Julian Assange, globalna medijska zvezda, je v trenutku, ko mu je novinar TV-hiše ABC začel postavljati vprašanja okoli domnevno posiljenih žensk, odkorakal stran in v brado zabrundal nekaj o tabloidnih bedakih. Jasno, saj novinarja ni zanimalo nič o razkrivanju tistega, kar na Wikileaksu počne Julian, ampak odkrivanje tistega, kar lahko diskreditira prinašalca slabih novic. Seksualne zgodbe in deviacije so kot nalašč za to. So žmohten material za razvnemanje gledalčeve domišljije. Klasična tabloidna brozga, ki pošprica vse vpletene in neznosno zaudarja.
Zato ni čudno, da so v zadnjih Pogledih Slovenije še enkrat odprli duhove afere bulmastif. To je tema, ki s seboj nosi vse elemente dobrega tabloidnega trilerja: vpleteni so politiki, vpleteni so institucije in državni organi, različne elite in pomembni posamezniki, grozljive spolne prakse, tragična smrt in kopica dvomov. Tema, ki dopušča nešteto nadaljevanj brez želje po razpletu.
Tako lahko Uroš Slak v nedogled postavlja ista vprašanja šefu kriminalistov Aleksandru Jevšku, saj ne bo noben odgovor pravi. Oziroma bo vsakemu odgovoru sledil voditeljev ampak, vendar, kaj pravite na to, kar pravijo drugi. Oddaja se bi lahko končala že po petnajstih minutah, ko je svoj bravurozni prispevek Bojan Traven končal z besedami Barbare Brezigar: »Nikoli ne bomo imeli odgovorov na ta vprašanja.«
Pogledi Slovenije pač ne bi bili to, kar so, če ne bi iskali odgovorov tam, kjer jih ni. Oni kopljejo globlje, šarijo po smrdečem drobovju in ne potrebujejo nobenega odgovora. Manj ko je odgovorov, več je vprašanj. Več je hipotez in še več sumov. Kaj je v tej oddaji počel prvak ljudske stranke Radovan Žerjav, ni bilo nikomur jasno, jasen pa je bil njegov stavek: »Ljudje take oddaje gledajo in se zgražajo.« To je osnovni princip tovrstnega televizijskega tabloidnega novinarstva. Vzbujati čim več zgražanja.
Ni kaj, televizija postaja en sam tabloidni koktajl. Več ko je zmešanega in pomešanega, bolj zadane. Zgodovina bo čez čas pokazala, da je morda vsega kriv prav prihod prve komercialne televizije v naš prostor pred petnajstimi leti. POP TV je štartal iz nič in pohod na nacionalko je začel od zadaj: s črno kroniko in seksom. Materialom, ki se ga ne brani noben tabloidni velikan. Z zgodbami, ki imajo dramo in konflikt. S Trenji, ki najdejo katastrofo tudi tam, kjer je vse mirno. Z gosti, ki si upajo izreči vse, in v izganjanju iz programa vseh tistih, ki ubijajo rejtinge. Gledanost je edino merilo. Dobro je vse, kar ga dviguje, in slabo vse, kar ga znižuje. Ni važno, ali je to Esmeralda ali pa Kmetija, Slovenija ima talent ali Big Brother. Saj smo si tako ali tako za vse krivi sami. V rokah držimo daljinec in smo gospodarji svojih TV-naslad, ki so se zelo hitro preselile tudi na nacionalko. Izbira je postala nična. Obsojeni smo bili na diskurz, ki nam je bil vsiljen. Televizija nam je začela diktirati želje. Željo po krvi in solzah.
Zlatko je v oddaji Tranzistor razgaljal ozadje Velikega Brata in na koncu priznal, da gre v bistvu za šovbiznis. Plačan si za to, da delaš šov. Igraš opico ali ubogljivega psička. Voditelja Siniša Gačić in Miha Šalehar dlje kot do ugotovitve, da je BB ilustracija naše družbe in da poneumlja ljudi, nista prišla, saj jima je cel šov odnesel Zlatko. Ta klasični stereotip, da resničnostni šovi poneumljajo, se sliši dobro. Ampak, ali ni cela televizija narejena tako, da poneumlja. Da poenostavlja, montira in manipulira z realnostjo. Da v svoji vzporedni realnosti kroji konstrukte, ki se dobro slišijo in gledajo. In da na koncu zadanejo. Zadanejo naše emocije. Posmeh, zgražanje ali jezo.
Nič pa vas ne bo jezilo, če si recimo ogledate oddajo Osmi dan. Tam je vse iz nekega drugega konteksta. Neke balzamirane realnosti z grozno sceno in še bolj grozno grafiko. In simpatično voditeljico Nino Jerman. Osmi dan nima ničesar skupnega s Tranzistorjem, pa čeprav obe oddaji prihajata iz istega hleva. Je oddaja, ki se ji že na daleč upira izzivanje. Tam vas pomirijo z mislijo, da je svet v bistvu lep. Ena nedokončana umetnina, ki nima ničesar skupnega s primarnimi nagoni ali ekscesi. Ima samo eno napako: gledalci bežijo od nje. Pa saj je nenazadnje že čas, da počasi vsi zbežimo stran. Naj televizije crknejo brez nas…