Konec sveta

A poznate tistega? Mujo zaskrbljen pravi Hasotu: "Haso, bolan, a si slišal, da se bliža katastrofa, konec sveta?" Haso brezbrižno Mujotu: "Veš kaj, dol mi visi, poberem familijo v avto, pa pičimo nazaj v Nemčijo!" Torej, absurdnost tega vica je takšna, da smo bili še pred kakšnim letom prepričani, da lahko njegovo globino razumemo zgolj na severozahodnem Balkanu in da ga nima smisla pripovedovati Američanom, Francozom, Gancem ali Eskimom, ker ga itak ne bi razumeli. Svet pa se je globaliziral, Bosancem so ukinili vizume za EU, s tem pa še bolj sprostili prost pretok blaga, ljudi in - vicev. Ta, o koncu sveta in begu na varno v Nemčijo, je očitno zaokrožil po planetu Zemlja, le da se mu drugod ne smejijo, ampak so poanto vzeli izjemno resno in množično. Vprašajte prebivalce francoske vasice Bugarach z dvesto dušami, v katero so ponavadi zašli kvečjemu tisti, ki so se izgubili na poti v Marseille ali Barcelono ali pa so nasedli vicu nekega zahodnega Hasota, da se v gori nad vasico skrivajo vesoljčki, in so hoteli narediti veselje otrokom ter jih odpeljali v Bugarach. Naj se malo poigrajo s kakšnim ET-jem. Pred kratkim pa so se v Bugarach začele valiti množice, prepričane, da Mujotova trditev o koncu sveta ni balkanska potegavščina, ampak se ujema z ugotovitvami starodavnih Majev, katerih koledar kaže, da se bo 5125-letni ciklus končal 21. decembra 2012 s treskom planeta Nibiru, ki so si ga omislili še Sumerci, v Zemljo, kar bi pomenilo konec sveta. Ker pa vesoljčki niso neumni, bodo pravočasno zapustili votline nad Bugarachom in vzeli s seboj vse, ki se bodo pravočasno znašli v bližini. Vseh, ki bi si radi ogledali teren, zakoličili parcelo za šotor in se pravočasno pripravili na vesoljsko Noetovo barko, je v Bugarachu zdaj že toliko, da je župan že poslal obupano pismo v Pariz. Toliko ljudi ne morejo prenočiti in nahraniti, tisočglava množica pa se še plazi po travnikih in gozdovih, straši drobnico, leze ljudem v hiše in opravlja naravne potrebe vsepovsod, da vaščanom tam več živeti ni. Kaj šele bo, ko se bo bližal 21. december 2012 in bodo Hasoti z družinami z vsega sveta prihrumeli v Bugarach, da uidejo svetovni kataklizmi. Nič ne pomagajo obljube trume znanstvenikov, da še dolgo ne bo nič treščilo v Zemljo, še najmanj pa na zimski solsticij leta 2012. Prej bo na volitvah za predsednika ZDA zmagala temnopolta ženska, ki je lezbijka in članica komunistične partije, kot pa bo šla Zemlja v franže, ugotavljajo največji umi sveta. A narod ne verjame, in to čisto upravičeno. A ni irski premier dejal, da si bo prej zvrtal luknjo v koleno in vanjo nalil viski, kot pa vzel posojilo EU za rešitev irskega poloma? Pa ga je vzel. A ni Peterle dejal, da bo delal, častna pionirska, izključno za povezovanje slovenskega naroda? Pa je šel z menda edinimi pristnimi osamosvojitelji ustanavljat nov krožek za širjenje pravih vrednot. Obama je za sveto obljubil, da bo povišal davke bogatunom, pa jih ni. Pri nas še vedno čakamo izpolnitev obljube politikov izpred dvajsetih let, da bomo Švica na sončni strani Alp. Medvedjev je dejal, da bodo vse morilce ruskih novinarjev polovili in stlačili v Lubjanko (moskovski zapor), pa tam razen pijančkov in nekaj opozicijskih aktivistov ni niti enega rablja novinarjev. Britanski bankirji, ki jih je država rešila pred kolapsom, so s solzami v očeh prisegli, da ne bodo več tako pogoltni, pa so si letos spet izplačali nagrade, s katerimi bi pol Afrike dobro jedlo kar leto dni. Čas je za pakiranje kovčkov, pa hajdi v Bugarach. Takoj, kajti drugo leto bo, glede na vse obljube, gneča še večja.

Nekaj "manjših" izjem

Če je kdo ljubitelj ostrih ekonomskih sankcij kot miroljubne oblike boja proti tiraniji in terorizmu oziroma kot sredstva za zagotavljanje svetovnega miru in demokracije, so to ZDA. V tem so svetovni prvaki. Na njihovem zunanjem ministrstvu namesto koledarjev z golimi lepoticami v pisarnah visijo dolgi seznami držav, s katerimi niti v sanjah ni dovoljeno trgovati in ki od ZDA ne smejo dobiti niti zrna žita in niti dolarja pomoči. Še več, tudi prijatelji Amerike so deležni grdih pogledov iz Washingtona, če se pregrešijo in dovolijo, da se kakšen manjši obrtnik spozabi in sklene posel za prodajo žebljev Severni Koreji, ker rdeči hudobci iz Pjongjanga takoj iz tega naredijo jedrsko bombo. So pa te dni ugotovili, da v washingtonskih predpisih obstajajo "manjše luknje in manjše izjeme", skozi katere bi v resnici lahko spravili 22-tonski tovornjak. Američani z blagoslovom State Departementa veselo trgujejo z Iranom. Pa ne, da bi hoteli kaj zaslužiti ali pomagati svojim firmam. Sram bodi vse, ki to mislijo. Deset tisoč izjem so naredili v administraciji ZDA samo zato, da bi pomagali narodom, ki živijo pod diktatorskim škornjem. In kaj sodi v ta sklop prodaje dobrin, brez katerih bi, denimo, preprosti Iranci, ki niso nič krivi, da imajo za vratom hudobnega Ahmadinedžada, verjetno umrli, ne da bi dočakali sončni žarek demokracije? Denimo, žvečilni gumiji znamke Wrigley, ki jih po skrivnih poteh ZDA dostavljajo demokratičnim silam v Iranu. Žvečenje te žvečke omogoča Irancem, da se bolj samozavestno spopadajo s policijo na demonstracijah proti režimu. Na tisoče ton louisianske pekoče omake prinaša veselje v iranske domove. Američani mimo vseh barikad, ki jih je postavila lastna blokada, prodajajo Irancem v ZDA proizvedena sredstva za krepitev mišične mase. Če kaj, potrebuje demokratično usmerjen Iranec nedvomno večje bicepse in tricepse - zdrav duh v močnem telesu! V humanitarni pomoči imajo izjemen pomen v ZDA izdelane tablete za hujšanje, brez katerih si Iranke ne bi mogle izboriti enakopravnega položaja v družbi. Potem je tu še v ZDA izdelana tehnologija za iranski plinovod, katerega gradnji ZDA sicer nasprotujejo, pa računalniška oprema, pa športna oprema, pa... Prosim vas lepo, ne zmrdujte se. Nekaj manjših izjem za ameriško blago pa res ne more ogroziti ameriškega embarga in svetovnega miru.