No, manever ni dolgo ostal uganka. Voznik avtobusa je ustavil toliko prej, ker je visoka stavba ob cesti tam že metala dolgo senco. Zaradi potnikov je ustavil, da jim sonce med čakanjem na zeleno ne bi nabijalo v glavo. Velemojster. Izkušen poznavalec potniške psihologije, ki ve, da je vožnja poleti v avtobusih itak naporna, da pa so še bolj naporni postanki, ko ne more skozi odprta strešna in stranska okenca osvežujoč veter pihljati v notranjost. Človek, ki za svojo plačo svoj posel opravlja maksimalno. Ne bi mu bilo tega treba storiti, pa je. Konec koncev, zakaj pa ne, bi rekel kdo, pa vendar so takšne poteze prej redkost kot pravilo.

S posredovanjem direkcije LPP smo ga poskušali najti, a se je pri šeststo voznikih, ki se dnevno menjajo na ljubljanskih linijah, to izkazalo za nemogoče. Pa vseeno. Naj bo on izhodišče za ta zapis. Za zapis, katerega namen je predstaviti nekaj primerov pozitivnih ljudi. Ljudi z iznajdljivostjo in voljo, da se s svojim medijsko praviloma nerazvpitim poslom ukvarjajo po najboljših močeh. Ljudi, ki jih krasi, da ne znajo slabo.

Nino Domijanič, gasilec

Ena najbolj razvpitih zgodb iz dni, ko je deželo poplavila velika voda, je epizoda, ko je avtomobilska dvigalka, tista, ki jo morate uporabiti, če vam na poti poči pnevmatika in ste prisiljeni namestiti rezervno kolo, rešila življenje. Eden od njenih akterjev, če ne kar glavni, je bil Nino Domijanič, 33-letni prostovoljni gasilec iz gasilske brigade Vič. Tistega dne je bil s kombijem namenjen na Tbilisijsko, ko je, še preden je speljal, do njega pritekel fantič, češ da se v novih viških blokih v kleti nekdo utaplja.

S kolegom Romanom sta se odpravila na prizorišče dogajanja, do koder je bila pot itak težavna, saj je bil Vič pod vodo in je obstajala nevarnost, da voda zalije motor kombija in ta obstane. V kleti sta našla človeka, ki je bil ujet med podboje in vratno krilo. Kako točno je prišel v tisti skrajno neugoden položaj, še do danes ni povsem jasno. Od časa poplav, ko je zgodba že zakrožila, se novega ve le toliko, da štiriindvajsetletnik v blokovsko klet ni šel zato, ker bi morebiti želel rešiti kako osebno imetje, ampak ker so se tako odločili stanovalci bloka. Ko so videli, da voda v kleti narašča, so se domislili, da bi se raven v zalitem prostoru znižala, če bi odprli vrata in bi se voda prelila v drug prostor. Lahko posumimo, da mu je vrata, ki so se odpirala v prostor z naraslo vodo, najprej uspelo delno odpreti, potem pa je, da bi preprečil, da bi jih pritisk vodne mase ponovno zaprl, vmes zastavil svoje telo. In ostal ukleščen.

"Ko sem le prispel na lokacijo, sem šel v klet, kjer mu je voda segala že čez glavo, iz vode pa je štrlela le cevka, po kateri je dihal. Ne spomnim se več kakšna, vendar pa cev sesalca, kot se je govorilo kasneje, vseeno ni bila. Slekel sem si delovno jakno in zabredel v vodo. Ko sem prišel do ukleščenega, sem ga najprej prijel za glavo in ga rahlo porukal. Pokimal mi je. Bil je živ. Takoj sem stekel do radijske zveze in javil v center, kakšna je situacija, in naročil reševalni avto. Odločil sem se počakati, da prispejo še drugi viški gasilci. Zdelo se mi je, da traja večno. Ni in ni jih bilo. Sam sem se vrnil v klet in poskusil odpreti vrata s pajserjem. Zaman. Voda je bila previsoka in sila na vrata prevelika. Drug problem je bil, da med podbojem in steno ni bilo niti dvajset centimetrov," pripoveduje Nino.

