Deloholik Franklin

Po Montaignu sicer ni bilo več veliko mislecev, ki bi tako poveličevali spanec. Danes velja, da je treba zgodaj vstati in z veseljem začeti delovni dan. Tako nam že od otroštva vcepljajo v glavo, da je "rana ura, zlata ura".

Benjamin Franklin, ameriški državnik in izumitelj strelovoda, je v 18. stoletju hvalil zgodnje vstajenje, saj naj bi bilo treba koristno izrabiti dan. Franklin je tako vsak trenutek svojega življenja želel pametno porabiti, menda je tudi avtor izreka "Čas je zlato".

Danes vsi razmišljamo nekako tako, v to smo prisiljeni že zaradi zahtev družbe, ki je s svojimi pravili veliko strožja kot družba pred Benjaminom Franklinom. Nihče tako več ne povzdiguje spanja, kot je to še lahko počel Michel de Montaigne. Vse več pa jih je, ki se pritožujejo zaradi težav s spanjem.

Koristnost poležavanja

Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel imamo težave s spanjem ravno zato, ker vse bolj ravnamo po Franklinovih priporočilih, da je treba koristno izrabiti vsako minuto. Nimamo več časa za sprostitev, tudi ne v Montaignovem smislu, da bi uživali v spanju.

Vsak si prizadeva čim več zaslužiti, tako da tudi samo delo ni toliko osmišljanje življenja, ampak le sredstvo za zaslužek. Po Der Spieglu obstaja povezava med slabim spanjem in odtujenim delom.

Da bi bolje delali, bi se morali naučiti uživati v lenarjenju, v tem, da nič ne delamo, v dremežu. Takšna sprostitev namreč ne prinaša le dobrega počutja, ampak tudi ustvarjalnost in učinkovitost. Spanje in gledanje skozi okno nista izgubljanje časa, kot je trdil Franklin.

Spanje kot vir navdiha

Pesniki, skladatelji in misleci velikokrat vedo povedati, da ustvarjalni navdih pride ravno v trenutku, ko pustijo mislim, da odplavajo v druge svetove, ter tako dajo muzi čas in priložnost, da jih obišče. Velikokrat je zato najprimernejši kraj postelja.

Indijski matematik Ramanujan (1887-1920) je do svojih formul vedno prišel ponoči. Kemik Friedrich Kekulé (1829-1896) je v sanjah odkril strukturo benzena. Johann Sebastian Bach, ki velja za enega največjih skladateljev, pa je menil, da ni težko priti do glasbenih idej, le zjutraj, ko vstajaš, je treba paziti, da jih ne "potacaš". Ameriško-kitajski pisatelj Lin Yutang pa je v svojem eseju Ležanje v postelji povzdigoval poležavanje kot neprecenljivo dragocenost. "Pisatelj bo v tem položaju dobil veliko več idej za članek ali roman, kot če bi od jutra naprej ves dan sedel za pisalnim strojem," je trdil, "kajti v postelji ga ne motijo telefonski klici, dobronamerni obiskovalci in običajne banalnosti vsakdanjega življenja." Duh je torej prost omejujočih vsakdanjosti. Tudi znanstveniki zatrjujejo, da jim mirovanje omogoča večjo ustvarjalnost.

Aktivnost možganov med spanjem

V preteklih letih so raziskovalci spanja iz vrst strokovnjakov za medicino in nevrobiologijo raziskovali, kaj se z našimi možgani dogaja, ko dremljemo, sanjamo ali ko prav nič ne delamo oziroma ne mislimo na nič določnega. Njihova ugotovitev je, da so tudi v takšnem brezdelju naši možgani v resnici zelo aktivni in produktivni.

Tako raziskovalec spanja Robert Stickgold s harvardske univerze dokazuje, da se sposobnost učenja po sproščujočem nočnem počitku znatno poveča, in sicer tako, kot če bi možgani med spanjem še naprej obdelovali učno snov. Podobno je nevroznanstvenik Matthew Wilson ugotovil, da podgane med spanjem v svojih možganih reproducirajo isti vzorec, ki so se ga učile čez dan. Tako naj bi si podgana v spanju še enkrat predstavljala svojo pot skozi labirint in si tako še bolj vtisnila v možgane, kar se je naučila čez dan.

Nočne čepice za boljše učenje

Raziskovalec spanja iz Lübecka Jan Born pa je pri svojih študentih ugotovil, da je pri utrjevanju spomina in vednosti zlasti odločilna faza globokega spanja. Tisti, ki so ponoči globoko spali, so si veliko bolje zapomnili naučeno ali tisto, kar jim je Born povedal. Posebno dobro so si zapomnili, če so se učili tik pred spanjem. "Očitno spanje podpira utrditev spomina posebno tedaj, ko se posameznik uči tik pred spanjem," pravi Born. Najtežje stvari se je torej treba učiti tik pred spanjem, ki bo poskrbelo za dobro uskladiščenje naučenega.

Po Bornu je mogoče celo povečati omenjeni učinek globokega spanja s posebno elektrodo. Der Spiegel se sprašuje, ali ne bo kmalu prišla na trg tovrstna elektroda v obliki nočne čepice, ki naj bi omogočala boljše učenje.

Skrivnost opoldanskega dremeža

Menda pa je mogoče slabo spanje ponoči nadomestiti z opoldanskim spanjem. Na tak način je Winston Churchill, ki je vsako opoldne malce zadremal, ohranjal svojo duhovno moč, iz katere ni črpal le pri zmagi nad Hitlerjem, ampak tudi pri svojem pisanju, za katerega je dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Znanost je že večkrat dokazala, da kratek dremež kot čudodelni napoj poveča učinkovitost. Poleg tega so sanje tiste, ki spodbujajo ustvarjalnost. Sara Mednick, znana ameriška raziskovalka spanja, trdi, da obstajajo številne prednosti opoldanskega dremeža: za dvakrat se poveča pozornost, okrepijo se motorična koordinacija in natančnost gibov ter sposobnost zaznavanja, zmanjšata se tveganje za srčni infarkt in možgansko kap, zaradi manjše želje po sladkarijah ali mastni hrani je manj možnosti za povečanje telesne teže, z izločanjem serotonina se izboljša počutje, zmanjša se možnost stresa, odvisnosti od alkohola in mamil, izboljšata se tudi nočno spanje in spolno življenje. Sicer je znano, da sta poleg Churchilla opoldne vedno malce zadremala tudi Napoleon in Leonardo da Vinci. Vsem trem zato ponoči ni bilo treba veliko spati.