Pri tem se del stroke zateka k tezi, da je imel Bor smolo, ker je imel redko bolezen, in da od zdravnikov ni mogoče terjati, da bi jo morali prepoznati. Ta teza je povsem izmišljena. Če gre za bolnika, pri katerem zdravnik nima nikakršne ideje, kaj šele čvrste predstave, kaj bi lahko povzročilo njegovo stanje, diagnostika ni odvisna od tega, ali se bo domislil vseh možnosti. Zdravnik mora pri obravnavi nejasne diagnoze ravnati po vnaprej predvidenem postopku, ki temelji na bolnikovih najbolj izrazitih simptomih in znakih. V Borovem primeru je bila v ospredju nenadna motnja zavesti in zdravnik bi moral ravnati po protokolu za motnjo zavesti, ki bi v ustreznem zaporedju najprej potrdil ali izključil najbolj nujna stanja, v nadaljevanju pa tudi druga. Ob premišljenem in logičnem postopku je mogoče razkriti diagnoze, ki same po sebi zdravniku nikdar ne bi padle na pamet. Vzporedno z diagnostiko je pri ogroženem bolniku treba začeti zdravljenje, ki je v času, ko še nimamo diagnoze, omejeno na ohranjanje delovanja vitalnih organov in zdravljenje simptomov. Nekateri strokovnjaki menijo, da bi že tako zdravljenje brez diagnoze lahko preprečilo okvare, ki so po tednu dni vodile do Borove smrti. Uganka ostaja, zakaj so se zdravniki tako pozno odzvali z ustreznim zdravljenjem, čeprav so že imeli diagnozo. Verjetno se bo prav tu lomila presoja sodišča, ali je šlo res za malomarnost ali pa za napako "bona fide" - napako zdravnika v dobri veri, da ravna ustrezno.

Ampak to ni edino vprašanje. Pri večini strokovnih napak se izkaže, da so vsaj deloma sistemske narave. Ali je bolnišnica imela ustrezen protokol? In če ga ni pripravila bolnišnica, ali je slovenska pediatrična stroka pripravila tak protokol? Ali zdravniki v naših bolnišnicah, ko se znajdejo pred podobnim problemom, ravnajo na pamet, vsak po svoji presoji ali imajo oporo v smernicah, za katere vedo, kje jih lahko najdejo? Dejstvo, da ta vprašanja v skoraj treh letih, ki so minila od Borove smrti, niso bila niti zastavljena, kaj šele da bi nanje slišali odgovor, vzbuja skrb, da je slovenski zdravnik vsaj v nekaterih okoliščinah še vedno osamljen in prepuščen lastnemu krhkemu znanju, razpet med strahom, da se bo izkazal za nevedneža, če bo klical na pomoč druge kolege, in lastno samozavestjo različnih stopenj vse do narcisizma, ki ga vodi k prepričanju, da "če ne vem jaz, ne vedo niti drugi".

Vse, kar se je dogajalo po Borovi smrti, bo šlo v zgodovino slovenskega zdravstva kot ena njegovih najbolj sramotnih epizod. Glavna akterka tega dogajanja, predsednica zdravniške zbornice, je na očeh javnosti s sprenevedanjem, zavlačevanjem, odsotnostjo empatije in branjenjem nebranljivih pozicij postala učbeniški primer, kako se zdravniki ne bi smeli obnašati. Zdaj obtoženima zdravnikoma je - verjetno ob prepričanju, da dela v njun prid, in ob aplavzu nezanemarljivega števila zdravnikov - naredila veliko škodo, za nameček pa še vsemu zdravništvu.

Seveda je ob primeru, ko pride do nepopravljive škode, zelo težko komunicirati z razsrjeno javnostjo. Ampak Zdravniška zbornica bi se ob zavedanju, da bo do takih primerov prihajalo, in to vse pogosteje, lahko nanje že zdavnaj pripravila. Lahko bi sama odprla javno razpravo o napakah v zdravstvu in Slovence seznanila z realno domnevo, da sleherni dan v letu v zdravstveni oskrbi umre vsaj en bolnik, ki mu ne bi bilo treba umreti. Morala bi odpravljati mit o nezmotljivosti zdravnikov in javnost seznanjati, da v poklicu, ki vsak dan rešuje življenja, prihaja tudi do napačnih presoj in dejanj, ki življenja ne rešijo, čeprav bi ga lahko, ali ga celo ogrozijo, čeprav ni bilo ogroženo. Lahko bi pozvala svoje člane k razkrivanju napak in razpravljanju, kako bi jih bilo mogoče v prihodnje preprečiti. Morda bi ob odkriti razpravi in prikazu razsežnosti tega problema javnost sprejela dejstvo, da so napake sestavni del obravnave bolnikov, vendar jih bo še veliko več, če se jih bomo lotevali s kaznovalnim pohodom, saj jih bodo zdravniki še bolj kot doslej prikrivali in se zato iz njih nihče ne bo mogel ničesar naučiti.

Kultura prikrivanja napak škodi bolnikom in zdravnikom. Sporoča, da je strokovna napaka greh, ki zasluži kazen, kar priznavajo tako tisti, ki so jo zagrešili in želijo ubežati kazni, kot tisti, ki jim iz stanovske solidarnosti pomagajo. Prikrivanje spodbuja reaktivno hlepenje javnosti in medijev po razkrivanju. "Razkritja" po metodah rumenega tiska se spremenijo v takojšnjo in nesorazmerno kazen: uničenje kariere, stres, občutek manjvrednosti in zavrženosti, depresijo, socialno izolacijo in družinske travme. Ob vsej tragediji, ki jo pomeni smrt, ki ni bila neizogibna, bi se javnost vseeno morala vprašati, ali je taka kazen pravičen in sorazmeren odgovor na zmoto nekoga, ki z veliko večino pravih odločitev za ljudi stori veliko dobrega?

Zbornica se je na koncu znašla v brezizhodnem kupčkanju za višino kazni, ki jo lahko izreče. Nesposobna, da bi po tistem, ko je končno potrdila napako, poskusila prikazati kompleksnost napak v zdravstvu in neustreznost kazni kot odgovor nanje. Kriva, da bodo zdravniki napake še naprej prikrivali.

Ali je sodišče lahko modrejše?