Sile vzvoda s pajserjem ni mogel doseči, ker med podbojem vrat in stransko steno hodnika ni bilo dovolj prostora. Skrajno neugoden splet okoliščin torej. Medtem so začeli prihajati še drugi gasilci. Čeprav se jih je nabralo vsaj sedem, jim tudi družno in z različnim orodjem ni uspelo premakniti vrat. "Spet ne vem kdo, jaz zagotovo ne, kar bi rad posebej poudaril, da ne bi bil primer narobe razumljen, je dal idejo, da bi poskusili vrata razpreti z dvigalko za avto. Kljub temu da so bila vrata preveč priprta in dvigalke nismo mogli vstaviti med vrata in podboj, nam je nekako le uspelo. Dodaten problem je bila spet stranska stena, ki ni dovoljevala, da bi vrteli ročico, ampak smo morali ponastavljati ročko za vrtenje, kar je pri teh dvigalkah mogoče. Sam sem bil na lestvi in sem pomagal pri odpiranju vrat, zato ne vem točno, kdo je odnesel poškodovanca, ko nam je vrata končno uspelo odpreti. Na suhem so ga gasilci iz Gasilske brigade Ljubljana oskrbeli s prvo pomočjo in ga zavili v odejo," zaključuje osnovno zgodbo Nino.

Eden od mnogih prostovoljnih gasilcev, ki so letos nesebično pomagali poplavljenemu življu. Kaj bi se zgodilo, če ekipa, ki ji je načeloval, ne bi odreagirala, kot je, ga vprašam. Pove, da gasilci sicer premorejo napihljive blazine, ki bi zagotovo razprle vrata, vprašanje pa je, kako bi bilo s ponesrečencem oziroma kako dolgo bi še zdržal v tistem položaju. Že tako je bila srečna okoliščina, da je znal dihati po cevki. Kak starejši človek, ki nikoli v življenju ni imel na glavi potapljaške maske in ne zna dihati po cevki, bi hitro povlekel vodo skozi nos, ta bi mu zalila pljuča in prišlo bi do utopitve.

Rajko Miladić, kovinar

Predstavitev Rajka Miladića sicer ne more mimo skrajno negativnih zadev, kot so neizplačila delavcem, vendar pa je to hkrati zgodba o trdoživosti, humorju in pozitivnem duhu, ki lahko v takšnih trenutkih človeku pomaga ohraniti voljo do življenja. Stadion in dvorana v Stožicah nosita športnike k zmagam in sta nasploh v obče veselje, nekaj manj pa dogodki na robu mesta veselijo na primer našega junaka. A daleč od tega, da ne bi imel rad iger z žogo. Nasprotno. Njegov sin Dario Miladić je bil nekoč igralec NK Svoboda in eden najbolj perspektivnih slovenskih nogometašev. Dokler mu na tekmi v Dravogradu nasprotni branilec ni zlomil noge. Ne da bi dobil rumeni karton, seveda. Zdaj igra za nemškega nižjeligaša.

Gospod Rajko zase pravi, da je veteran stečajev oziroma neizplačil. Stečajev in neizplačil, ki so se dogajali, davno preden je strah pred tem zajel vso državo. "In zato bi že lahko dobil kakšno veliko državno priznanje," pravi. "Kajti znam narediti, čeprav ne znam pokasirati. Za razliko od kakih politikov in njim podobnih torej, ki ne znajo narediti, znajo pa pokasirati." Po rodu je iz zaselka Srbac v BiH, kjer se je izšolal. Fant z "rokco" za varjenje, kot bi se reklo. Prirojena in nepriučljiva lastnost.

V Slovenijo je prišel v zgodnji mladosti in se najprej zaposlil v Litostroju, nato pa pri zasebniku. Leta 1990 je šel na svoje. Posla je bilo dovolj in bil je dobro plačan, še posebej ko je delal za Jugolinijo, za katero je varil ladje. "Prvi denar sem izgubil, ko sem šel za Termiko delat v Rusijo. Opravil sem posel in se vrnil v Slovenijo, kjer pa sem izvedel, da je šla firma čez noč v stečaj. In z njo mojih 75.000 mark, kajti bil sem na repu dolge upniške verige," pravi.

In nadaljuje: "Naslednja epizoda se je zgodila, ko sem sodeloval pri gradnji šolskega centra v Tolminu. Protipotresna gradnja, precizno delo. Varil sem konstrukcije, na katerih so stala nadstropja in terase. No, tudi tam nisem dobil plačano. Firma je šla v stečaj, človek, ki je bil njen lastnik, pa je kasneje zgradil tisto veliko vilo v grajskem hribu. Sodni izvedenci so mi pobrali dva tisoč mark za pravni elaborat, iz katerega spet ni bilo nič. Ostal sem prikrajšan za nadaljnjih 45.000 mark," pripoveduje.

