Rdečelični trebušasti Božiček je tedaj preletaval predvsem pradomovino kokakole in tako je moj seznam vseboval tri vrstice. V šoli, v mamini in atijevi službi me je obiskoval dedek Mraz; da je bil enkrat majhen in debel, drugič velik in suh in tretjič z brado iz navadne vate, sem ob odvijanju daril uspešno odrinila na rob zavesti. Moja mama in njeni sorodniki so bili mojstri miklavževanj; sveti Miklavž je bil vedno en sam in nedvomno pravi, parkeljni so očitno prihajali iz samega središča pekla in le stara mama jih je (z metlo!) držala v šahu. Stara mama, ki je bila v času vsakoletnega decembrskega ideološkega čiščenja nekajkrat prijavljena oblastem zaradi miklavževega "nedovoljenega zbiranja ljudi", je kajpak še kako dobro vedela, kako se stisne samega peklenščka v kot…

Najbolj skrivnosten med decembrskimi obdarovalci pa je bil nevidni Jezušček, ki mu je na sveti večer uspelo prinesti darila, MEDTEM ko smo VSI hodili naokrog po stanovanju ter molili in ni bilo zagotovo NIKOGAR ob našem razsvetljenem božičnem drevescu, dreveščku.

Božično drevo moškega, pravzaprav fantovskega spola je namreč drevešček. Postavljen in okrašen na sveti večer. Čeprav še nisem znala dobro brati in pisati, sem doumela, da pravoverni častilci dedka Mraza postavijo in okrasijo svoje sveto drevo najprej 26. decembra in da mu pravijo novoletna jelka. Vsi šolarji in celotno šolsko osebje smo bili tedaj uradno le častilci dedka Mraza in krasilci novoletnih jelk. Z eno izjemo.

V skromnem kletnem stanovanju stare kamniške osnovne šole je živel šolski hišnik s svojo družino. Izza oken njegovega stanovanja so vsako leto že na sveti večer utripale lučke in številnim mimoidočim pomežikovale božični pozdrav. Šele kasneje sem doumela, zakaj sta se moja starša na poti mimo šole tolikokrat spogledala in zamrmrala drug drugemu nekaj kot "tale hišnik je pa res korajžen".

Možakar živi v mojem spominu kot delaven, zanesljiv, blag; prepričana sem, da njegove božične lučke niso bile provokacija in da je neki šolski hišnik že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doumel, kar se zdaj umešča med aksiome: da vsakemu človeku pripadata dve zatočišči, eno za telesno in drugo za duhovno plat bivanja. Lučke so mežikale zanj, za njegovo družino, za noč pred božičem, ki je bil tedaj običajni delovni dan; nas, mimoidoče praznovalce božiča, pa je ob pogledu na te lučke navdajalo skorajda gverilsko občutje.

Osemdeseta so Sloveniji prinesla prvo javno voščilo za božič, kmalu zatem pa izbruh veselih decembrov in pobesnelo kupovanje bleščeče šare širokega ideološkega spektra. V navidez nasičeno tržišče rdeče-bele kramarije se je brez težav ugnezdil še Božiček in devetdeseta so tekla v znamenju DedkaMiklavžaBožičkaJezuščkaMraza.

V dveh desetletjih po osamosvojitvi Slovenije sta dva od mojih otrok zrasla od plenic do univerze; nekako nam je uspelo preveslati tudi teh dvajset decembrov in krmariti med vrtinci raznobarvnih dobrih mož. Dedek Mraz je v tem času hrabro držal svoj položaj in vsako leto obdaroval otroke v vrtcu in v "mamini službi". Da je bilo njegovo poreklo kdaj pa kdaj oporečno, smo k sreči opazile predvsem mame (ena od inkarnacij dedka Mraza je celo blago kvantala; leto zatem je ni bilo več na spregled). Miklavževanja se umirjajo, postajajo spet tisto, kar naj bi bila in za kogar naj bi bila. Naš hišni Jezušček še vedno prinaša darila enako skrivnostno kot nekdaj, le da je zdaj isto ime na ovojnem papirju napisano s petimi različnimi pisavami in ne le z eno.

Osnovno šolo moje hčere pa zadnja leta obiskujeta povsem neameriški Božiček in njegov jelen Rudi ter žanjeta brezmejno navdušenje otrok od šestega do stošestega leta. Čeprav po šoli krožijo govorice, da je Božiček pravzaprav Matic iz osmega be, Rudi pa njegov sošolec Marko, smo tisti, ki smo ju videli v živo, prepričani, da sta povsem pristna in samo naša. Božiček govori, Rudi molči. Božičkove domislice, obarvane s klenim gorenjskim naglasom, še tople prehajajo v ljudske reke in modrosti.

"Sm kr s kolesom pršou, pa zaklent ga morm; so mi jih na Laponskem pa u Kanad že neki ukradl, ane, Rudi." (Rudi ima oči kot pingpong žogice; ko molče, a odločno pokima z vsem svojim filcastim rogovjem, je absolutno prepričljiv.) "Tle mam neki daril. Ampak ne za vse. Eni ste jih že lan dobil, eni jih boste pa drugič." "Zate, fant, mam pa neki posebnga: en mesec zastojn fejsbuka." "Mobi mi zvoni. Zoran, mal bo za počakat; sm še u Kamnk. No, adijo. Rudi, pejva zdej u Stožce."

Časi se spreminjajo in praznovanja z njimi. Nove generacije otrok in staršev porajajo nove podobe dobrih decembrskih mož. Obdarovanja otrok dobijo pravo barvo, šele ko jih pogledamo skozi otroške oči. Otroške oči, ki so brezpogojno občutljive za iskrenost, toplino, dobronamernost, pa naj jih prinaša polhovka dedka Mraza, Miklavževa škofovska kapa, Jezuščkova plenička ali Božičkova cofasta čepica.