V skromni pisarni novega ribniškega župana Srečka Geča pogled skozi okno zakrivajo roza lamelne zavese in pričajo, da je pred njim županovala ženska, Marija Sgerm, ki je občino vodila od leta 1999 do letošnjih volitev. Ta malenkost bo že prišla na vrsto, pomembnejši so ljudje, pravi. Ob nastopu funkcije si ni vzel sto dni miru. "Tega res ne potrebujem, pa tudi časa ni," reče in da vedeti, da se kot župan čuti dolžnega olajšati življenje ljudem z ukrepi, ki ne stanejo veliko.

"Da bi na novo zastavil kaj večjega, skoraj ni mogoče, ker je občina tako majhna, saj je proračun skromen, smernice razvoja pa nastavljene tako precizno, da ni možnosti za kaj dodatnega. Zadolženost občine je trenutno na 60 odstotkih zmožnosti zadolževanja, nekaj pa mora ostati za hude čase. V minulem mandatu smo bili soglasni, da se na Ribnici zgradi komunalna čistilna naprava, ampak to pomeni približno milijon lastnih sredstev vložka in še enkrat toliko evropskih sredstev. To je na meji naše proračunske zmogljivosti. Zadolževanje za čistilno napravo bomo morali odplačevati naslednjih 15 let."

Prvi proračun leta 1999 je znašal pičlih 404.000 evrov, za leto 2010 pa skoraj devetkrat več, vendar je to še vedno daleč premalo, da bi lahko občina hitro sledila razvojnim ambicijam, ki so usmerjene v turizem. Skoraj celotna občina z raztresenimi zaselki Orlica, Hudi Kot, Janževski Vrh, Lehen na Pohorju in Josipdol spada pod Naturo 2000. Tovarn tukaj nihče ne bo gradil.

Zdravnik dela dvakrat na teden, trgovina odprta le do petih

"Kaj drugega kot turizem si ne moremo privoščiti. Možnosti so zaradi naravnih danosti idealne, potrebujemo pa investitorje. Na robu vasi nastaja turistično naselje, ki ga moramo komunalno urediti, kar terja veliko denarja, a če tega ne bomo uredili, je jasno, da investitorjev ne bo. Turizem je naša velika priložnost, za karkoli drugega bi morali žrtvovati naravo, tega pa nočemo. Nekateri pravijo, poglejte si Kranjsko Goro, Šentanel, ampak te stvari obstajajo 40 let, mi pa smo začeli Ribnico turistično razvijati pred tremi leti. Ribnica se sama ne more razvijati, premajhni smo, zato je rešitev v skupnem projektu zahodnega Pohorja in v sodelovanju z investitorji, ki bodo lahko črpali evropska sredstva. Mi sami tudi z najboljšimi projekti zaradi izredno nizkega proračuna ne moremo uspeti, ker nismo sposobni zagotoviti potrebnega deleža lastnih sredstev," pove Geč.

Podjetje Rikom je v središču vasi že zgradilo apartmajsko hišo, ob smučišču sta dve apartmajski hiši v lasti GTC Kope, toda gondolska žičnica še ni zgrajena. Geč je optimist in pričakuje, da bo država dala denar za žičniško infrastrukturo in uredila cestne povezave na eni strani do Vuhreda in na drugi do Podvelke v naslednjih dveh letih.

Čeprav so te dni in vse do srede januarja zasedene vse nastanitvene zmogljivosti, je bilo sredi poldneva v vasi tako tiho, da je med cerkvijo in občino odmeval vsak korak. Prvi otroški glas je bilo slišati šele, ko so se odprla šolska vrata in se je otročad začela kepati na travniku ob šoli. S fotoreporterjem čakava, da bo kdo stopil iz edine vaške trgovine, ki jo zapirajo ob petih popoldne, kar domačinov ne moti preveč, turiste pa, saj so v mestih navajeni kupovati še pozno zvečer.

Tudi zboleti ni dobro kar na lepem, saj prihaja zdravnik v Ribnico le dvakrat na teden. In knjižnica ni odprta cele dneve, toda to bo še najmanjša težava, ko bodo turisti prišli z iPadi v potovalkah in se bodo v svojih apartmajih ali v vaški gostilni pri Vidi, v kateri vlada, kot je dejal mladi domačin, "češko vzdušje", lahko povezali s svetom prek širokopasovnega omrežja. Širokopasovne povezave bodo v Ribnici dostopne prihodnje leto, morda že marca. No, v gostilni pri Vidi pa bo še zmeraj enako "češko", kakor se je včasih z eno besedo skušalo opisati razliko med socialistično in zahodno kulturo bivanja. Pri Vidi se že desetletja ni nič spremenilo, še vedno so iste ploščice po tleh, iste lesene klopi in iste mize s prirezanimi vogali. Občasni oplesk je edina sprememba v pusti gostilni.

