Za zidovi je bila slika drugačna. "Voda je bila v hiši do tukaj," je gospod Vitomir Ilar pokazal šestdeset centimetrov visoko nad na novo položenim tlakom v kuhinji. Slabo se ga je slišalo, ker so v hiši brneli električni sušilci za stene. Dva meseca po poplavi iz vsakega stroja vsak večer izlijejo dvajset litrov vode.

"Morali smo stolči vse omete in izkopati vse tlake do osnovne plošče. Stran smo morali vreči vso toplotno izolacijo, ker je bila premočena in neuporabna. Položili smo novo toplotno in vodno izolacijo. Potem smo položili nove tlake. Stene smo očistili in ometali. Ko se posušijo, jih bomo barvali. Vratni podboji so šli v smeti. Električno napeljavo smo dvignili na meter višine, ker je septembra tekla voda iz vtičnic. Nekaj pohištva smo rešili, kuhinja pa je popolnoma uničena. Parket je odplaval in zdaj bomo povsod položili keramične ploščice. Za vsak primer, če voda pride nazaj. Dva meseca že delamo."

To ni naravni pojav

Teden dni vode v hiši je zgradbo vrnilo v stanje tretje podaljšane gradbene faze.

Njegova žena Ana je rekla, da teden dni niso imeli pitne vode, do njih niso mogli niti gasilci niti vojska. "En teden smo bili ujeti v hiši. Notri je bilo mraz in vlažno, zunaj pa je sijalo sonce. Ampak nismo mogli stopiti ven, ker je bilo na dvorišču osemdeset centimetrov vode." Nekaj sem pripomnil o strašni moči narave. Gospod Ilar je vzrojil.

"Tega ni naredila narava," je rekel, gospa Ana pa je prikimala. "Pravijo, da so to bile stoletne vode. Vraga. To je bila petdesetletna šlamparija. Odtoki so neregulirani, jarki zamuljeni, na nekaterih mestih jih sploh ne vidite več. Mi tukaj živimo osemindvajset let. Ko smo se naselili, smo na roke počistili jarek ob cesti. Od takrat se ga ni dotaknil nihče več."

Tudi drugi sogovorniki so bili prepričani, da je bila jesenska poplava vsaj toliko družbeni pojav kot naravna katastrofa. Pokazala je prav neverjetno slabo pripravljenost družbe na zelo predvidljive okoliščine. Ljubljansko barje so začeli izsuševati še v času avstro-ogrskega imperija, ko so začeli urejati tok reke Ljubljanice, naredili Grubarjev kanal in čez barje izkopali jarke za odtok voda.

V modrem kontejnerju ob Ilarjevi hiši si je hčerka Tina postavila novoletno jelko. Dan prej so ji podelili diplomo iz krajinske arhitekture in je za mizo študirala za magisterij. Moderne katastrofe se nenavadno obnašajo. Hiša je bila od poplav še vlažna, brezžični internet pa je delal. Vprašal sem jo, kaj njen poklic pravi o poplavi. Je naravni pojav ali ne?

"Močno deževje je seveda naravni pojav," je rekla. "To ima za posledico visoko vodo v strugah. Tudi dvig vode lahko k temu prištejete. Ni pa naravni pojav, da je cela vas en teden poplavljena. Zakaj, lahko vidite s prostim očesom, če pogledate skozi okno."

Cesta, ki pelje skozi vas, je neprepustna in deluje kot jez, ki ujame vodo. Cevi, po katerih bi morala odteči voda, so zelo poredko postavljene, kanal na desni strani je zatrpan s travo in blatom.

"Namesto da bi voda odtekla v Ljubljanico, nastane jezero. To ni naravni pojav. Naredi ga cesta, ki nima pretočnih cevi. Ko se voda dvigne, potem bistveno počasneje odteka. Vode je treba upravljati. Kanali, ki gredo čez polja, so tudi zaraščeni in jih skoraj ni več videti. V nekaterih rastejo drevesa. Tudi kanala ob cesti sta zaraščena. Enkrat na leto jih pokosijo, morda dvakrat. Nisem še videla, da bi jih kdaj očistili. To ni problem samo pri nas. Po vsej Sloveniji so hudourniki in kanali zanemarjeni, razen tam, kjer jih čistijo posamezniki. Vsi vedo, da je treba, naredi pa se ne.