No, kot je napovedal uvodni stavek, je svoj prispevek pustil tudi v Stožicah. V tem primeru je varil za nekega podizvajalca, ki je delal za Gradis. In ki mu še vedno ne izplača 12.000 evrov. "Od njega imam kakšnih 50 sporočil na telefonu in prav prepisati si jih moram oziroma prenesti v kak drug format, ker res ne bi rad, da se izgubijo, tako so zabavna. V vseh mi obljublja denar. Evo, v tem, na primer, je sploh vzpodbuden - takole mi sporoča: 'Zdaj pa ena malo bolj vesela novica. Odvetnik je na Gradis poslal mail o tožbi in jutri imamo sestanek ob 12.00 z vrhom firme. Javim, kaj bo!' Seveda ni javil nič," pravi trdoživež, ki je neke vrste mir našel v obdelovalnici kovine na Metelkovi, v kateri je nazadnje izdelal veliko železno vetrnico, ki zdaj krasi dvorišče.

"Rešuje me, da sem močan v glavi, poleg tega pa na Metelkovi srečujem drugačne ljudi, stik z njimi me sprošča. In to je ves recept za preživetje. Stanje v glavi."

Dejan Dornik, roadie

Če bi med muzikanti naredili anketo, kaj jim je pri njihovem početju najmanj všeč, lahko z veliko gotovostjo pričakujemo odgovor, da so to težave z opremo. Bodisi da ni brezhibna in jim zataji v ključnem trenutku, torej tik preden bi morali začeti nastop, ali pa da naprave prenehajo delovati med nastopom. Lahko, da ne deluje samo ena od recimo dvajsetih kabelskih povezav, pa ne bo delovalo praktično nič. In iz te večne velike bojazni, da ni vse brezhibno, izhaja muzikantska ljubezen oziroma navezanost na Dejana Dornika, gospodiča, ki je eden prvih in še danes redkih profesionalnih "roadiejev" v državi. Oskrbnik glasbene opreme za nastopajoče.

Človek iz ozadja, ki v trenutku, ko opazi, da je pevec prevrnil mikrofon, skoči in zadevo popravi, ali pa kitaristu poda rezervno kitaro, če mu je na osnovni počila struna, le-to pa v zaodrju potem karseda hitro zamenja in uglasi, tako da je čez nekaj minut inštrument spet uporaben. V svojem delovnem kovčku ima komplete rezervnih bobnarskih palčk, kable, mazilo za trobila, uglaševalec, plinski aparat za lotanje za takojšnja popravila, rezervne strune, varovalke za ojačevalce, ampermeter in še kup drugih drobnarij, s katerimi lahko kadarkoli priskoči na pomoč.

Profesionalno je v poslu deset let, izučil pa se ga je ob prijateljski pomoči ansamblom, ki so delovali pod okriljem ljubljanskega Stripcore kolektiva. Torej predvsem za skupino 2227 oziroma za glasbene goste ljubljanskega kluba Channel Zero. Dandanes se udinja sila različnim klientom. Minulo nedeljo, pred intervjujem za ta zapis, je na primer poskrbel za perkusionista iz ansambla Marka Vozlja, par dni prej za ansambel Alenke Godec, redno je v sestavi ekipe Magnifica in še marsikoga, tja do talent šova v Hali Tivoli, vsakoletnega Metal Campa, kjer je šef odra, in še nekaj vsakoletnih festivalov na Hrvaškem.

Splošno cenjen lik torej, ki je veščino roadiejevstva izpilil do svetovne ravni. "Ponujam kompleten servis na odru, kar poleg tehničnih popravkov pomeni, da skrbim, da je oprema, ko napoči čas za nastop, na točno tistem mestu, kjer je bila, ko so jo preizkusili, in da pred nastopom preverim, ali deluje. Seveda mnogi to počnejo sami, vendar pa to, da se moraš ukvarjati z opremo, ni dobro za nastopanje. Glasbenik se mora posvetiti samo igranju. Zato sem tukaj jaz. Roadie je sicer funkcija iz sedemdesetih let, primarno pa pomeni človeka, ki je stalno na poti. Po svoje sem to tudi sam. Živim ponoči, kar pomeni, da so moji dopoldnevi bolj ali manj prespani, in to je vsekakor nevšečnost, imam pa zato po drugi strani pestro, čeravno ne nenaporno življenje."

