Za Karakalpakijo, avtonomno republiko na skrajnem zahodu Uzbekistana, ob meji s Turkmenistanom in Kazahstanom, pravijo, da je na koncu sveta. Moynaq je še malo dlje, na koncu konca sveta. Tragedijo Aralskega jezera in zablodo sovjetskega centralnoplanskega "načrtovanja" pooseblja prav to mesto, nekdaj cvetoče pristanišče na jugu jezera. Ob vhodu v Moynaq redke obiskovalce pozdravi ogromna zarjavela tabla z imenom mesta. Deluje groteskno. V mestnem grbu je namreč še vedno riba, ki simbolizira ribiški značaj mesta. Vode (in rib) tukaj ni že več desetletij. Do tistega, kar je ostalo od jezera, je od tod kakih sto kilometrov.

Moynaq navdaja z občutkom tesnobnosti. Dolge, pravokotne ulice, ob njih pa hiše, obdane z visokimi ograjami. Tu in tam postopa kak ostareli možakar, skoraj nikjer žive duše. Tudi otrok, ki se povsod po Uzbekistanu pripeki poletnih dni navkljub podijo za žogo, ni videti. Ko izstopimo iz avta, pristopi starejši možakar. Kakih šestdeset jih ima. Po nekaj besedah v ruščini, dodatno polomljeni zaradi nemalo popite vodke, pravi, da je ribič in da bi nas rad popeljal po kraju, kjer je pustil svojo mladost.

"Ko nas je bog prenehal ljubiti, nam je poslal ruske inženirje"

Zahvalimo se mu za ponujeno uslugo, rekoč, da nam bo o Aralskem jezeru kaj povedal kar naš šofer. Ribič nas premeri s pogledom, nato pa prekolne v dveh jezikih: najprej v ruščini, češ da smo enaki vsem tujcem, ki pridejo sem in si v pol ure ogledajo razpadajoče barke, nato pa jo popihajo v udobje civilizacije, domačini pa od tega nimajo nič. Kletvic v karakalpaščini nisem razumel. "Dobrodošlica" v ruščini je več kot zadostovala za samopremislek o "voajerskem turizmu" in občutek slabe vesti.

Medtem ko v nekdanjem pristanišču - zdaj suhem jezerskem dnu - kljub kakih 50 stopinjam postopata dva popotnika iz Rusije in vneto fotografirata zarjavelo razpadajoče železje - ostanke kakih desetih ladij, ki so jih menda za turiste zložili drugo ob drugo -, se v zavetju visokega realsocialističnega spomenika v obliki jadra pred avgustovskim soncem skriva skupina mladeničev. Čas, ki ga je tod naokoli v izobilju, ubijajo s pitjem piva ter si dokaj nezainteresirano ogledujejo postopača na "pokopališču ladij". Torek je, okoli poldneva. Običajen delovni dan. Obiskovalci, najsi prihajamo še s tako dobrimi nameni, smo dejansko smešni.

Pot v pekel, kamor nas je med drugim poslal ostareli ribič, je menda tlakovana z dobrimi nameni. Dobre namene so bojda imeli tudi v Kremlju, ko so želeli Uzbekistan iz kmetijske države preobraziti v dobaviteljico bombaža za celotno Sovjetsko zvezo. Ob dejstvu, da se čez polovico države razprostira pustinja, se zdi načrt približno tako moder kot graditi smučarsko središče v Izoli, predelovalnico rib pa pod Krvavcem. Cilj je seveda mogoče doseči, vprašanje je le, s kakšnimi vložki in ali je taka rešitev tudi optimalna. Bombaž je kljub ekološki katastrofi in monokulturnemu gospodarstvu v Uzbekistanu še vedno religija. Nogometna ekipa iz Taškenta se imenuje "Obiralci bombaža" (Pakhtakor). Ne gre ji slabo, trenutno je na drugem mestu.