Ampak to je samo površinski problem. Barje se poseda. Dogaja se počasi, da sploh ne opazite, ampak je nižje. Nevarnost poplav je zaradi tega večja. Poplave bodo višje tudi zato, ker je teren vedno nižji. S čiščenjem kanalov bi se položaj vsekakor izboljšal. Gradnjo pa je na tem območju treba zaustaviti. Preprosto se ne bi smelo več graditi novih hiš. Mnoge nove hiše niso grajene na ustrezen način. Tukaj imate stare hiše, v katerih ni nikoli zamakalo. Potem so v neposredni bližini zgradili še eno hišo ali dve in voda je začela dreti."

Za vsako hišo je potreben nov nasip, zaradi česar pa se spremeni celoten vodni režim v neposredni okolici. Rezultat je dvig vode tudi takrat, ko bi ga sicer ne bilo. Vas po površini ni kaj dosti večja, kot je bila pred petdesetimi leti, vendar so hiše veliko bolj na gosto posejane. Poti, ki z glavne ceste peljejo skozi polja, so vedno bolj na gosto posejane z novimi hišami. Večinoma so to sive enodružinske hiše, vmes pa je kar nekaj arhitekturnih bizarnosti. Na enem koncu je na samem ograjena lovska koča, od katere bolijo oči, na drugem je na eni hišni številki zraslo celo naselje z glavno ulico in trgom na koncu. Če je kdaj obstajal urbanistični načrt, so ga institucije, ki so dajale gradbena dovoljenja, zelo liberalno interpretirale. Barje daje vtis divjine, kjer se lahko gradi kjerkoli.

"En sam ukrep tukaj ne bo spremenil stvari," je rekla Tina Ilar. "Potreben je niz ukrepov, ki bodo omejili nevarnost, in potem jih je treba uveljaviti. Poplavna območja potrebujejo svoj načrt. Zdaj ga nimamo. V zadnjih letih sploh ni bilo videti načrta. Zgradilo se je veliko novih hiš, ki niso upoštevale arhitekturnih pravil. Gradi se povprek. Na eni parceli zgradijo dvojčke, trojčke ali celo naselje. Nezazidljive parcele postanejo zazidljive. Travniki se zasujejo, voda nima kam odtekati. Barje je naravni nacionalni park, ampak to ni divja narava. V resnici ga je v nekaj sto letih naredila družba, ki zdaj z njim malomarno ravna. Živimo v predmestju Ljubljane." Pet minut vožnje stran je ob središču mesta Botanični vrt.

Saj ste vedeli, kje gradite

Prebivalci težko sprejmejo dejstvo, da je narava kar naenkrat podivjala. »Jaz česa takega še nisem videl. Tukaj živim triinpetdeset let,« je rekel Janez Jankovič, ki živi v skromni neometani hiši iz rdečih zidakov. "Toliko vode še nikoli nisem videl. En meter visoko je bila v hiši. Z normalnimi škornji nisem mogel nikamor. Hiša je pritlična. Imel sem malo, vse, kar sem imel, je uničeno. Vse."

Ob hiši teče kanal, ki je bil včasih dva metra globok, zdaj pa je zasut s prodom, tako da do roba ni več kot meter prostora.

Minister za okolje Roko Žarnić je v Črni vasi popularen zaradi neprevidne izjave, da so ljudje vedeli, kje zidajo. Razumeli so, da so sami krivi. Ni delovalo opogumljajoče. Arhitekt Bojan Kapelj se je na barje preselil že pred mnogimi leti. Pred dvema letoma si je zgradil novo leseno hišo na robu vasi. Pred seboj ima samo še barje in ribnik, iz katerega je brizgal vodomet.

"Ste vedeli, kje gradite?" sem ga vprašal. Njegova hiša stoji na najbolj izpostavljenem območju, vendar je ni poplavilo.