Ko se koncert konča, ga čaka še kup opravkov, vključno s pospravljanjem opreme, "kar v zgodnjih jutranjih urah ni vedno prijazna naloga. A takšna je roadiejevska. Ni druge, kot da postoriš, kar moraš, ne glede na okoliščine," razlaga ta neutrudna rovka slovenske estrade, katerega življenjski ritem pa je navrgel tudi občo korist. Ker je edini dan, ko se lahko zabava, ponedeljek, že pet let vsak ponedeljkov večer prireja dub večere, zaradi česar Ljubljana tudi ob ponedeljkih premore kvalitetno opcijo, kam zvečer.

Dragana Jelić, knjigarnarka

Ledina Center v Ljubljani je čuden kraj. Zgrajen je bil leta 1991 z idejo, da gre za znanilca nove dobe. Če se danes sprehodiš po zgornjem nadstropju, si deležen malodane terapevtskega miru. Vsaj 90 odstotkov lokalov je zaprtih ali pa na njihovih vratih visi napis "naprodaj" in v splošni praznini lahko mirne vesti preveriš odmevnost hodnikov. Vznemirljivost centra je v tem, da naivneža, ki si ogleduje njegovo opustelost, vendarle stalno mami, da bi vseeno poskusil. Da bi pa njemu uspelo. S kakim posebnim poslom za posebno klientelo. A to je prej ko slej past.

V Ledina centru od nedavna ne deluje več niti specialistična knjigarna, ki jo je vodila gospa Dragana Jelić, naša zadnja portretiranka. Leta 1955 v Šabcu rojena ekonomistka se je iz Beograda v Ljubljano preselila sredi osemdesetih, ko je njen soprog znanstvenik dobil delo na Inštitutu Jožef Stefan. Zadnjih 15 let se ukvarja s knjigami in umetniškimi hologrami. Ideja o knjigarni se je najprej pojavila v slovenski srbski skupnosti, ki je preko knjižne dejavnosti poskušala ohranjati svojo identiteto. V knjigarni so kot prvi v Ljubljani imeli redne prodajne izložbe umetniških hologramov iz Kanade, Ukrajine in Avstrije.

No, posebne vrste tržna niša so bile strokovne knjige, ki so jih v Srbiji tradicionalno prevajali hitreje kot v Sloveniji.

"Po osamosvojitvi v Sloveniji se založniki niso tako hitro znašli glede dobave knjig in prevodov iz tujine. Veliko ljudi je razumelo srbski jezik, tako da je bila rešitev v dobavljanju strokovne literature s področja gradbeništva, elektrotehnike, medicine, računalništva," razlaga gospa Jelić, a dodaja tudi, da je bila ne glede na vso strokovno literaturo največja prodajna uspešnica knjiga Enigma Broz avtorja dr. Aleksandra Matunovića.

Danes knjigarna v fizični obliki ne deluje več. Obstaja samo še na spletu. "Spletno knjigarno smo zasnovali že, ko je knjigarna v fizični obliki obstajala deset let, počasi pa smo se skupaj z novimi trendi preusmerili v izključno spletno obliko trženja in predstavljanja knjig. Na žalost se je tako izgubila možnost neposredne komunikacije s kupci, kar je bilo neprecenljive vrednosti, a moram reči, da smo z zvestimi kupci ostali v stiku vsa ta leta," nadaljuje gospa Dragana, ki ji je kljub težavam v Srbiji tudi v devetdesetih uspelo ohraniti redno distribucijo.

"Ponosna sem na vztrajnost, s katero smo se z mojo družino prebijali v tistih časih na področju kulture." Kot dodaja, pa tudi danes, navkljub spletni ponudbi vsebin, še vedno ostaja velik interes predvsem za strokovno literaturo s področij gradbeništva, računalništva in matematike. "Znano mi je, da univerzitetni profesorji še vedno priporočajo knjige v srbskem jeziku, tako da so v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani na voljo knjige za skoraj vse fakultete," pravi ljubiteljica in poznavalka knjig. "Povpraševanja po poeziji in romanih sodobnih srbskih avtorjev ni veliko, dela Iva Andrića, Meše Selimovića, Gordane Kujić, Milice Jakovljević pa so še vedno zelo cenjena in iskana. Je pa strokovna literatura po prodaji še vedno neprekosljiva."