Na 25. redni seji odbora državnega zbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prejšnji četrtek (TV SLO 3), na kateri so med drugim obravnavali tudi »poročilo komisije evropskemu parlamentu in svetu o uporabi sistema kmetijskega svetovanja«, je odbor v okviru nastajajoče »strategije o uporabi kmetijske in gozdne biomase v energetske namene« skušal odgovoriti tudi na vprašanje, ali zelena energija ogroža prehransko varnost. Predstavniki stroke in ministrstev so predstavili rezultate študij trenutnega stanja, ciljev in potencialov Slovenije za pridelavo bioplina. Dotaknili so se tudi problematike ohranjanja kmetijskih zemljišč in posledično vpliva potencialnega povečanja pridelave energetskih rastlin na prehransko varnost, tj. samooskrbo Slovenije.

Sledili so pobude in vprašanja članov odbora, med katerimi so se nekje med vrsticami sicer vsi strinjali, da je energija iz obnovljivih virov koristna, vendar nikakor ne na račun kvalitetne in doma pridelane hrane. Nekateri prisotni so, očitno povsem nepoučeni, suvereno razpredali o tematiki obnovljivih virov ter nam na trenutke arogantno in vzvišeno prodajali neresnice in solili pamet. Verjamem, da je marsikateri na seji prisotni kolega iz stroke ali znanstvenih inštitucij želel replicirati, a ker za to žal ni bilo predvidenega časa, naj le zapišem svoja opažanja.

Gledalec je imel vseskozi občutek, da predvsem nekateri člani odbora vedo nekaj več, saj nihče ni odprl konstruktivne debate, kaj šele skušal iskati morebitnih priložnosti, ki jih nove tehnologije ponujajo. Motila sta me odnos do predstavljenega mnenja stroke ter vehementno zavračanje predstavljenih sugestij brez pravih protiargumentov. Pogrešal sem tudi razmislek, ki bi mu sledila vprašanja o možnih alternativah, morda o potencialu kmetijskih zemljišč, ki smo jih v preteklih desetletjih prepustili zaraščanju in na katera stroka že lep čas opozarja. Pa o primernosti in vplivu pridelave energetskih rastlin z vidika vračanja zaraslih zemljišč v funkcijo in s tem ustvarjanja novih površin, ki jih (po potrebi) lahko koristimo za pridelavo hrane… Saj veste, konstruktivno in v rezultate usmerjeno debato z dialogom, ki ustvarja dodano vrednost in ki naj bi mu bil odbor konec koncev tudi namenjen. Ob bok nekaterim kljub vsemu koristnim sklepom in zavezam sem prepričan, da so prisotni kolegi iz stroke vendarle pogrešali bolj konkretna vprašanja in pobude.

Sam sem imel občutek, kot da njihovih predstavitev nihče ni zares poslušal. Roko na srce, živimo v družbi, v kateri večina državljanov ob besedi »zemljišče« verjetno najprej pomisli na gradbeno parcelo in le redki na število vreč krompirja, ki jih ta naravni vir lahko daje. Za to smo/je verjetno delno kriva tudi stroka, vendar če nas politiki, ki sprejemajo usmeritve in zakone, poslušajo in upoštevajo, kot smo bili temu priča med minulo sejo odbora, je krivda vsaj deljena.

Še posebej me je »pogrel« odnos spoštovane poslanke Brede Pečan, ki očitno ne loči med naravo izpustov CO2 iz obnovljivih in tistimi iz neobnovljivih virov, a se kljub temu čuti poklicano podajati sodbe. Njen govor »Meni ne bo nihče govoril...« je bil populističen in do stroke skrajno žaljiv. Vsak, ki premore vsaj malo samokritike, o temah, o katerih ne ve dovolj, molči, posluša druge in se (po možnosti) pusti poučiti.

Ob tem ni čudno, da Sloveniji kot podpisnici kjotskega protokola verjetno prav zaradi takšnega odnosa in populističnega besedičenja v preteklosti grozi kazen zaradi neizpolnjevanja obvez v višini skoraj 80 milijonov evrov. Plačali bomo seveda davkoplačevalci, kot tudi marsikatero nespodobnost/nesposobnost v tej državi.

Namen tega pisanja ni ocena ali kritika vsebine omenjene seje (za to so verjetno poklicani drugi), temveč opozoriti na stanje duha, nivo diskurza in »šlampast« odnos tistih, ki v rokah držijo vzvode odločanja. Najmanj žalostno je, da prav glasovi oziroma dvignjena roka teh ljudi sprejema odločitve, nam kreira in voli zakone, tj. oblikuje prihodnost, in to s polnimi usti sladkih obljub o družbi znanja. Ne zamerim jim, da niso strokovnjaki, temveč lenobo in indiferentnost, da se z osnovami tematike, o kateri razpravljajo, vsaj okvirno prej ne seznanijo. Konec koncev so v službi naroda (svojih volilcev) in zato brez razlike dolžni narediti svojo domačo nalogo, ki jim jo nalagajo dodeljene funkcije.

Znanost ima nalogo predstaviti dejstva in opozarjati na napake, pri čemer ji mora politika priti vsaj toliko naproti, da pokaže interes, se s tematiko temeljito seznani oziroma po potrebi dodatno informira. Samozadostnost in (pre)nizki kriteriji, s katerimi se zadovoljijo mnogi, ne vodijo v boljši jutri in nas zagotovo puščajo daleč za želenimi cilji. Na tak način Slovenija ne bo presegla niti »šentflorjanske«, kaj šele krenila v smer »silicijeve« doline. Na vseh nivojih te družbe se žal skoraj po pravilu srečujemo z izgovori, zakaj je kaj slabo ali zakaj se česa ne da narediti, namesto da bi najprej vestno in po najboljših močeh opravili svoje delo, dovolili in spoštovali vestno delo drugih ter se osredotočali na iskanje rešitev za skupno in ne le osebno dobro.

Mag. Tomaž Vernik, Center za tla in okolje, Kmetijski inštitut Slovenije