"Seveda sem vedel," je odgovoril. "Na Barju je treba misliti tako kot v Benetkah."
Hiše potrebujejo preventivno zaščito, da voda ne pride vanje. "Zgradbe je treba narediti varne. Tu ni skrivnosti."

Če hiše nočeš imeti poplavljene, moraš zidati v višini, ki je nad znanimi poplavnimi vodami. Najvišja poplavna voda je bila leta 1926 in 1931. Od takrat je znana kota, na kateri je treba graditi, da pritličje hiše ob visokih vodah ne pride pod njeno gladino. Koto izračunajo na Vodnogospodarskem inštitutu. Pol metra nad to višino je hiša varna.

"Na Barju moraš graditi na visoki gramozni blazini ali pa postaviti temeljni zid na pilotih," je rekel Kapelj. "Hišo moraš zgraditi tako visoko, da voda ne more do tebe. Pri mnogih dovoljenjih pa so določili koto v višini ceste. Norost. Tukaj se ne smeš hecati s približnimi ocenami. Ne moreš imeti niti kleti, razen če si pripravljen investirati ogromna sredstva v izolacijo. Če hočeš imeti klet, jo moraš zgraditi kot podmornico. To je drago. Običajna gradnja niti ni veliko dražja kot kje drugje."

"Torej je imel minister Žarnić prav," sem ga dražil. "Sami ste krivi."

Pripomba ni naletela na prijazen odziv. Rekel je, da ljudje na Barju ne živijo sami. Živijo v skupnosti. Ta je del občine, ki je del državnega sistema.

"Jarek pred hišo mora počistiti vsak sam. In veliko ljudi to dela. Skrb za vodotoke pa je stvar institucij. Reka Ljubljanica in njeni pritoki, veliki in majhni, so stvar državnih organov. To je reka, ki teče skozi prestolnico. Pred dvesto leti so se odločili, da bodo barje osušili za kmetijsko rabo in urbanizacijo. To stanje je treba vzdrževati, da je v ustrezni kondiciji. Vodo je treba pravočasno odvesti. Če nočeš poplav, moraš imeti vzdrževane vodotoke. Občina mora poskrbeti za jarke in vse druge komunalne naprave. Če vode ne odvedemo, stalno namaka tudi cesto in jo uničuje. Stalno vzdrževanje jarkov na poljih pa je stvar lastnikov zemljišč in občine. Vodotoki so stvar države. To je povezan sistem. Dovolj je ena resna prepreka, pa je cel sistem v krizi."

Poplava je Kaplju pustila vtis katastrofe, ki bi se jo dalo preprečiti. Mesto, katerega del je naselje na barju, in država, ki ima v njem prestolnico, nista pustila ravno spodbuden vtis. Slabo so pripravljeni na nadležne stvari. "Pa to ni bila strašna ujma. Nihče ni umrl. Bog nas varuj velike rušilne katastrofe," je rekel Kapelj, ki je obžaloval čase, ko je bila civilna zaščita organizirana v vsaki vasi. Spominja se časov, ko so imeli v naselju pripravljene čolne, rešilne jopiče in reševalno opremo. Na sestankih civilne zaščite so vaščani obnovili postopke ob poplavah in pogledali, kje so spravljene stvari. Zdaj je vse odvisno od pomoči od zunaj.

"Tega že vsaj dvajset let nisem videl. Preprosto se je pozabilo, kaj je treba narediti takrat, ko je treba ukrepati hitro. Ko voda zmoči stvari, so samo še za v smeti. Časa je zelo malo."

Ob poplavah so vaščani videli precejšnjo zbeganost in veliko improvizacije. "Da novi župnik brodi po vodi od hiše do hiše in sprašuje, ali kdo potrebuje pomoč, res ni ustrezna raven preventivne zaščite pred poplavami," je sklenil.

Neopazno je vse izginilo

Tudi ko je bilo že jasno, da se bo zgodilo nekaj neobičajnega, ljudje niso vedeli, kaj grozi in kaj naj naredijo. Ko so uradni organi razglasili rdeči alarm, so pozabili opozoriti, da je treba pogledati, ali so kje pripravljeni čolni, da si je treba narediti zalogo pitne vode in morda vse vredne stvari dvigniti vsaj meter visoko.

