V pragmatičnejšem, demokratičnejšem, individualističnem protestantizmu se je o koristih kontracepcije začelo odkrito razpravljati ob koncu 19. stoletja. Nedolgo potem, ko je industrija leta 1855 izdelala prvi gumijast primerek. Zlasti britanske t.i. nekonformistične cerkve - metodisti, baptisti, prezbiterijanci, kvekerji - so znale prisluhniti pobudam za načrtovanje družine.

Pri tem so bile posebej aktivne izobražene ženske, med njimi tudi žene pastorjev. Pridružile so se bolj izkušenim sekularnim aktivistkam, kakršna je bila obiskovalka iz Amerike Margareta Sanger, iznajditeljica izraza nadzor rojstev. Z drznimi spisi, ki so predočali izčrpanost mater z dvomestnim številom otrok in strahove, ki so izhajali iz preprostega (neo)malthuzijanskega razmišljanja o prekomerni rasti prebivalstva, so prebijale oklep viktorijanske krepostnosti in moške spolne hipokrizije.

Sprememba v anglikanski cerkvi tako ni bila prva, je pa odločilno intonirala nadaljnji tok dogodkov. Na sedmi konferenci anglikanske cerkve je s 193 glasovi proti 67 zmagalo stališče, da se "v primerih, ko obstajajo trdni moralni razlogi, da se starševstvo omeji, in hkrati moralno prepričljivi razlogi proti abstinenci, dopušča druge metode preprečevanja spočetja". Podoben sklep naslednje leto sprejme še cela vrsta protestantskih cerkva v ZDA. Stekla je avtomatizirana proizvodnja kondomov iz mehkejšega lateksa.

Casti connubii Pija XI. je bila v marsičem neposreden odgovor na Lambeth. Vatikan je hotel pokazati moralno iztirjenost protestantizma in svojo doktrinarno kontinuiteto z izvori krščanstva: kontracepcija je "strašen zločin", saj oporeka božjemu redu, po katerem mora biti vsako spolno dejanje odprto v razmnoževanje. Pri tem se je Pij XI. oprl na antičnega očeta krščanske spolne morale Avguština: "Spolni odnos, četudi z zakonito ženo, je nezakonit in sprijen, če je preprečeno spočetje otroka; Onan, sin Jude, je to storil, zato ga je bog ubil."

V državah, kjer je bila rimskokatoliška cerkev (RKC) državna, je bila vsaj do konca druge svetovne vojne proizvodnja kondomov ali ogrožena ali prepovedana. Tako je na tem področju vladala skoraj čista zakonska ljubezen brez kondoma med desničarskimi avtoritarnimi oziroma totalitarnimi režimi in RKC: ko je režim v Francovi Španiji in v NDH prepovedal kontracepcijo, je požel odobravanje RKC. Matici fašizma in nacizma, Nemčija in Italija, sta se cerkvene dogme oprijeli kot priročnega izgovora za uresničevanje populacijske politike plodovitosti in čiste rase. Kontracepcija je zločin proti enotnosti družbe! Hitlerjevo javno stališče je bilo, da "uporaba kontracepcije pomeni nasilje proti naravi, ponižanje ženskosti, materinstva in ljubezni". Vendar z dodatkom: ko gre za "višjo raso", je kontracepcija omejevana ali prepovedana, ko gre za "nižje rase", pa so kondomi kot naročeni.

Drugi vatikanski koncil (1962-1965) je nakazal možnosti sprememb. Sklicana je bila posebna cerkvena komisija, ki je razpravljala o kontracepciji. S 30 proti 5 je zmagalo stališče, da je kontracepcija sprejemljiva. Toda demokratičen sklep je razveljavil Pavel VI. z okrožnico Humanae Vitae (O človekovem življenju, 1968): če ločimo spolnost od možnosti spočetja, spolnost postane samovoljna, grozi ji banalizacija. Ni bilo malo razočaranih: spolnost - z možnostjo njene banalizacije vred - je odgovornost para in ne papeža! Sekularizacija v nekaterih evropskih državah je gotovo tudi zato dobila pospešek. Omilil jo je pristanek na Knaus-Oginovo metodo štetja dni, ki so jo nekateri (zaradi nezanesljivosti) poimenovali vatikanska ruleta. A tudi tej metodi so se upirala nekatera najbolj konservativna okolja.