Če bo Ribnica nekoč res imela tisoč dvesto postelj, zdaj jih ima okoli tristo za turiste, bo treba vsaj trgovino in zdravnika narediti bolj dostopna. In razviti dogajanje na vasi. "To pa! Dogajanje dodati!" se strinja župan. "Skušam dopovedati našim ljudem, da nam nihče ne bo dal kaj v žep sam od sebe, ampak se moramo vsi naučiti, kako kaj iz žepa turistov vzeti."

Vrednote družina, dom in vera so še vedno na prvem mestu

Kljub pomanjkljivostim Geč, ki si je kot Mariborčan, kakor je rekel, deklico našel v Ribnici in jo omožil, ne bi šel več živet v mesto. "Družbeni standard je pri nas slabši. Ni zdravnikov, ni non-stop odprte knjižnice, ni gledališč, kina, javni prevoz je slabo dostopen, avtobus pripelje v vas le dvakrat na dan. Izseljevanje v preteklosti je za seboj pustilo prazna propadajoča poslopja, a zase si ne predstavljam, da bi živel med mestnim betonom. Trudimo se, da bi človeka obdržali na vasi, čeprav država ne daje nobenih pravih vzpodbud. Zdaj ljudje ostajajo na vasi bolj zato, ker tudi v mestu ni služb," pove in doda, da se demografska slika izboljšuje. Statistika je bolj neizprosna - v Ribnici se je lani rodilo šest otrok, štirje v Josipdolu, trije v Hudem Kotu, v vsej občini pa osemnajst. Nekoč je imela Ribnica dva tisoč petsto duš, zdaj jih ima blizu tisoč tristo, imela je več kot tristo učencev, zdaj jih je v devetletki 114.

Kako samoumevno je, da je treba na vasi poleg župana obiskati tudi župnika, se pokaže, ko v župnijskem uradu z župnikom Fredijem Mlinaričem načneva pogovor o tem, kdo na vasi najvišje kotira. Niti za hip ne okleva: "Tukaj je tradicionalno usmerjena župnija odmaknjena od glavnih žil v dolini, kjer še vedno velja, da so župan, zdravnik, šolski ravnatelj in župnik naveza, ki mora delovati. Ni vprašanje, kdo je prvi na top lestvici, pomembno je, da ljudje vidijo tesno sodelovanje med to štiriperesno deteljico, da ni metanja polen pod noge ne podtikanj. Ko to vidijo, je življenje bolj ustvarjalno in bogato, zato toliko raje stopijo skupaj, kadar je treba. Če bi začel eden ali drugi iskati dlako v jajcu, bi si s tem onemogočali delo vsi po vrsti, tako gospod župan kot zdravnik, ravnatelj ali župnik, in v takih razmerah je težko nagovarjati ljudi za stvari, ki bi jih radi izpeljali v kraju."

Fredi, kot ga na kratko kličejo domačini, je priljubljen med farani. Mladi vaščan je ob bežnem srečanju sredi vasi rekel: "Fred je 'fajn' župnik, tak življenjski, rad gre med ljudi, 'ful' ima kolegov tudi med takimi, ki ne hodijo k maši."

Fredi je v gorsko vasico Ribnico prišel pred trinajstimi leti iz Prekmurja in v tem času odkril posebnosti Pohorcev. "Rabijo svoj čas, da te sprejmejo, dolgo te opazujejo, ko te sprejmejo za svojega, pa pokažejo vso srčnost. Ni je stvari, ki me tukaj ne bi bogatila in mi dajala izzivov. Čeprav je to majhen svet, je toliko bogastva na tem koščku, da lahko vsaka duša najde svoje. Ničesar ni, kar ne bi lahko odkril tukaj," pove.

In nadaljuje: "Značilno je, da tukajšnji ljudje sami sebi pravijo Pohorci. Nimajo se za Štajerce ne za Korošce. So Pohorci in s tem nakazujejo svoj ponos, da živijo v osrčju Pohorja. A čedalje manj jih je. Odhajajo v dolino in iz doline prihajajo priseljenci, a tudi to nas bogati. Druga značilnost, ki se zelo čuti, je ta, da je tukaj še močno prisotna stara tradicija v dobrem pomenu besede. Lestvica vrednot je zdrava. Ni še prišlo do prevrednotenja vrednost. Družina, dom in vera so še na prvem mestu."

Kako pa je z neverniki? Fredi se pri tem vprašanju ne pusti speljati na tanek led. "No, težko bi govorili o nevernikih, vsak človek je po svoje veren, če ne hodijo k maši in nimajo zakramentov, so kljub temu srčno dobri in nas bogatijo taki, kot so. Z vsemi skušam vzpostaviti dialog, ne sodelujem samo z verniki, ampak tudi z drugače mislečimi, kajti mi moramo živeti in preživeti skupaj."