Neki poet je, kot v svoji knjigi Chasing the Sea o izginjanju Aralskega jezera navaja Tom Bissell, zapisal: "Ko nas je bog ljubil, je ustvaril Amu Darjo. Ko nas je prenehal ljubiti, nam je poslal ruske inženirje." Pot Karakalpakov in Uzbekov na bombaževa polja sega v 19. stoletje, ko je carska Rusija začela iskati nova območja za gojenje bombaža. V Moskvi niso iskali dolgo, na zemljevidu ogromne države so kmalu ugledali razmeroma neposeljene srednjeazijske stepe in puščave ter začeli uresničevati megalomanski projekt. Da bi zagotovili rodovitno prst, so iz rek Sir Darje in Amu Darje, ki napajata Aralsko jezero, speljali kanale proti - puščavskemu pesku.

Z intenzivnim namakanjem so mogočni reki tako izčrpali, da je v Aralsko jezero priteklo vsako leto manj vode. A kmalu so prišli tudi prvi rezultati, zaradi katerih se je zdelo, da nič več ne more ustaviti poti v razvoj - voda, redka dobrina v tem delu sveta, je obrodila prve (bombaževe) sadove. Še intenzivnejše potiskanje Uzbekistana v monokulturno gospodarstvo je nadaljevala Sovjetska zveza. Gre za eno od redkih politik, ko nova boljševistična oblast ni prekinila začete strategije carske Rusije. Kljub vsemu Sovjetski zvezi ne moremo očitati, da ni vedela, kaj se bo zgodilo z jezerom. Ko je namestnik sovjetskega ministra za namakanje in vodo na kongresu v Taškentu konec šestdesetih let govoril o načrtih, kako bosta reki Sir Darja in Amu Darja preobrazili Uzbekistan v izvoznico bombaža, je nekdo vprašal: "Kaj pa se bo zgodilo z Aralskim jezerom?" Politik je odgovoril: "Elegantno bo moralo umreti."

Prekletstvo bombaža in avtokracije

Umiranje Aralskega jezera je vse prej kot elegantno. Še leta 1960 je bilo z nekaj več kot 60.000 kvadratnimi kilometri četrto največje jezero na svetu. Lakota politbiroja in uzbekistanskih aparatčikov po bombažu ter želja, da vzhodni blok prehiti zahodnega, sta pospešili izkoriščanje obeh rek do neslutenih razsežnosti. Zaradi premajhnega dotoka rečne vode se je jezero začelo krčiti. Nad živahno mesto Moynaq s kakimi 40.000 prebivalci - mnogi od njih so bili zaposleni v predelovalnici rib, ki je letno proizvedla od 12 do 20 milijonov konzerv - so se v sedemdesetih letih začeli zgrinjati črni oblaki. V prenesenem in dobesednem smislu, saj se je z izginjanjem ogromnega vodnega telesa začelo spreminjati tudi podnebje.

Vse pogostejše so bile vremenske nevšečnosti: puščavski viharji so sol in toksične snovi, ki jih je v jezero odlagala industrija, dvigovali z morskega dna in strupe razsipavali po širšem območju jezera. Poletne temperature so se dramatično dvignile, tako ostrih zim najstarejši prebivalci teh območij ne pomnijo. Po nekaterih podatkih je skoraj vsaka nosečnica na tem območju slabokrvna, smrtnost novorojenčkov je najvišja v državi, neprimerljivo višje je število obolelih za pljučnimi boleznimi, prav tako za rakom. "Povejte," je bojda neki Karakalpak vprašal na vsesovjetskem kongresu ljudskih deputatov leta 1989, "je na svetu še kaka druga država, ki dovoli zastrupljanje lastnih državljanov?"

Karakalpaki tu živijo že kakih šeststo let. Ozemlje, ki ga je poseljevalo to nomadsko ljudstvo, so po oktobrski revoluciji leta 1917 priključili Sovjetski socialistični republiki Kazahstanu, nato je nekaj let uživalo samostojnost v okviru Sovjetske zveze, nakar je bilo leta 1936 dokončno vključeno v Sovjetsko socialistično republiko Uzbekistan. Že videno in znano kvartopirstvo kremeljske politične vrhuške z narodi in ozemlji. Karakalpaki govorijo svoj jezik, precej bolj podoben kazaškemu kot uzbeškemu. Danes je le še malo ostankov prave karakalpaške kulture; v dolgih desetletjih politične, gospodarske in kulturne hegemonije se je ta stopila z rusko in kasneje sovjetsko. Potem ko je Uzbekistan leta 1991 razglasil neodvisnost, proces subtilne asimilacije nadaljujejo elite iz Taškenta.