Janez Pavel II. je tradicijo potrdil v okrožnicah Veritatis splendor (1993) in Evangelium Vitae (1995) rekoč, da je kontracepcija "notranje zlo". Katekizem iz leta 1993, katerega pisanje je vodil zdajšnji papež J. Ratzinger, še posebej dodaja stališče, da "država ni pooblaščena za to, da bi pospeševala sredstva za uravnavanje rasti prebivalstva, ki nasprotujejo nravnosti", tj. kontracepcijo. Držav, ki bi bile v tem smislu poslušne Vatikanu, je (bilo) seveda vse manj.

Medtem je industrija kondom izpopolnila v tankosti in gladkosti. Tako katoličan in katoličanka po cerkveno grešita, a prekleto sredstvo fizično vse manj občutita. Očitno grešnost vse manj občutita tudi subjektivno, saj v vseh razvitih državah katoličani večinoma uporabljajo kontracepcijska sredstva.

Luč sveta, kot se neskromno imenuje sveža zbirka papeževih intervjujev, v ničemer ne spreminja tradicionalnega stališča RKC do kontracepcije. Nemalo svetovnih medijev je povzetke iz knjige razumelo narobe. Kar bi lahko bil eden izmed dogodkov leta, je eden izmed nesporazumov leta. Kondom je omenjen na 119. strani angleškega prevoda (ki je zvest nemškemu originalu) v zvezi s širjenjem virusa HIV in ne kot kontracepcijsko sredstvo. V zvezi s širjenjem virusa HIV pa tudi ni omenjan kot moralno, zanesljivo ali priporočljivo sredstvo preprečevanja širjenja, ampak le kot dobrodošel pokazatelj tega, da je okuženi uporabnik kondoma (misleč, da s kondomom lahko prepreči širjenje) sposoben začeti misliti na dobrobit drugega.

Edini primer za silo moralno sprejemljive, čeprav v svojem bistvu nemoralne uporabe, ki ga navede J. Ratzinger, je namreč premišljeno tak, da se ne tiče odnosa, ki bi mogel privesti do spočetja: gre za okuženega moškega prostituta, ki ima - po vsej verjetnosti - moške stranke. Tema za psihologe, ni kaj. Tako se "novega" stališča ne morejo veseliti niti katoličani v podsaharski Afriki, kjer se velik del okužb prenaša heteroseksualno. Očitno je papežu pomembneje tankovestno vztrajati pri namišljeni doktrinarni čistosti, kot pa prispevati k reševanju milijonov življenj. Sklicevati se na abstinenco je namreč toliko pametno kot reševati vprašanje prometnih nesreč s prepovedjo prometa: teoretično učinkovito, vendar nerealno in nesmiselno.

Odnos RKC do kondoma in do kontracepcije nasploh je še vedno zaznamovan z avguštinizmom, s seksualnim pesimizmom, kakršnega je v krščanstvo vpeljal nekdanji manihejec Avguštin iz 5. stoletja. To, da je v spolnosti kot taki videl zlo, je bil nasledek njegove poprejšnje privrženosti nauku, ki je v samem spočetju videl zlo. Maniheizem je širil prepričanje, da se s spočetjem sile svetlobe - duha, ki se nahajajo v "semenu", usodno ujamejo v temo materije. V past te temačne zateženosti duha se je ujelo krščanstvo, ki so mu bile tedaj še odprte številne druge, svetlejše možnosti. Krščanstvo seveda ne bi preživelo ene generacije, če Avguštin ne bi dopustil, da do spočetja kdaj pa kdaj le pride. Precep med preziranjem spolnosti in nujo po reprodukciji je tako rešil(o) s formulo: da, vendar samo v prokreativne namene.

Res je tudi, da ta doktrina ne bi preživela dveh generacij, če RKC ne bi zaznala, kako korenito lahko z njo zagospoduje telesu in duhu vernika: z vseživljenjskim pripisovanjem krivde in greha v stvareh, ki se neizogibno tičejo jedra vsakega človeka. Zato je mogoče reči, da je tudi dandanes ne skrbi banalizacija spolnosti, ampak neodvisnost ljudi, ki ji ne dovolijo šariti po svojem spolu.