Nič novega, bi gotovo znal povedati naš (pokojni) pradedek, če bi se z njim zapletli v pogovor. Prvi električni avto je namreč na cesto zapeljal že davnega leta 1884, prednosti vožnje brez vibracij, neprijetnega vonja in prestavljanja pa so zemljani cenili, vse dokler niso v dvajsetih letih minulega stoletja odkrili zalog nafte. Po desetletjih onesnaževanja so želje, narediti avto z žilami, po katerih se bo pretakala zelena kri, velike kot še nikoli prej.

Uresničevanje želja je v avtomobilskih krogih povezano z milijardnimi vložki, kljub recesiji pa velikih igralcev v pokru ne manjka. In vsi po vrsti se soočajo s podobnimi problemi: trenutni akumulatorji, najbolj priljubljeni so litij-ionski, (še) ne omogočajo velikih dosegov (s trojčki i-MiEV, iOn in C-zero je v teoriji mogoče prevoziti 150 kilometrov, v praksi precej manj), tudi čas polnjenja se namesto v minutah še meri v urah. Ker je današnja infrastruktura namenjena predvsem električnim avtom s počasnim polnjenjem akumulatorja, je njihova uporabnost osredotočena predvsem na mestno okolje. Toda razvojniki že napovedujejo polnilne postaje z visoko zmogljivostjo, ki bodo omogočale polnjenje v desetih minutah. Zanimiva je tudi filozofija postaj, na katerih bo voznik izpraznjen akumulator preprosto zamenjal z napolnjenim in se v nekaj minutah odpeljal cilju naproti.

Vožnja električnega avta je ob obstoječih cenah elektrike in goriva približno petkrat cenejšega od bencinskega. So pa zato cene vozil (še) astronomske in pri večini modelov (z dolžino okoli 3,5 metra) presegajo 30.000 evrov. Previsokih cen, ki so posledica dragega razvoja primernega akumulatorja in majhnih prodajnih količin, se zavedajo tudi proizvajalci, zato naj bi večina električnih avtov voznika našla prek najema oziroma finančnega lizinga, med najemniki pa naj bi bila predvsem podjetja. Ali bodo avti na elektriko bolj množično prisotni tudi v Sloveniji (to naj bi se zgodilo najprej v letu 2015), pa je v veliki meri odvisno tudi od vlade, ki naj bi v kratkem na mizo prejela predlog o subvenciji za tovrstna vozila, in sicer v višini 7000 evrov.

Strokovnjaki sicer pravijo, da bodo električni avti v prihodnosti dostopni vsakomur, a to še ne pomeni, da bodo cene drastično padle. Že primerjava iz leta 1915 pokaže, da je bilo za električnega forda treba odšteti triinpolkrat več kot za bencinsko gnanega. Ima pa električni avto kljub temu potencial, da bi bil cenejši od bencinarja, saj ima bistveno manj sestavnih delov, je bolj enostavno in modularno zasnovan, s čimer omogoča tudi sestavljanje po delih.

V Sloveniji je trenutno 27 polnilnih mest, do leta 2015 jih napovedujejo najmanj tisoč. Cena enega polnilnega mesta se giblje od 2500 do 5000 evrov, polnjenje na njih pa je za zdaj brezplačno, a se bo tudi to najkasneje v letu 2012 spremenilo. Seveda je mogoče baterijo napolniti tudi preko navadne (domače) vtičnice, vendar smo pri tem omejeni na moč polnjenja, kolikor nam pač omogočajo varovalke, kar pomeni, da ne moremo v krajšem napolniti večje količine akumulatorja. Najbolj napredni so sicer na Japonskem, kjer polnilna mesta razvijajo usklajeno z Nissanom in Mitsubishijem, ki razvijata električne avtomobile prihodnosti. Eden izmed njih, Nissanov leaf (prodajajo ga že na Portugalskem, Irskem, v Veliki Britaniji in na Nizozemskem), se celo ponaša z nazivom aktualnega evropskega avta leta.

Toda zelena električna zgodba ima tudi drugo, bolj črno plat. Zelo pomembno je namreč, kako pridobivamo elektriko, s katero polnimo avtomobil, saj je od tega odvisna tudi stopnja onesnaženja v njegovem celotnem življenjskem ciklu.

Ta je denimo manjša v Kanadi, kjer električno energijo večinoma pridobivajo iz hidro- in jedrskih elektrarn, in večja v Združenih državah Amerike ter na Kitajskem, kjer prevladujejo termoelektrarne na premog. Umazanije je zaradi boljšega izkoristka manj kot pri bencinskih avtomobilih (celotni izpusti ogljikovega dioksida so pri pridobivanju elektrike iz premoga od 115 gramov na kilometer, v življenjskem ciklu bencinskih avtomobilov pa 250 gramov na kilometer), pomemben pa je tudi delež virov, saj električna vozila omogočajo uporabo obnovljivih virov energije.

Gorivo v bencinskem avtomobilu okolje onesnažuje veliko bolj kot sama izdelava - se pravi, da okolje onesnažujemo desetkrat bolj, ko avtomobil uporabljamo, kot s tem, da ga imamo (onesnaženje in izpusti, ki nastanejo pri izdelavi avtomobila). Pri električnih vozilih je poraba energije petkrat nižja na prevoženi kilometer, sodobni akumulatorji pa imajo življenjsko dobo prek 2000 ciklov ali, prevedeno, 600.000 prevoženih kilometrov.

Svoj piskrček k "zeleni zgodbi" želimo seveda primakniti tudi Slovenci v okviru projekta Chebela - majhnega električnega vozila, ki se kot prototip že vozi po cestah.