Na silvestrski večer nekega drugega časa je Jože na stenski uri intenzivnega oddelka videl, da ga še pet ur loči do novega tisočletja, in obšla ga je slutnja, da ga ne bo dočakal. Za njim so bili trije infarkti, ki so njegovo srce spremenili v brazgotinasto cunjo; za njim so bila mnoga potovanja v bolnišnico z utripajočimi lučmi, hropečim hlastanjem za zrakom in pojemajočim učinkom zdravil. Tokrat je bil dva dni na ventilatorju; danes si je iz sapnika iztrgal tubus, ki ga je strahovito dražil, in ni dovolil, da bi mu ga ponovno vstavili.

Na tretjem kraju in v tretjem času je hčerki lokalnega veljaka zadnji večer v letu odtekla voda in ko jo je v spremstvu zeta vozil v porodnišnico, mu je padlo na misel, da bo morda njegova hči prva, ki bo rodila v novem letu. Prvo rojstvo vselej omenijo časopisi, porodnico včasih obišče župan ali celo predsednik, ji prinese darilo in se slika z njo. Tistega daljnega leta pa se je celo govorilo, da bo predsednikova soproga botra prvemu novorojenčku v državi. Videl je, da ga je porodničar prepoznal, in to je še povečalo njegovo predrznost: ali bi bilo mogoče urediti tako, da bi njegova Vesna rodila točno opolnoči?

Na pragu kmečke hiše je člane ekipe pričakal sin in povedal, da očeta ravnokar obhaja duhovnik. Po kratkem spogledovanju so posedli na skrinjo v veži, vohali dišave, ki so se širile iz kuhinje, in premlevali, ali je v skladu z doktrino, da ima vera prednost pred medicino. Zdravnica je nato ugotovila, da stari gospodar očitno še ni mrtev, in če je vzdržal doslej, lahko tudi še malo počaka. Ampak čisto prepričana ni bila.

Jože je bil le občasno pri zavesti. Rubrika »klicati v primeru smrti« je bila prazna, in ko ga je zdravnik previdno vprašal, ali bi želel opolnoči koga videti, je odkimal. Potem je rekel, da pravzaprav ima željo: rad bi umrl v letu dva tisoč. Ali me lahko spravite do tja?

Ginekolog je rekel, da se časa poroda ne da načrtovati na sekundo natančno. Saj menda ne mislite, da bi zaradi tega delali carski rez? V porodni sobi je prva babica rekla drugi: Zdaj si ta živina predstavlja, da bo komandiral še to, kdaj se bo kdo rodil.

Po kakih dvajsetih minutah je iz sobe prišel duhovnik in povedal, da ima čez pol ure polnočnico, da je France zelo slab in da ga Gospod pričakuje z razširjenimi rokami. To je sprožilo hlipanje žensk in njihov vdor v bolnikovo sobo, njim so sledili moški in zadnji med njimi, sin, je zaklical proti zdravnici: samo malo časa nam še dajte, da se poslovimo od njega.

Zdravnik je Jožetu zagotovil, da bo prav gotovo dočakal polnoč in še mnogo drugih povrhu. Sede ob njem je opazoval, kako je zdrsnil v spanje, na monitorju je razbiral upadanje krvnega tlaka in viharno poskakovanje srca. Nato je stopil k stenski uri in pomaknil mali kazalec za tri ure naprej.

Pol ure pred polnočjo je porodničar ugotovil, da porod ne napreduje ugodno, in odredil, da Vesno prepeljejo v operacijsko sobo. Babica, ki je prej nespodobno govorila o njenem očetu, je stopila k Anini postelji in pospešila infuzijo. Tekma, o kateri glavni igralki nista vedeli ničesar, se je začela.

Svojci so se dolgo poslavljali, in ko je zdravnica naposled prišla do bolnika, je v daljavi zazvonilo k polnočnici. France je bil nezavesten in pokrit z znojem; ko se je s stetoskopom nagnila nadenj, je na nočni omarici opazila brizge in izvedela, da je eno leto na inzulinu. Hitri test je pokazal štirikrat prenizko koncentracijo krvnega sladkorja.

Zdravnik je Jožeta tresel, dokler ni odprl oči. Srečno novo leto, je rekel. Srečno novo leto, sta rekli medicinski sestri. Jožetu je zaplaval pogled proti stenski uri, ki je kazala minuto čez polnoč. Nasmehnil se je in se je smehljal kar naprej, zdravnik bi prisegel, da tudi še takrat, ko je ponovno zapadel v spanec.

Porodničar je gledal na stensko uro; vedel je, da od reza v trebuh do izvleka otroka potrebuje pet minut. Babice v porodni sobi so začele priganjati Ano mnogo prej, dihale so skupaj z njo in se ji obešale na trebuh, obenem pa upirale pogled na uro. V tej neenakopravni tekmi ne bi mogle zmagati, če ura v operacijski sobi ne bi zaostajala za dve minuti; nikoli se ni razkrilo, ali ji je pri tem kdo pomagal. Operater se je šele prebil do otrokove glavice, ko je ob oddaljenem hrupu raket in petard spoznal, da zamuja. Navdušena babica je pomolila glavo v operacijsko sobo in zavpila: imamo deklico! Po dvajsetih sekundah je zajokal tudi Vesnin sin.

Dve kocki sladkorja pod jezik sta bili dovolj, da se je Francetu povrnila zavest. Kasneje je tako kot mnogi drugi, ki se izvlečejo iz hipoglikemične kome, zatrjeval, da je bil v nekakšnem tunelu s svetlobo na koncu, in to zgodbo je ponavljal vsak božični večer naslednjih deset let. Nato je nekega dne ponovno vstopil v tunel, tokrat ne zaradi sladkorja, in se iz njega ni več vrnil.

Jože se ni več prebudil, vendar je njegovo srce vztrajalo še skoraj točno tri ure. Na listek, ki mu ga je obesil na nožni palec, je zdravnik zapisal: 1. januar 2000, 00.05. Zaprl mu je oči in nekaj minut posedel ob njem. Potem so ga prišle iskat sestre; čas je bil za nazdravljanje.

Tistega leta je bilo nenavadno veliko porodov v prvih sekundah po polnoči. Prišlo je celo do vprašanj, ali polnoč spada k prejšnjemu letu ali k novemu. Vesna in Ana si s tem nista belili glave. Delili sta si sobo in ko sta na novoletno jutro dvignili raznežena pogleda iznad obrazov svojih otrok, sta se prvikrat uzrli. Srečno novo leto, sta rekli istočasno.