Trenutno sta Voyager1 in 2 od Sonca oddaljena 17,36 oziroma 14,13 milijarde kilometrov. Torej je prvi absolutni rekorder. Njegova razdalja od Sonca je kar 115-krat večja, kot je od Sonca oddaljen naš planet. Za Voyagerjema je seveda dolga pot. Njun namen je bilo raziskovanje zunanjih planetov našega osončja. In leto 1977 je bilo za tak cilj nekaj posebnega. Relativni položaji planetov so namreč omogočali, da se je posamezna sonda približala določenemu planetu, se zavihtela okoli njega in nato s še večjo hitrostjo nadaljevala pot proti naslednjemu planetu. Tako gravitacijsko pospeševanje je zastonj.

Namesto goriva lahko zunanje planete Osončja dosežemo s točnimi izračuni, ki pravilno predvidijo tirnico po vsakem od srečanj sonde s planetom. Točno računstvo že v sedemdesetih letih ni bilo problem. Poleg Voyagerjev je lep dokaz odisejada vesoljske odprave Apollo13, za katero so po resni okvari v nekaj urah izračunali tirnico, s katero so se astronavti dovolj hitro zavihteli okoli Lune in se živi vrnili na Zemljo.

Ime obeh sond upravičeno izhaja iz francoske besede za popotnika. Popotovanje je bilo kar pestro. Sondo Voyager2 so izstrelili 20. avgusta 1977. Dve leti kasneje se je srečala z Jupitrom, leta 1981 se je zavihtela okoli Saturna, leta 1986 okoli Urana in končno leta 1989 okoli Neptuna. Sonda Voyager1 je vzletela dobra dva tedna kasneje, 5. septembra 1977, vendar je zaradi bolj direktne poti kmalu prehitela svojo dvojčico. Marca 1979 se je srečala z Jupitrom, nato pa leta 1980 s Saturnom. Srečanje obeh sond z Jupitrom je bilo zelo uspešno. Na njegovi luni Io, ki jo slovenimo kot Iona, sta odkrili delujoče ognjenike, na luni Evropa pa sta opazili razlomljene ledene plošče, ki so kazale na obstoj podzemnega oceana tekoče vode.

Leto pred srečanjem Voyagerja1 s Saturnom je tam mimo že letela druga sonda z imenom Pioneer11 in odkrila, da ima Saturnova luna Titan gosto atmosfero. Zato so se odločili, da bodo sondo Voyager usmerili tako, da bo letela kar se da blizu tej nenavadni luni. To so tudi naredili, posnetki pa so pokazali goste oblake metanskega ozračja. Kaj je pod oblaki, niso vedeli vse do leta 2005, ko je sonda Huygens Evropske vesoljske agencije mehko pristala na Titanu in skupaj z Nasino sondo Cassini odkrila jezera tekočega metana, poročala o metanovem dežju, rekah in prodnikih, ki jih prenaša tekoči metan. Vseeno v mrzlem oceanu Jupitrove lune Evropa ali v metanovih jezerih na Titanu verjetno ni ničesar, kar bi bilo podobno enoceličnim organizmom na Zemlji. Tako vsaj domnevamo, več podatkov pa bodo razkrile naslednje misije.

Bližnje srečanje s Saturnovo luno Titan je sondo Voyager1 pospešilo, obenem pa zavihtelo iz ravnine planetnih tirov. Odtlej z veliko hitrostjo leti iz Osončja. Trenutno vsako sekundo preleti 17 kilometrov, vsako leto se oddalji za 530 milijonov kilometrov. V letu 2010 je dosegla mejo, kjer se veter delcev z našega Sonca srečuje z delci v medzvezdnem prostoru ter zato zavije vstran. Tako Voyager1 postopoma vstopa v medzvezdni prostor. To omogoča, da bomo razmere v prostoru med zvezdami lahko prvič preučevali na mestu samem. Doslej smo o pogojih skoraj popolnega vakuuma med zvezdami lahko sklepali po sevanju svetlobe v medzvezdnem prostoru ali po vpijanju svetlobe zvezd v atomih medzvezdnega plina in prahu.

Kljub veliki hitrosti oddaljevanja bo Voyager1 še lep čas mnogo bliže našemu Soncu kot katerikoli drugi zvezdi. Oddaljenost najbližje zvezde za Soncem, to je zvezde Proxima v ozvezdju Kentavra, bo dosegel šele čez 74.000 let. Ta podatek je zanimiv tudi z druge plati. V zadnjih 15 letih smo odkrili že 515 planetov, ki krožijo okoli več kot štiristo drugih zvezd. Več kot sto smo jih odkrili letos. Te planete lahko opazujemo. Merimo lahko njihovo maso, velikost in temperaturo. Domnevamo, ali imajo atmosfero in iz česa so. Sklepamo, ali so pogoji na njih podobni tistim na Zemlji. Vendar so ti planeti daleč. Najbližji poznani planet zunaj našega osončja je tisti, ki kroži okoli zvezde z imenom Epsilon v ozvezdju Eridana. Svetloba od tam do nas potuje dobrih deset let. Potovanje s svetlobno hitrostjo ni mogoče, sonda vrste Voyager pa bi za tako dolgo pot potrebovala 180.000 let. Torej planete lahko preučujemo le z Zemlje. Tja ne moremo. Ne zdaj in ne v prihodnosti.

Sondi Voyager sta izpolnili vsa pričakovanja snovalcev, saj delujeta še dve desetletji po prvotno predvidenem koncu misije. Več kot tri desetletja stalnega obratovanja so dala dodaten lesk tudi oznaki "space qualified", ki pomeni, da bo določen izdelek brezhibno deloval tudi v neprijaznem vesoljskem okolju, ob bombardiranju kozmičnih delcev s Sonca in ob izjemno nizkih temperaturah. Zato je taka oznaka zelo zaželena kot dokaz izjemne zanesljivosti. S približevanjem vstopa Slovenije v polnopravno članstvo Evropske vesoljske agencije bodo do take oznake lažje prišli tudi naši izdelki. Da ne bomo sestavljali le hitro amortiziranih računalnikov.

Tomaž Zwitter je profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.