Zaenkrat nič od tega, smo pa vseeno doživeli vsaj eno mini revolucijo. Tolažim se, da ostalo še pride. Zdaj so v igri tablice in nova generacija pametnih telefonov in podobnih prenosnih naprav. V igri je začetek nove multimilijardne industrije.

Od letos so tablice IN, odkar so končno zavladale na tržišču s prvimi uporabnimi inačicami, takšnimi, ki logično in brez zatikanja strežejo uporabniku. Kindle, iPad, galaxy tab in bratovščina, saj poznate to družbo. Prve prodajne številke so ogabno visoke - Apple jih je prodal tri milijone v prvih osemdesetih dneh, Samsung milijon v prvih šestdesetih, pri Amazon.com pa so letos prvič prodali več elektronskih knjig za kindle kot papirnatih. In kaj šele bo, ko se zbudijo še drugi proizvajalci zabavne elektronike! Ravno te dni se na YouTube vrti Motorolin reklamni spot, ki pogumno napoveduje novo tablico, ki bo baje pometla z vsemi dosedanjimi, bla, bla, bla. (Motorola? Hmmmm, zveni znano... So to tisti Finci? Ne, tisto je Mokia, Nokia, kaj že?...) No, zaenkrat na trgu ni prav nobene gneče, denarja pa, zdi se, kolikor hočeš, kdo je govoril o krizi? V Ameriki tako ali tako pojejo samo še kartice, ki se ne znucajo, kriza gor, kriza dol, folk kupuje kakor nor.

Ampak ideja o računalniški tablici, ploščati napravi, ki naj bi jo uporabljali kot priročni in prenosni vir informacij še zdaleč, oh, še zdaleč ni nova! Naj vam povem, kako da ne.

Zagrabila me je bila zadnjič nostalgija po najljubši mi teve franšizi Star Trek in sem šel ponoči brskat in točit torrente, potem pa ves vikend zapravil za ponoven ogled kakih ducat in pol nadaljevanj iz zadnje serije z naslovom Enterprise. Zanimivo je to, da si na poveljniškem mostu ladje Enterprise oficirji nenehno podajajo iPadu in kindlu na las podobne računalniške tablice, z njih prebirajo usodne podatke ("Warp jedro je fuč, preklapljamo na impulzni pogon!") in jih zbadajo in žgečkajo s prsti. Ni se mi dalo vračati posnetka, a prisegel bi, da je kapitan uporabil "pinch-to-zoom" ukaz, naravnost z iPada. Ko sem nadaljevanko gledal prvič, tablic sploh nisem opazil, ker so se zdele v kontekstu znanstvenofantastične prihodnosti popolnoma samoumevne!

Podobno je s tablicami v Odiseji 2001. V odpravi na Jupiter astronavta ob zajtrku spremljata program BBC vsak na svoji IBM (kdo ali kaj je že to?) tablici, ki sem ju, bogme, zagledal šele zdaj.

In prav zato, ker so tablice že štirideset let vsaj v filmih samoumevne, bodo jutri vsepovsod, zdaj ko jih končno znajo izdelovati. Pocenile se bodo do absurda, njihova procesorska moč pa bo najmanj enaka današnjim namiznim šestnajstjedrnim računalnikom. Tanke kot kos kartona, najbrž tudi upogljive in vodotesne. Predvsem pa nenehno povezane v mrežo, tako kot vse druge hišne elektronske in električne naprave. Z magnetnim hrbtom, da jo bo lahko šefica družine fliknila na vrata hladilnika, z nekaj pritiski kazalca poguglala kak primeren recept in se lotila peke po navodilih, medtem ko bo softver ukazal pečici, naj se začne ogrevati. Ni hudič, da ne bo na njej tudi razrezala čebule, novi časi, novi materiali. Restavracije, kjer ti natakar namesto menuja potisne v roke iPad, ne bodo več eksotika. In tudi v banji se bo dalo brati elektronske knjige, ker voda in "kurcšlus" ne bosta več resna nevarnost. In še sto takšnih si lahko izmislim, kako nas bodo v bližnji prihodnosti skozi življenje nenehno spremljale in nas razvajale tablicam podobne informacijsko-komunikacijske naprave. Samoumevno, tako kot v filmih.

Pretiravam? Jaz mislim, da niti slučajno! Ko smo v devetdesetih kupovali prve mobilne telefone po pet tisoč evrov (ja, okroglih 10.000 nemških mark je stal tisti, ki si ga lahko montiral v avto), si je kdo predstavljal, da ga bo v desetih letih nosila v žepu vsaka slovenska najstnica? Da bodo ti telefoni odločno posegli v način komuniciranja in druženja celotne generacije in celo vplivali na jezik? Ste kdaj opazovali brenčečo najstnico, kako ji med mesidžiranjem šviga palec po gumbih? Lol, itak!

Poglejte, če smo pri mobilcih štartali pri petih jurjih, danes za svojo prvo tablico odštejemo pet stotakov, čez leto ali dve bo kakšna že na voljo za 29,90 evra in dvajset nalepk v akciji kakšnega veletrgovca, mogoče celo kot darilo presenečenja v ta veliki pakungi pralnega praška. Če pa se opozicija na prihodnjih volitvah spet prebije na oblast, lahko računamo na tablico s prednaloženim brezplačnikom v poštnem nabiralniku na vsakih štirinajst dni. Samoumevno, kaj ni?

Kaj bo pa s knjigami in časopisi? Urednikov in avtorjev vse skupaj ne bi smelo skrbeti, prej nasprotno, biznisa bo kvečjemu več. Menim, da si bodo prelomno leto 2010, ko so trije osrednji časopisi Dnevnik, Delo in Večer prvič izšli na tablicah, najbolj zapomnili tiskarji in distributerji. Adijo trafike.