Dokončno bo Slovenija na medijski zemljevid vpisala svojo najbolj avtohtono množično kulturno zvrst: narodnozabavno muziko in klene domače štose. Dosti je bilo opotekanja iz ene skrajnosti v drugo. Treba se je zavedati in oprijeti svojih korenin.

Boris Kopitar vas bo napadel takoj po prazničnih novicah v TV Dnevniku, ki v bistvu kvari idealno podobo večera. Upam le, da bo toliko sproščen, da bo potem Videomeh logično nadaljevanje. Zakaj tudi ne, če pa bo zraven Nuša Derenda. Smeh do ušes, hvalospevnih napovedi do nebes. Po uro in pol dolgem rukerju boste logično potrebovali pavzo. Hri-bar bo motnja, antipod, drugi pol, ki bo še bolj poudaril rdečo nit večera. Tam bo tudi zato, da se dostojno poslovi. Jasno, saj ta oddaja v novem starem konceptu ultradomače programske sheme nima več kaj iskati. Razen če ne bi vsaj Sašo Hribar začel nositi irharc in bi namesto tistega sfiženega bara postavili domačo oštarijo. Z rogovi po stenah in deklinami v širokih dolgih krilih.

Po motnji sledi grande finale. Jasna Kuljaj in Boštjan Romih vas bosta popeljala s sloganom "najvažnejše je, da se imamo radi" na drugo stran. Tisto stran, ki ve, da se pod plaščem sive in grozeče realnosti skriva vriskajoči domorodec, ki ob harmoniki dobi krila. Tisti domorodec, ki je zagotovo šel na referendum o RTV in se pridružil zmagovitemu glasu proti. Domorodec, ki ve, da se je treba vračati nazaj, ne pa hlastati po novem in tujem. Končno domorodec, ki bo z dobro voljo in iskrivimi šalami dokazal, da upanje v srcu, prežetem z govejo muziko, umira zadnje.

Po tem monstruoznem vstopu v novo leto vas bodo pomirile še Avsenikove melodije v oddaji Tam, kjer sem doma. Ja, dragi moji, čas je že, da se zaveste, kje ste doma. Če že Mario Galunič ne ve točno, kje je ta dom, in se stalno vrača z oddajo Spet doma, bodite v novem desetletju vsaj vi trdno zvesti konceptu doma, kot nam ga ponuja nacionalka.

V bistvu bo šele ta večer vsem dvomljivcem odprl oči. Kritizira lahko namreč vsak, posebej pa še tisti, ki se sramuje svojega doma. Svojih korenin. Prav zato je danes še zadnji čas, da si na glavo stresem tono prahu. Žal mi je za vsako kritično besedo, ki sem jo zapisal v tem letu. Žal zato, ker vem, da sem bil zaveden. Očaran od vseh fascinacij in atrakcij z drugih ekranov, pri tem pa pozabljal in zatajeval avtentičnost ponujenega doma. Torej, začnem lahko kar pri vrhu. Jože Možina in Rajko Gerič sta najboljša urednika, kar jih je imela nacionalka v svoji zgodovini. Prvi zato, ker je neomajno koncept domačnosti vpeljal v vse pore TV-programa, drugi zato, ker je politično domačnost razumel kot misijo mogočega. Povsem logično je, da ti je politik, ki osvaja slovenske vršace, bolj všeč od tistega, ki se s privatnimi avioni fura po evropskih metropolah.

Najboljši je tudi urednik športa Mile Jovanovič. Brez njega bi na nacionalki še vedno gledali neke evropske tekme košarkarjev, pa neke nogometne lige prvakov ali celo kakšne motociklistične dirke. Čisti snobizem in nateg svetovnega globalnega korporativizma. Rešitev je prenašanje obskurnih domačih tekem, ki krepijo naš uporniški duh. Upam, da v naslednjem letu začnejo s prenašanjem izjemno napete lige v balinanju in dresurnem jahanju. Predlagam, da nehajo s prenosi zimskih športov, ker se je že tudi tja zalezel podjetniški duh svetovnih blagovnih znamk. Žal mi bo le, da bomo s tem izgubili tudi reporterja Zorana Radisavljeviča, kateremu se še enkrat opravičujem, ker nisem razumel intence njegovih komentarjev. On razume, da mi potrebujemo mir, ne pa akcijo. Več kot se na časovno enoto sproducira floskul in splošnih ugotovitev, bolj se od nas oddaljuje čustveni svet zmagovalcev in poražencev.

Med zmagovalci novega leta bo tudi TB. Želim mu, da še naprej tako suvereno in brezkompromisno vodi Odmeve, in imam za vsako nepohvalno besedo o njem en sam alibi: prepozno sem spregledal. Sem pa zato spregledal že zdavnaj pri Slavku Bobovniku. Njega hvalim že ves čas, vendar premalo. V tem je ves čar. Hvala se mora stopnjevati. Ni dovolj le ugotoviti, da nacionalka dela dober program. Treba je priznati, da dela najboljšega možnega na svetu. In v tem krasnem novem svetu nacionalke je še vsaj nekaj sto posameznikov, ki jih danes nisem omenil. Zato vam vsem: najboljši ste in ostanite takšni tudi naslednje leto. In čim manj glejte k sosedom. Tisto je le slab ponaredek…

P.S.: Logično je, da si po vsem tem posipanju s pepelom moram vzeti malo časa za razmislek. Najti pravo domačnost v dveh tednih…