"V dvajsetih letih se je pozabilo, kaj je voda," je rekla Milena Čuk, ki je na lastno pest organizirala prvo reakcijo skupnosti na nevarnost.

"Leta 1990 smo imeli tudi poplave. Tukaj je bila krajevna skupnost, ki je imela čoln civilne zaščite, imeli smo škornje, in ko je prišlo do poplav, so prišli od hiše do hiše, prinesli škornje in vprašali, kdo kaj potrebuje. Bili smo mobilizirani in brez skrbi. Tokrat od tega ni bilo skoraj nič. Neopazno je vse izginilo."

V tridesetih letih, odkar živi na barju, ni videla česa podobnega.

"V soboto opoldne so bili travniki še čisto suhi, v nedeljo ob šestih zjutraj pa nam je zmanjkalo elektrike, ker je voda že prišla zadaj v hladilnik. Vstali smo in vode je bilo skoraj do polovice meč. Začeli smo reševati, kar smo lahko. Nato sem šla k sosedu trkat, naj se zbudijo, ker voda narašča. Drug drugemu smo pomagali. Mi smo bili še relativno na suhem in v nedeljo smo čakali. Hiše nam ni zalilo, manjkalo je 45 centimetrov. Šli pa so vsi pridelki."

Do tu so stvari potekale še kar logično. Potem pa so prišla presenečenja.

"Obrnila sem se na četrtno skupnost z vprašanjem, kako mi lahko pomagajo. Rekli so mi, naj pokličem na 112, da imajo oni čolne in škornje, če bodo dali. Poklicala sem tja, pa si mi rekli, naj grem v Bauhaus po škornje. Vode je bilo tedaj na cesti že nad koleni. Nato sem poklicala Vesno Bleiweis, upokojeno novinarko, dobila telefonsko številko podžupanove tajnice, jo poklicala in ji povedala, kdo in kaj sem. Vprašala sem jo, ali lahko kako pomaga, povedala sem ji, v kakšnem stanju smo. Rekla je, da bodo pomagali. In v dveh urah so bili tu od Rdečega križa do civilne zaščite in gasilcev, vsi. Potem je steklo zelo hitro, ves čas so nam pomagali. Ampak pomoč je prišla le do tja, do koder je bila cesta prevozna. Mnoge hiše so bile odrezane."

Njo so prišli iskat s čolnom in jo peljali do vaške gostilne, ki je zgrajena na kolih in je tudi dobila ime po koliščarjih.

"Šla sem tja, poklicala vaščane, rekla, da se moramo zbrati, da bo prišla civilna zaščita in da moramo vedeti, kaj potrebujemo. V pol ure je res skoraj tri četrtine vaščanov prišlo na Kolišče. Nihče ni verjel, da se bo kaj zgodilo, govorili so, da smo pozabljeni, da ne bo nič, da zastonj upam. Rekla sem: 'Poglej, zdaj bom telefonirala Mateji Kunc na civilno zaščito.' Poklicala sem jo in ji rekla: 'Tu imam sto razjarjenih ljudi, ki ne verjamejo več v popolnoma nič.' Hiše smo že vsi imeli do tri četrtine v vodi in obljubila je, da bo poklicala. Pa so mi rekli: 'To je rekla samo zato, da se te je rešila.' Ampak je potem vendarle vse delovalo, kot je treba.

