Imamo celo vrsto izrednih trenerjev, priznanih v Evropi in svetu. Imena, kot so Zmago Sagadin, Janez Drvarič, Boris Zrinski, Slobodan Subotič, Andrej Urlep, Jure Zdovc, Aleš Pipan, Tomo Mahorič, Memi Bečirovič, Zoran Martič, Sašo Filipovski in še mnogi drugi, tudi trenerji mlajših starostnih kategorij, porajajo ponos in priznanje slovenski košarki, ki se v tujini izredno ceni… Morda celo bolj kot doma.
Smo v času gospodarske krize in recesije, kar posredno zelo dobro občutijo tudi klubi in društva, še bolj pa to občutimo košarkarski trenerji, ki se v tem času čutimo prepuščene sami sebi. Kot je mogoče razbrati iz pogovorov med trenerji, se vsak znajde, kakor ve in zna. Recesija je vse prevečkrat izrabljena beseda in izgovor za zapostavljanje slovenskih trenerjev. Predvsem bi tu izpostavil pasivnost vodstva Združenja košarkarskih trenerjev Slovenije (ZKTS), ki ga, kot kaže, težave trenerjev ne zanimajo ali pa enostavno nima interesa za reševanje ključnega problema v slovenski košarki - statusa trenerja.
Trenerji menimo, da je nedopustno križanje interesov, ko vodstveni kadri klubov (športni direktorji klubov) hkrati nastopajo tudi v vodstvu strokovnih organov (Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije, Strokovni svet KZS) in še v Združenju klubov (?!). Prav v tem vidimo glavni razlog za izredno slabo stanje na področju urejanja statusa košarkarskih trenerjev. Upali smo, da se bo vsaj z novim licenciranjem klubov status trenerjev izboljšal. Vse skupaj je podobno naši aktualni politiki in gospodarstvu - vsi bi radi bili na vodstvenih položajih, imeli dobre plače in velik vpliv, hkrati pa nihče ne bi za nič odgovarjal. Seveda se odgovornost prelaga navzdol in ob odkriti aferi kar naenkrat "snažilka" dobi odpoved!
V mnogih podjetjih ni nič drugače - direktorji imajo nenormalno visoke plače ne glede na (ne)uspešnost podjetja in ne glede na to, v čigavi lasti je (zasebno ali državno), poleg tega so upravičeni še do nemoralnih nagrad in odpravnin, medtem ko se delavcem plače krčijo na minimum, da imajo komaj za preživetje.
V košarki imajo klubski direktorji očitno zagotovljene službe, saj ne odgovarjajo za nakupe igralcev in trenerjev, še manj za rezultate; vedno je prvi na udaru trener, ki mora odgovarjati za slabši rezultat, s tem pa posledično tudi igralec. O kakšni viziji ali strpnosti in delu na dolgi rok praktično ni govora.
Razmisliti bo treba, kako trenerjem, ki nimajo visoke izobrazbe, pomagati do statusa, kot ga imajo trenerji diplomanti Fakultete za šport. Trenerjem z visoko izobrazbo namreč država pomaga s subvencijo v okviru nacionalnega programa, kar pomeni, da je za klub ceneje, če najame takega trenerja, ne glede na njegovo kvaliteto. Drugi trenerji zaradi tega težje dobijo angažma in posledično ostajajo brez služb v košarki. Namenoma sem uporabil besedo "najame" namesto "zaposli", saj smo trenerji praviloma vezani na status zasebnega športnega delavca. Tudi v tem primeru je država šla na roko delodajalcem, saj trenerja s takim statusom ne ščiti zakon o delovnih razmerjih.
Zelo pozorno bi bilo treba ponovno pregledati postopke za pridobitev trenerske licence za tujce in jih po potrebi tudi zaostriti.
Tudi menjave trenerjev so postale "nogometna" stalnica v slovenski košarki, saj je skoraj neverjetno, da klub, ki slovi kot velik zaščitnik trenerjev in dela z mladimi, v šestih sezonah zamenja pet trenerjev.
Kaj sploh še smo trenerji, če se lahko zgodi, da klub trenerja z najvišjo možno izobrazbo, z veljavno večletno pogodbo in neizplačanimi nekajmesečnimi obveznostmi enostavno odpusti? In koliko je takšnih primerov pri nas? Je to samovolja klubskih direktorjev, ki preprosto izkoriščajo neenotnost in pasivnost trenerske organizacije in stroke nasploh, ali pa pač odprti trg dela? Prizaneseno ni niti trenerjem z najvišjo možno izobrazbo.
V večini klubov trenerji ne moremo vzpostaviti in uveljaviti vizije dela. Ne ukvarjamo se več z osnovnim poslanstvom trenerstva - s treniranjem, vzgajanjem in na koncu koncev s produkcijo igralcev in doseganjem rezultatov. Klubska vodstva krčijo sredstva na hrbtu trenerja. Danes je povsem normalno, da trening odpade, ker ni denarja za plačilo termina v dvorani. Najpomembnejši člen kluba bi moral biti trener; vizijo dela z igralci in moštvi ter strokovnega dela v klubu nasploh bi moral začrtati in uveljavljati trener - torej tako, kot je pred leti že bilo.
Vse preveč je občutkov, da smo trenerji postali nujno zlo, kot se je svojčas govorilo o sodnikih. Danes so sodniki enotni, zaščiteni in spoštovani, za vsako stvar se je treba z njimi trdo pogajati. Vsekakor bi bilo treba določiti minimalne standarde, ki so še sprejemljivi za opravljanje trenerskega dela.
Verjetno bi k temu pripomogla ustanovitev sindikata trenerjev, ki bi ščitil trenerje ob morebitnih težavah oziroma jim vsaj zagotavljal pravno zaščito. Ustanovitev takega sindikata ni daleč, saj o tem potekajo intenzivni pogovori. Verjemite, verjetno ni trenerja v Sloveniji, ki ne bi podprl tega projekta. Tudi tisti iz drugih kolektivnih športov so zainteresirani.
Vzpostavitev neodvisne arbitraže bi povečala pravno zaščito in nedvomno skrajšala postopke reševanja konfliktov med klubom in trenerjem ter konec koncev tudi igralcem na drugi strani. Razmisliti bo treba, ali je s.p. - v primeru trenerja to pomeni zasebni športni delavec - dovolj primeren in finančno sprejemljiv sistem sodelovanja med trenerjem in klubom ali pa bo treba trenerje ponovno zaposlovati po zakonu o zaposlitvi, bodisi za nedoločen ali določen čas vseh 12 mesecev v letu! Idej je še kar nekaj… Tudi ta, da morata sindikat in trenerska organizacija tesno sodelovati. Vendar morajo v trenerski organizaciji sedeti ambiciozni, delovni in še kako aktivni trenerji, ki bodo znali zastopati interese svojih članov.
Seveda pričakujem, da bodo odzivi tudi negativni, saj so to problemi, ki jih je treba sistemsko rešiti za vse slovenske trenerje, nihče pa ne mara revolucij. Vsekakor naj si trenerji ne bi belili glave s tem, ali bomo ta mesec dobili plačo ali ne, in izgubljali energije s stvarmi, kot so, kdo je plačal članarino, v kateri dvorani in kdaj bomo trenirali, katere čiste drese imamo na razpolago, kdo bo vozil klubski kombi na tekmo…, temveč se ukvarjajmo s stroko. Četudi je prav, da so smo samostojni in da znamo biti tudi organizatorji dela.
Sašo Kisela, košarkarski trener