Znano je, da so bili Britanci od nekdaj veliki evroskeptiki, v sedanjem trenutku jih po nekaterih raziskavah javnega mnenja članstvo v EU podpira le še kakšen odstotek. Če bi razpisali referendum, bi se opredelili za izstop. Ne glede na tradicionalni evroskepticizem Britancev pa je mogoče pritrditi Farrageevemu mnenju, da v EU pravkar potekajo pospešene priprave na uvedbo bolj ali manj prikrite oblike diktature.

Sprememba lizbonske pogodbe, ki jo poskušata izpeljati predvsem Nemčija in tudi Francija, buri duhove med članicami na obrobju skupnosti, katerih glas je v procesu odločanja EU že zdaj manj slišen kot glas »velikih dveh«. Tudi slovenski, naša uradna politika se brez vsakršne vsebinske razprave priklanja interesom Nemčije in Francije, ko se premier Pahor že vnaprej strinja z reformo lizbonske pogodbe kot pripravo terena za federalizacijo EU.

V Bruslju naši poslanci priznavajo, da ni bilo zaupanje v združeno Evropo še nikoli doslej na tako nizki točki. Za to je v precejšnji meri kriva grška finančna kriza, ki je – morda nekoliko poenostavljeno povedano – nastala zaradi borznega zloma na Wall Streetu, torej v Združenih državah Amerike in ne v Evropi. Medsebojna prepletenost svetovnega gospodarstva in pogojenost le-tega z dogajanjem v ZDA sta v resnici večji, kot smo pripravljeni verjeti. V tem okviru ne smemo prezreti špekulativnih vdorov ameriških finančnih ustanov v evropski prostor (Goldman Sachsa in drugih), ki jih posamezni »alternativni« teoretiki enačijo s finančnim terorizmom. To se je pokazalo na primeru Grčije, »virus« pa se zdaj širi naprej, na Irsko; samo upamo lahko, da ne pridejo na vrsto še Portugalska, Španija, Italija in druge članice evropske sedemindvajseterice.

Ključno vprašanje je, kdo v EU pravzaprav drži vajeti v rokah. Ljudstvo iz držav članic, elita izvoljencev (poslancev) in nameščencev (tako imenovana evrobirokracija) iz držav članic ali kdo tretji? Kot rečeno, Evropska unija pod pretvezo večje učinkovitosti delovanja načrtuje federalizacijo svojega organizacijskega ustroja in, posledično, zmanjšanje doslej vsaj na videz demokratičnega odločanja v skupnosti. Ta zgodba se nam zdi nekam znana, tiste, ki smo rojeni v času socializma, spominja na nekdanjo Jugoslavijo, z Beogradom (danes Brusljem) kot centrom odločanja…

Na celotno dogajanje moramo sicer pogledati nekoliko širše. Za kaj pravzaprav gre? V »igri« je gospodarska in politična razvojna paradigma, ki ni več kos sodobnim izzivom. Največji problem je v načinu razvoja, kot smo ga bili vajeni doslej, z nebrzdano produkcijo in potrošnjo – seveda v službi velekapitalističnih profitnih interesov. Kljub krizi svetovnih razsežnosti, ki jo je zakuhal, si neoliberalni kapitalizem s svojo sužnjo, ekonomsko (kvazi)znanostjo, za vsako ceno prizadeva obdržati primat, pri čemer ostajajo povsem ob strani ključni vidiki našega vsakdanjega življenja in dela, ki so vse prej in več kot ekonomski.

Kako naprej? Po poti čedalje večje neenakosti (diferenciacije) med peščico neizmerno bogatih na eni strani in množico obsojenih na životarjenje, povsem primerljivo s položajem dninarjev v obdobju fevdalizma, na drugi? Takšne prihodnosti si zagotovo ne želimo. A kako jo preprečiti v razmerah, ko tudi naša uradna politika sledi direktivam iz centra, ne oziraje se na dobrobit lastnih državljanov? Najbolj eklatanten je primer pokojninske reforme, ko država (točneje povedano: naši politiki) jemlje tistim, ki imajo najmanj, torej upokojencem, namesto da bi se lotila velikopotezne sistemske prerazdelitve družbenega premoženja.

Na srečo živimo v času, ko resnica prihaja na dan (primer Wikileaks) in ko je tako imenovanim oblastnim elitam čedalje teže prikrivati zakulisne povezave in dogovore v korist njihovih elitistično-sebičnih interesov, ki jih skušajo javnosti neredko prikazati kot humanitarno dejavnost, najsi gre za lionse, rotarijance, yesovce ali številne druge bolj ali manj netransparentne in koristolovske druščine.

Problem je v tem, da se kljub resnici, ki zdaj kar bruha na plano, nič ne spremeni. Vendar takšno stanje ne bo trajalo v nedogled. Civilna pobuda že stopa v ospredje in z njo državljanska nepokorščina, ki je predolgo spala zimski spanec kralja Matjaža pod Peco.