Vprašanje, ali so Pohorci grešni, ga spravi v smeh. "Hudomušno vprašanje! Bi moral poštudirat... no, ja, enkrat ena je, da vsi po vrsti grešimo, ni človeka brez slabosti in napak. Ljudi sem navadil, da so odprtega srca in da se pogovorimo, ko kaj zaškripa, ne le v spovednici. Tudi jaz imam mast na glavi. Vesel sem te pohorske neposrednosti, ko ti naravnost povejo, da moraš tudi svoj prag pometati."

Na dlani je, da o svojih Pohorcih ne bo rekel žal besede. Doda le še slikovito primero: "Kaplana, ki je pred časom maševal med Pohorci, so vprašali, kakšna je razlika med njimi in farani na Sladki Gori. Odvrnil je, da so njegovi kot marelice, na zunaj mehki, navznoter trdi, Pohorci pa kot orehi, na zunaj trdi, navznoter mehki in srčno dobri."

Kdor preživi en popoldan med Pohorci, se bo vračal

Podžupan Alojzij Klančnik, tudi on je priseljen, o pohorskih posebnostih in znamenitostih govori tako navdušujoče, da na mah spelje človeka k starim legendam in pripovedkam. Denimo o lipovem drevoredu v Josipdolu, ki ga je dal zasaditi eden nekdanjih posestnikov, ko se je sin smrtno ponesrečil med ježo. Sedemdeset lip z razkošnimi krošnjami poleti hladi pot z globokimi sencami, pozimi pa pot skozenj spremlja nenavaden občutek zaradi težkih golih dreves, ki tiščijo veje k tlom.

A Klančnik je že pri drugih drevesih. Pokaže na desno v hrib in se razgovori o čudovitih pohorskih gozdovih. Kako ne bi, ko pa je gozdarstvo njegova stroka, in mimogrede že niza imena eksotičnih dreves, menda jih je čez trideset, ki jih je iz tujine dobil in dal zasaditi eden nekdanjih lastnikov.

Peljeva se naprej v strnjen del Josipdola, mimo bloka, kjer nekaj moških poseda na klopi, kot da je topel poletni dan. Josipdol je v resnici skoraj zmeraj hladen, stisnjen med dva bregova in potok. O zamrlem steklarstvu in pruharstvu (kamnoseštvu) pričajo razpadajoče hiše in kamnite podrobnosti naseljenih hiš.

Sredi Josipdola je muzej na prostem, ki pripoveduje zgodbo o glažutarstvu in kamnoseštvu. Glažuta je delovala v Josipdolu od leta 1799 do 1909, ohranjeni izdelki pa se v veliko večjem obsegu kot v Sloveniji najdejo v v muzeju na Dunaju, v Gradcu in drugod po Evropi. Dani Cvetko, hišo ima nasproti muzeja, zna obiskovalcu s pohorsko govorico pripovedovati zgodovino Josipdola, opisati garaško delo pruhajev in glažutarjev, ki so izčrpani in bolni umirali zgodaj. Njegov oče je bil štirideset let pruhar in umrl je, preden je dobil prvo pokojnino. Nekaj let je bil v pruhariji tudi sam, toda nikoli mu ni padlo na pamet, da bi se izselil in šel s trebuhom za kruhom kot mnogo drugih. Ko je eden od nekdanjih pruharskih šefov rekel, češ, kaj bi obnavljali Josipdol, saj v to ozko dolino niti sonce ne posije, se mu je zamerilo v dno duše.

"Veste, imamo vse, kar imajo velika mesta. Vsako mesto ima tudi svoje katastrofe in zato zmeraj pravim ljudem, ki pridejo - odnesite s seboj, kar je lepega, drugo pustite nam, da se lahko mi še naprej jezimo," pravi blagohotno. Počasi se zdi, da je morda res, kar pravi župan, da je dovolj eno popoldne preživeti med Pohorci, pa se je že težko otresti želje, da bi se vračal. A priti in oditi je nekaj drugega kot živeti v teh hribovskih vaseh, kjer hočeš nočeš veljajo navade in pravila skupnosti. Dvom, da se bodo mladi po študiju ustalili v Ribnici ali Josipolu, se zdi upravičen. Miha Knop iz Ribnice, študent na eni od mariborskih fakultet, ta dvom takoj zavrne. "Rad živim na vasi in rad bi, da se ta idila ohrani. Nova urbanizacija in turizem bosta prinesla spremembe, ne želim si, da bi to spreminjalo tradicijo vaškega življenja," pove.