Od začetka je šlo predvsem za misel, da imamo čoln, da se bomo lahko premaknili. Pripeljali so vodo, osnovna živila, če smo potrebovali telefon, so ga imeli. Zdravila. Prišel je RK. Od hiše do hiše. Stvari so bile na voljo. A ljudje, ki niso vajeni takih poplav, so bili v šoku. Niso dojemali, kaj se dogaja. Pogosto so rekli, da ničesar ne potrebujejo. Počasi, ko so se začeli prebujati, so začeli prositi. Ampak takrat črpalk ni bilo. Če si začel pravi čas črpati vodo iz hiše, če si imel vreče in vse, kot je treba, si lahko vodo držal na neki ravni. Takrat bi potrebovali ogromno ljudi v trenutku, ko je voda narasla. Ker sosed sosedu ni mogel pomagati, saj je vsak poskušal rešiti svoje osnovne stvari – dokumente, obleko. Najprej se je reševalo živino. Samo eden ali dva v vasi imata nasuto tako visoko, da sta lahko sprejela živino. Pri vseh drugih je bila živina poplavljena v hlevih. Nekateri so si mislili, saj ne bo tako hudo, in so zložili dokumente na vrh omare. Potem so me klicali: 'Milena, Milena, omara se mi je sesula. Vsi dokumenti so mi padli v vodo.' Rekla sem: 'Povej, bomo prišli pomagat.' Če bi vojska prišla pravočasno, bi lahko pomagali stvari dvigovati in reševati. A bila je nedelja. Šele v ponedeljek se je začelo dogajati, v torek je prišla vojska. V petek smo hodili s civilno iniciativo od hiše do hiše. Šla sem z njimi, ker poznam ljudi. Ko sem jih vprašala, kako lahko pomagamo, so rekli: 'Saj ni ničesar več, je že vse uničeno.' Moj vtis je, da smo z zaščito pred naravnimi nesrečami krepko nazadovali in da v teh rečeh vlada velik nered."

Darja Kunaver, ki je sredi vasi na kolih zgradila gostilno, je rekla, da je poleg cerkve to edina institucija v naselju. "Presenetilo nas je, kako nepripravljeni so bili vsi," je rekla. "Vojaki so tretji dan prišli v čevljih. V navadnih gojzerjih v meter vode. Civilna zaščita je že vedela, kako morajo biti opremljeni. Barjanski gasilci so bili zelo dobri, vedeli so, kje je kdo, kaj in kje morajo pomagati. Ko so nato prišli drugi gasilci, je bila drugačna pesem. Tudi obnašali so se grdo. Civilna zaščita in gasilci so potem tudi vse organizirali, samo trajalo je nekaj časa. Prišli so pomagat, ko je bila voda že tu."

Župnik Edi Strouhal, ki se je nekaj tednov pred poplavami naselil v Plečnikovi cerkvi, je bil tudi začuden. "Ljudje so bili odvisni od karitativne dejavnosti. O tem, ali naj prvi priskočijo na pomoč humanitarci ali država, se razmišlja po bitki. Ko teče voda, bi morala biti država med prvimi. Ko se govori o Barju kot nacionalnem parku, je treba upoštevati, da tukaj živimo tudi ljudje. Ko je bilo treba postaviti avtobusno postajo, so najprej rekli ne, ker tukaj gnezdijo ptice. Ko je treba kaj spremeniti, se potegnejo za drevesa. Prav. Ampak ko gre za ljudi, pa so institucije plašne."

Zares težko je postalo, ko so vode odtekle. Ana Snoj bo božič praznovala na tlaku, ki je stolčen do izolacije, in ob brnenju sušilcev sten. Skrbi jo, kje bo dobila denar za električni račun, ki bo znašal vsaj tisoč evrov.

"Ocenjujemo, da je škode za 25.000 evrov,« je rekla nekoliko v zadregi, ker hiša brez tlakov in z vlažnimi stenami ne daje najboljšega vtisa. »Od zavarovalnice smo dobili 6000 evrov. Mislim, da je to vse, kar bomo dobili od tam. Na centru za socialno delo sem dobila 229 evrov pomoči za kurilno olje. Karitas mi je dala 1500 evrov, Rdeči križ 520. Nekaj bo še prišlo od dobrodelnega koncerta, ki ga je organizirala Vita Mavrič. S tem pokrijemo najnujnejšo obnovo. Ampak šlo je pohištvo. Nekaj časa bo zelo težko."

Družba ne more tako improvizirano delovati

Pevka in gledališka igralka Vita Mavrič je že med poplavami ugotovila, da je kraj bolj ali manj prepuščen samemu sebi. Ustanovila je iniciativni odbor, ki se zdaj ukvarja s posledicami poplav in pritiskom na institucije, naj ukrepajo. 22. decembra, dva meseca po poplavah, je z olajšanjem ugotovila, da je sitnarjenje morda obrodilo sadove. Mesto Ljubljana je na cesto poslalo ekipo, ki je začela čistiti odtočne kanale ob njej.

