Ugotovljeno je, da se ob primernih metodah tujih jezikov najlaže učimo v zgodnjem otroštvu. Metode morajo temeljiti na izkustvenem učenju, igri vlog, imitacijah itd. Šele ko otrok odraste do stopnje, ko se pospešeno razvija abstraktno mišljenje, to je pri približno 13 letih, je primerno, da dajemo pri poučevanju poudarek slovnici, torej analitičnemu mišljenju. Toda analitično mišljenje, ki je »podloženo« z zgodnjim učenjem, ki temelji na izkustvu in jezikovni kopeli, je lahko bistveno bolj uspešno. Če se človek s tujim jezikom prvič sreča šele kot odrasel, se ga kljub razvitemu abstraktnemu mišljenju uči bistveno počasneje in težje. Če pa se je v zgodnji mladosti samo srečal s tujim jezikom, v ušesa dobil zven in melodijo ter ritem jezika, se naučil izgovarjati vsaj manjši obseg besed, jih umestil v ritem, pri tem pa bil čustveno neobremenjen s storilnostjo in ocenjevanjem, se bo tudi po premoru bistveno uspešneje in lažje učil tujega jezika ter »zaplaval« v melodijo jezika, povsem samodejno bo uporabljal fraze in besede.
Prav ljudje, ki so jih v otroštvu mučili poučevalci tujih jezikov s slovnico, drilom, pri tem pa od njih zahtevali popolnost in dosegli, da so se otroci počutili osramočene in obremenjene s krivdo, dandanes pridigajo, kako se je težko učiti že enega, kaj šele dveh tujih jezikov. Pozabljajo pa, da danes sodobni učitelji tujih jezikov poučujejo na povsem drug način. Izjemno uspešni pristopi na šolah, kjer imajo dva tuja jezika, zadovoljstvo učencev in učiteljev dokazujejo prav to (simpozij Zavoda RS za šolstvo, Kidričevo, februar 2010). Zato ti učitelji ne podpirajo predloga vlade, da se poučevanje drugega obveznega tujega jezika zadrži, kaj šele, da drugi tuji jezik postane le izbirni predmet.
Evropska komisija je 18. septembra 2008 podala stališče, da naj bi se prav vsak Evropejec učil vsaj dva tuja jezika poleg svojega.
Večina držav Evrope ima v kurikulu dva obvezna tuja jezika že v osnovni šoli. Tako se pred 13. letom učijo obvezno dveh tujih jezikov na primer v Belgiji, Češki, Danski, Franciji, Nemčiji, Španiji, Italiji, na Cipru, v Litvi, Latviji, Estoniji; Luksemburgu, na Malti, v Avstriji, Poljski, Romuniji, Finski; Švedski, Grčiji in še drugih državah. Tudi Slovenci smo navedeni med temi državami. Žal bomo očitno v naslednji publikaciji izpadli. (Kot smo že izpadli iz kluba demokratičnih držav in držav z višjo medijsko svobodo pa iz držav z višjo konkurenčnostjo. Naprej v preteklost! Na juriš!)
Navedene podatke je mogoče dobiti v evropski publikaciji Key Data on Teaching Languages, seznam teh držav je na strani 28. Internetni naslov je: http://eacea.ec.europa.eu/education/eurydice/documents/key_data_series/095EN.pdf
Tako ugotavljam, da naš minister za šolstvo ne ve, kaj dela, če pa ve, je sramotno, da to dela.
Učenci iz navedenih držav bodo zrasli v državljane EU, ki bodo že v izhodišču imeli boljše možnosti za zaposlitev, večjo poslovno uspešnost in večjo samozavest. Slovenci pa bodo postali podalpski Hrvati (mimogrede, tudi Hrvati so uspešnejši od nas – tujega jezika se učijo že v prvem razredu), ki bodo dobri le za dodelavne posle. Razen otrok visoko izobraženih staršev, ki bodo vedeli, da morajo otroke vključiti k izbirnemu predmetu ali v »ugledne« tujejezikovne šole z visoko šolnino.
Ocenjujem, da je predlagani zakon, skupaj z namero bele knjige, ki namerava potisniti obvezni drugi tuji jezik med izbirne predmete, škodljiv, da, celo genociden. Nihče, ki ima rad svoj narod, ne more biti tako globoko škodljiv.
Floskule z latinščino v šolah ne morejo odtehtati škodljivih posledic popravka zakona o osnovni šoli, lahko pa pripeljejo osnovno šolo tja, kamor so po mojem mnenju očitno nekdanji in sedanji beloknjižniki (saj so isti ljudje) že ciljali: na zgodnjo ločitev otrok na zmožnejše in manj zmožne – beri: na otroke bogatejših in otroke revnejših staršev; a, ja, slednji imajo itak zastonj malico, to je očitno po mnenju te vlade, socialdemokratske!, več kot dovolj. Še kakšna tekma v Stožicah, pa je cilj dosežen: kruha in iger pa ne vtikajte se v posle posvečenih (tajkunov).
Zato pozivam vse poslance in vse ljudi, ki jim je mar za svoje otroke, pa čeprav niso doktorji znanosti (dr. Majaron in ljubljanski svet staršev ne predstavljajo niti vseh ljubljanskih, kaj šele slovenskih staršev), da se uprejo škodljivemu početju vlade ter zavrnejo popravek zakona o osnovni šoli!
Mojca Škrinjar, nekdanja generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo MŠŠ, prof. angl. in nem.