Študent na fakulteti za šport Marko Klemenc iz Josipdola ne vidi nobenega razloga, da bi se po študiju odselil. "To okolje ni brez perspektiv za mlade. Turizem se razvija v Ribnici, tudi službe se najdejo, saj je do Maribora ali do Slovenj Gradca le ura vožnje," je optimističen.

Krajevna posebnost - čevljar in zbiratelj

Zgodovina na stežaj odpre vrata tudi pri Alojzu Grubelniku, svojevrstnem zbiratelju starin. V zadnjih tridesetih letih je nabral, kot sam pravi, "veliko rafude", približno 3500 eksponatov, muzejski strokovnjaki so ocenili, da so nekateri stari do štiristo let. Kakorkoli, pri Grubelniku je za par oči vsega preveč. Nekateri predmeti so naravnost fascinantni. Prosojne rumenkaste žlice, ki so jih Pohorci izdelovali iz napol kuhanih kravjih in volovjih rogov ali neverjetne količine gumbov vseh barv, oblik in starosti, ki jih je rezal z odvrženih oblačil po smetnjakih; ali srebrn čajni servis iz Libanona, ki ga je hotela še zapakiranega zavreči neka gospa iz Kungote. Tudi fotografija Boruta Pahorja, na kateri je videti še precej mlajši, je pribita z risalnimi žebljički v neki starinski okvir.

Grubelnik svoje zakladnice ni nikoli finančno ovrednotil. Sploh ga ne zanima. Bolj obžaluje, da ni mogel zbirati še starega pohištva. "Madona, madona, kako so mi ga ponujali, pa kakšno! To je bila vrednost! Nisem imel kam dati," reče dvainosemdesetletni Grubelnik, ki ga poleti obiskujejo polni avtobusi izletnikov.

Nedaleč stran od od te nenavadne Grubelnikove zbirke je v Ribnici očarljiva čevljarska delavnica, v kateri mojster Janko Sgerm izdeluje čevlje po meri. V delavnici se od leta 1938 ni skoraj nič spremenilo. Orodja, kopita, šivalni stroji in številni primerki čevljev, ki so jih po njegovih modelih delali v avstrijskem Humanicu, so - poleg njegovega natančnega spomina - osupljiv del zgodovine ribniškega življenja. Obul je prenekatero ugledno žensko nogo, planince, folklorne plesalce... Njegovo mnenje je, da ljudje danes večinoma kupujejo poceni čevlje, ki so "tak, tak". On jih zase ni kupil še nikoli.

V delavnici diši po usnju in na stenah ni praznega mesta, kamor bi še kaj obesil. V enem kotu visijo veliki portreti po vrsti; najprej jugoslovanski kralj Peter, nato Adolf Hitler, Eva Braun, Leni Riefenstahl, Josip Broz, spodaj pod njimi še nemški nacisti Goebbels, Speer in drugi. "Naša delavnica je šla skozi veliko zgodovino," na kratko pokomentira Sgerm.

S fotoreporterjem naju odpelje še v garažo in nama pokaže dragoceno zbirko svojih starih Puchovih motorjev. Najstarejši in edini v Sloveniji je iz leta 1936.

Z Ribnico tesno povezana tudi Stane Sever in Tone Partljič

Mrzlega dne pred štiridesetimi leti je Radio Slovenija sporočil, da je v Ribnici na Pohorju 18. decembra po predstavi Krotko dekle umrl gledališki igralec Stane Sever. Za Ribničane je to postal prelomni datum v njihovem kulturnem življenju. Niti eno leto ni minilo brez slovesnosti v čast Severju. Postal je krajevna kulturna ikona. Severjevi dnevi so leto za letom v vas pripeljali številne odrske predstave, literarne večere in žlahtnost kulture. Tone Partljič, od lani častni občan Ribnice, je vseskozi pomagal prizadevnim domačinom, da ohranjajo spomin na Severja, medtem ko ga je Slovenija, tako kot nekatere druge velike igralce, že napol pozabila.

Partljič je z Ribnico povezan od svojega dvajsetega leta, ko je kratek čas učil na ribniški šoli. V Ribniških novicah se spominja, da je na šoli naletel na visoko "kulturno omizje" v moškem delu učiteljskega zbora in da so bili to časi, ko se je zaljubljal, popival bruhal, stokal... in na randi vzel bonboniero, ki so mu jo podarili otroci, da bi takratni izvoljenki dajal čokoladne bonbone v usta. A v zbornici, kjer je hranil bonboniero, je bonbone že zdavnaj pojedel njegov kolega Adi Lesjak, v papirčke pa zavil kredo. "Ne vem, ali me je tista deklica zato zapustila..." je zapisal Partljič, ki se na koncu sprašuje, kako da se mu je prav Ribnica najbolj usedla v srce. "Da se še zdaj vračam in, ne boste verjeli, tudi sanjam o njej."