V državi, kjer je oblast centralizirana v rokah uzbekistanskega predsednika Islama Karimova, je težko oceniti, kako močno je karakalpaško nacionalistično gibanje, ki se napaja predvsem iz težkih socialnih in gospodarskih razmer v regiji. Čeprav je Karakalpakija velika za osem Slovenij, tod živi le 1,2 milijona ljudi: 400.000 Karakalpakov, prav toliko Uzbekov, preostali prebivalci te izolirane pokrajine so še Rusi in Kazahi. Osamosvojitev republike znotraj Uzbekistana teoretično zagotavlja ustava, a morebitni secesionisti še niso pozabili dogodkov leta 2005 v Andižanu v Ferganski dolini, ko je predsednik Karimov krvavo zatrl protestnike, ki so zahtevali ostrejši boj proti korupciji in boljše življenjske razmere. Rezultat: na stotine mrtvih in ranjenih, neodvisne preiskave o tem, ali je res šlo za islamske ekstremiste, kot trdijo oblasti v Taškentu, ali zgolj za zahteve zatiranih, pa Karimov ni nikoli dopustil. Ko na nočnem vlaku naključnemu sopotniku Abaju le posredno namignem na domnevni nacionalizem v Ferganski dolini, pogovor hitro spelje na drugo temo, čeprav je v kotu zatohlega kupeja ležala že druga prazna steklenica vodke, za katero sem mislil, da mu bo vsaj malo razvezala jezik.

Dogodki v Andižanu in druge politične teme so tabu tema, prav tako je težko dobiti mnenje o tem, kako uspešno se odgovorni v Uzbekistanu spopadajo z reševanjem aralskega gordijskega vozla.

Čeprav se je površina Aralskega jezera skrčila za 70 odstotkov, prostornina pa kar za 90 odstotkov in je nekdaj mogočna gmota razpadla v dve manjši jezeri (ki se zdaj imenujeta Severno Aralsko in Južno Aralsko jezero), vendarle obstaja nekaj razlogov za optimizem. V bližini Aralska v Kazahstanu na severni strani jezera so ob posojilu Svetovne banke leta 2005 začeli ambiciozen, 68 milijonov ameriških dolarjev vreden projekt gradnje jezu, ki je vlil razloge za optimizem. Trinajstkilometrski jez, ki zdaj ločuje Severno in Južno Aralsko jezero, je preprečil odtekanje vode v žejno puščavo, ki je nastala po znižanju gladine jezera, oziroma omogočil večji dotok vode v manjši "rezervoar". Prebivalci Aralska jezu pravijo osmo čudo sveta. Nekaj let kasneje so začeli graditi še en jez, ki naj bi vodo iz jezera dejansko "pripeljal" do Aralska, ki je bil pred desetletji podobno kot Moynaq živahno pristaniško mesto.

Za razliko od Južnega Aralskega jezera se je kazahstanski del jezera začel polniti. Resda na omejenem območju, a kljub vsemu - otroci ali celo vnuki nekdanjih ribičev so iz kleti začeli vlačiti raztrgane in zaprašene ribiške mreže. Vračati so se začeli tudi oblaki in z njimi dež. Jezero se je začelo približevati ljudem - zdaj je od Aralska oddaljeno le še nekaj kilometrov -, z njim pa tudi jesetri in krapi. Vračati so se začeli tudi ljudje. Najstarejši prebivalci upajo, da se bodo njihovi vnuki, tako kot so se oni nekoč, lahko kopali v jezeru. Načelo "razmišljaj globalno, deluj lokalno" se v tem delu sveta dejansko manifestira: ob optimizmu, ki ga je v srednjeazijske stepe zanesel kazahstanski čudež, so se zganili tudi v Uzbekistanu in ob podpori Svetovne banke začeli nekaj podobnih projektov, ki bi lahko obrodili sadove. A ne bombaževih.

Rok Zupančič je raziskovalec na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.