"Ko je prišel prvi naliv dežja, je bilo tukaj zelo hektično," je rekla v svoji hiši, ki je ostala na suhem, medtem ko je bilo vse naokoli poplavljeno. "Gasilci so se znašli, kot so znali in vedeli, vojska je prišla pozno, civilna zaščita je hodila od hiše do hiše. Najprej ni bilo nič, potem pa vsega preveč naenkrat. Nered je bil splošen. Ko se je približal drugi naval dežja, je civilna zaščita zbrala vaščane v lokalu Kolišče, da si bomo kot skupnost pomagali, kakor si bomo lahko. Nereda je bilo takoj manj. Tam smo začeli izmenjevati ideje, kako reševati ljudi v odrezanih hišah in kaj sploh narediti. Iz tega je nastal iniciativni odbor. V takšnih okoliščinah potrebuješ denar. Vsak je imel svoje ideje. Moja je bila, da naredimo dobrodelni koncert. Z vstopnino smo zbrali sedemnajst tisoč evrov, z donacijami je bilo vsega skupaj 23.300 evrov. Toliko je znašala škoda na eni hiši. Šele takrat je postalo jasno, kakšne so dimenzije škode. Tisoč ljudi na enem koncertu, denarja pa za popravilo ene poplavljene hiše. Potem smo naredili popis po vasi in smo ta denar razdelili. Določili smo štiri kategorije, od najhujše do vzdržne. Naredili smo spletno stran, borzo pohištva in še nekatere druge reči. Kdor je ostal brez vsega, si lahko vsaj malo pomaga."

Arhitekt Kapelj, ki je za odbor delal popis škode, je naštel štirideset močno poškodovanih hiš. Povprečna osnovna škoda na infrastrukturi je po njegovi oceni znašala v povprečju vsaj 15.000 evrov. Župnik Strouhal je oceno škode najprej prepustil vaščanom, ki so izpolnili formularje, in potem razdelil okoli 40.000 evrov. Rdeči Križ je pomoč delil po svojih ocenah. Kapelj je na hitro izračunal, da so iz vseh virov ljudje dobili sredstva, ki pokrijejo od četrtino do petino škode.

"Družba ne more tako improvizirano delovati," je rekla Vita Mavrič. "Od tukaj ne vidimo nobenega pametnega koraka naprej. Donacije kraja ne bodo rešile. Poplava je prišla v času recesije, ko ljudje nimajo nobenih rezerv. Župan Zoran Janković je ponudil dvorano v Stožicah za velik dobrodelni koncert za vso Slovenijo. To lahko naredim. Ampak zdi se mi, da za take reči ne gre v prvi vrsti računati na dobrodelne aktivnosti. Tukaj je treba premisliti o vlogi družbenih institucij in države."

Gospe Mavrič se to ne zdi niti najmanj samoumevno. Pri naravni katastrofi je nesprejemljivo, da so ljudje prepuščeni sami sebi in da se morajo sami znajti. Cesta skozi Lipe je bila dva tedna pred božičem spet pod vodo.

"Tako se resnih problemov ne ureja," je vzrojila. "Verjamem, da zdaj delajo sanacijske načrte in iščejo sistemske rešitve. Ta položaj pa zahteva hitro mobilizacijo in učinkovite posege. Dve tretjini Slovenije je bilo pod vodo. Kako naj vsaka skupnost to ureja sama? Za vsak piškav referendum gre štiri milijone denarja, pri odpravi posledic poplave pa naj delamo dobrodelne koncerte? Ko se oziram okoli sebe, me popadeta bes in razočaranje. Vse stoji. Če se ne bi organizirali sami, se z nami ne bi ukvarjal nihče. To je realna, tragična situacija. Nočem živeti v socialni inerciji in se pretvarjati, da problema ni."

Edina gotovost, ki jo imajo vaščani, je, da na stabilnost institucij lahko računajo toliko kot na stabilnost vremena.