Velika večina Slovencev tako resignirano odgovarja, da osamosvojitev države ni izpolnila tistega, kar so od nje pričakovali. Njihova pričakovanja so se najbolj uresničila na področju osebnih svoboščin, najmanj pa glede vprašanja socialnih pravic: kar štiri petine vprašanih, natanko osemdeset odstotkov, meni, da so pravice delavcev danes manjše kot pred usodnim 23. decembrom 1990.

Prebiram, kot pravim, rezultate raziskave in se čudim bratom Slovencem, ki se čudijo, da referendum o državni osamosvojitvi ni uresničil njihovih pričakovanj. Ne razumem namreč, kakšna so pravzaprav bila njihova pričakovanja, kaj konkretno so pričakovali. Kaj so pričakovali bratje Slovenci, česa so se nadejali, ko so tistega zimskega jutra odhajali na volišča in vsi izprseni od velikega nacionalnega ponosa na referendumskem lističu obkrožali svoj zgodovinski "Za"?

Če se ne motim - vi pa me lahko popravite -, je bilo na referendumskem lističu eno samo vprašanje: "Ste za neodvisno in samostojno Republiko Slovenijo?" Oziroma tako nekako. Vprašanje torej ni bilo "Ste za boljše življenje?", na lističu ni bilo govora niti o kakršnemkoli življenju niti o socialnih in delavskih pravicah, vprašanje se ni glasilo "Ste za večje pravice zaposlenih?" niti, kaj jaz vem, "Ste za to, da morajo zasebni lastniki podjetij obdržati vse zaposlene in v razvoj vložiti sredstva v višini polovice ocenjene vrednosti podjetja?", v referendumskem vprašanju ni bilo ničesar v zvezi z ekonomsko in socialno politiko. Vprašanje se tudi ni glasilo "Ste za neodvisno, samostojno, socialno in pravično Republiko Slovenijo?", prav tako ne "Ste za to, da se državni status Republike Slovenije uredi tako, da bodo Slovenci in državljani Slovenije čez dvajset let živeli bolje kot danes?". Nič od vsega tega, samo splošno in nedoločno: "Ste za neodvisno in samostojno Republiko Slovenijo?"

Ne spoznam se preveč ne na nacionalno pravo ne na človeško psihologijo, toda takole laično - če smem - je vse, kar so Slovenci lahko in smeli pričakovati od referenduma o državni samostojnosti Republike Slovenije - državna samostojnost Republike Slovenije. Nič več in nič manj.

Pojav je znan v vsej regiji in si zasluži resnejšo raziskavo od ene take ad hoc novinarske ankete. Nad svojo novo državo namreč niso razočarani samo Slovenci. Podobne rezultate so dale številne raziskave v vseh šestih, sedmih državicah, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, povsod so ljudje živeli bolje, preden jih je nenadoma obsedla ta reč z državo.

Pa to v resnici ni bilo bogve kakšno življenje, starejši od štirideset let se še spominjajo bizarnega pomanjkanja olja, kave, moke in pralnih praškov, inflacije in devalvacije, razpadajočih šol in bolnišnic, dveh televizijskih kanalov in dolgoletnega čakanja na nov avto ali telefonski priključek, a tem slabše za nove države: celo takšno življenje, meni večina Slovencev, pa tudi Hrvatov, Srbov in drugih balkanskih državotvornih narodov, je bilo boljše, kot je danes.

Pravzaprav je bilo v tej j… Jugoslaviji - tega ne trdim jaz, ampak anketirani Slovenci in njihovi južni bratje - vse boljše kot v njihovih novih državah. Če grobo poenostavimo, so imeli Slovenci, Hrvati ali Srbi v tej sivi komunistični državi vse razen enega: neodvisne nacionalne države. Lahko so brezplačno šolali otroke in jih brezplačno zdravili, od države so lahko dobili zanesljivo zaposlitev in spodobno stanovanje, lahko so prosto potovali po svetu, kupovali časopise z golimi ženskami in gledali najboljšo košarko zunaj meja ZDA, vse so lahko počeli, le glasovati za nacionalne stranke, izobešati nacionalnih zastav in peti problematičnih nacionalnih pesmi niso mogli.

In kaj so storili bratje? Jasno, razpisali so referendum z vprašanjem: "Ste za nacionalno državo in nacionalne stranke, za izobešanje nacionalnih zastav in petje problematičnih nacionalnih pesmi?"

In z velikimi, devetdesetodstotnimi večinami so obkrožili "Da".

Danes, dvajset let pozneje, imajo Slovenci in njihovi južni bratje vse te, kakor jim pravijo v časopisnih anketah, "osebne svoboščine". Celi dve desetletji so Jugoslovani potrebovali, da so dojeli prevaro, ko so se raznim hohštaplerjem pustili prepričati, da je osebna svoboščina pravica človeka do kolektivne zastave, himne, domoljubne pesmi in nacionalne nogometne reprezentance. Da je torej posamična, osebna svoboščina - svoboda naroda.

Dvajset let pozneje Slovenci in njihovi južni bratje razočarano opazujejo svoje nove države, že davno jim ni več do mahanja z zastavami in petja domoljubnih koračnic, imajo svojo osebno svobodo, nimajo pa nobene druge, in so si zaželeli - bi rekel kak anacionalni cinik - osebnih nesvoboščin.

Je to paradoks? Ni: paradoks je to, da dvajset let pozneje Slovenci in njihovi južni bratje nimajo niti tiste edine stvari, ki je niso imeli v Jugoslaviji, tiste, zaradi katere so vsi izprseni od nekega nejasnega ponosa razpisovali referendume: državno suverenost, ki je odvisna od "osebnih svoboščin", so slovesno predali Evropski uniji, Američanom ali Rusom, slavne vojske so razpustili in jih prepustili Natu, naftne družbe, industrije, banke in cela nacionalna gospodarstva so odstopili tujcem, domoljubne pesmi jim prodajajo bolgarski pirati, zastave pa šivajo Kitajci - na koncu so, skratka, ostali tudi brez teh, kako se jim že reče, osebnih svoboščin.

Zato pamet v roke, bratje Slovenci, ko boste naslednjič odhajali na kak zgodovinski referendum. Ne verjemite preprodajalcem osebnih svoboščin in natančno preberite, kar piše z majhnimi črkami na dnu volilnega lističa.