vsak tretji otrok na severu je podhranjen, na jugu vsak drugi. Lani je pomoč v prehrani potrebovala polovica prebivalstva na jugu Sudana. Osnovno šolo na severu obiskuje 62 odstotkov otrok, na jugu jih šolske klopi drgne le petina. Tri četrtine južnih Sudancev nima dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. Posledica je vidna na umrljivosti novorojencev (112 smrti na 1000 novorojenih otrok) in smrti mater pri porodu (2000 jih umre na 100.000 porodov). Slabih 70 odstotkov ljudi je pismenih na severu, na jugu zna pisati in brati zgolj vsak peti prebivalec.

V vseh teh kazalcih je statistični odgovor, zakaj bodo južni Sudanci podprli lastno pot. Nova država bo vsekakor lahko preživela. Dobrih 70 odstotkov sudanskih naftnih nahajališč je namreč na jugu države. Šest milijard sodčkov nafte, kolikor naj bi se skrivalo pod površjem, lahko enega najrevnejših koščkov Zemlje s premišljenimi in trajnostnimi razvojnimi projekti spremeni v moderno državo. Toda težava južnega Sudana je, da je večina rafinerij na severnem ozemlju države. Prav tako je nafto z juga za zdaj mogoče izvoziti samo po naftovodih, ki potekajo po ozemlju severa do pristaniškega mesta Port Sudan. Nove državne oblasti pod vodstvom predsednika Salve Kirja tako ne bodo mogle kar preprosto zapreti naftne pipice severu. Medsebojna soodvisnost bo obstajala še lep čas.

Če sta si po doseženem mirovnem dogovoru iz leta 2005 sever in jug te prihodke delila na polovico, bo poslej zgodba verjetno drugačna. Dogovor o delitvi naftnih prihodkov se izteče konec meseca, kar še priliva olje na ogenj pričakovane poreferendumske drame. Uradni Kartum je v zadnjem letu sicer podpisal kar nekaj novih dogovorov o črpanju nafte na severnih območjih, toda proračun se bo teh prihodkov lahko veselil šele čez pet let. Sudanski predsednik Omar Al Bašir, ki ga je mednarodno kazensko sodišče obtožilo genocida in zločinov proti človeštvu, je močno zainteresiran za nadaljevanje naftnega dogovora z jugom. Če bi namreč državni proračun severa po odcepitvi juga obstal zgolj s prihodkom od približno 110.000 prodanih sodčkov nafte na dan, bi Sudan kljub velikim vlaganjem Kitajske doletel pravi gospodarski šok. Na jugu tačas še skupne države dnevna proizvodnja nafte dosega pol milijona sodčkov črnega zlata.

Predvsem gospodarska nujnost utegne Omarja Al Baširja prisiliti k političnemu realizmu. Kljub previdnemu optimizmu mirna odcepitev juga še zdaleč ni zagotovljena. Že v prvih referendumskih dneh (glasovanje bo potekalo sedem dni) bo mogoče zaznati, v katero smer se utegne obrniti poreferendumsko dogajanje. Če bo glasovanje spremljalo nasilje, obstaja resnična grožnja, da bo prišlo do izbruha nove državljanske vojne, ki jo bodo na jugu razumeli kot vojno za neodvisnost. Po oceni treh nevladnih organizacij oziroma inštitutov za strateške študije (Institute for Security Studies, Society for International Development in Aegis Trust) bi stroški nove sudanske vojne v desetih letih lahko znašali več kot 100 milijard dolarjev. Polovico te vsote bi predstavljale izgube sudanskega proračuna, ob 25 milijard bi bili zaradi humanitarnih, varnostnih in gospodarskih posledic sudanski sosedje, 30 milijard dolarjev pa bi znašal račun za mednarodno skupnost, ki bi bila prisiljena v državo napotiti nove mirovne sile in prebivalstvo oskrbeti z nujno človekoljubno pomočjo.

Poreferendumsko dogajanje, ko bo treba razrešiti vprašanja demarkacije meja (vključno z nafto bogato regijo Abdžei), državljanstva in delitve naftnih prihodkov, vsebuje tako eksploziven potencial, da najbolj črnogledi vidijo možnost ponovitve ruandskega genocida iz leta 1994 - tokrat na sudanskih tleh. Precej zraka iz tega niti ne umetno napihnjenega balona je v minulih dneh izpustil kar sudanski predsednik Omar Al Bašir. Med nepričakovanim obiskom južnosudanske prestolnice Džube je namreč nakazal, da bo Kartum sprejel vsakršen referendumski izid.

"Osebno bom žalosten, če pride do delitve Sudana. Hkrati bom vesel, če bo med obema stranema v Sudanu zavladal mir. Kakršno koli tehnično, logistično ali profesionalno pomoč boste potrebovali od Kartuma, vam jo bomo zagotovili. Prednosti, ki jih imamo od enotnosti, lahko dosežemo tudi z dvema ločenima državama," je med drugim dejal Bašir.

Zakaj je sudanski predsednik nenadoma zamenjal ploščo napadalne retorike za spravljivejše tone, ni jasno. Ameriška administracija Baracka Obame mu je že vrsto mesecev ponujala celo normalizacijo odnosov z ZDA, če bo referendum v južnem Sudanu minil mirno in bo Kartum spoštoval odločitev ljudstva. Številni civilnodružbeni aktivisti za Sudan, ki so bili med Obamovo volilno kampanjo navdušeni nad nepopustljivimi stališči demokratskega kandidata do sudanskega krvnika, so bili nad naglo spreminjajočimi se strategijami administracije in vse popustljivejšim jezikom ameriških uradnikov zdaj krepko razočarani.

Bo Omar Al Bašir za mirno odcepitev Sudana ušel roki pravice za zagrešene zločine v Darfurju? Kako se bodo odvila pogajanja med državami v porečju Nila za izrabo tega vodnega vira z novim državnim igralcem? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se bo regija ob Velikih jezerih spopadala v naslednjih mesecih.

Zaradi številnih neznank dogajanje v Sudanu živčno opazujejo na vsej afriški celini. Šestdeset let po koncu dobe tujih vladarjev so afriško celino ponovno zajeli demoni kolonialno zarisanih meja. Bosta odcepitev južnega Sudana in kasnejši morebitni razpad preostanka države na tri dele (Darfur, severni Sudan in južni Kordofan) sprožila domino efekt secesionističnih teženj po vsej celini?

Za Modiba Goitija, profesorja na univerzi za mirovništvo v malijskem Bamaku, prihodnost še zdaleč ni črna. "Z gotovostjo lahko napovemo le to, da se bo zgolj močnim homogenim afriškim državam uspelo uspešno upreti secesionističnim gibanjem. To lahko storijo samo z izboljšanjem blaginje svojega prebivalstva. V najslabšem primeru bi z zemljevida lahko izginilo nekaj afriških držav. Toda dobro se je tudi spomniti, kako je pravica do samoodločbe v primerih Vietnama, Jemna in Nemčije pripeljala tudi do združitve ljudstev," je Goiti pred časom zapisal za spletni portal Bitterlemons.

Za Sudan prihaja ta nauk prepozno. Jutri se bo rodila nova država.