Gospodarska škoda bo po izračunih znašala 157 milijard dolarjev na leto, kar niti ne bo več pomembno, ko bomo enkrat prestopili točko, od koder ni vrnitve. Po ugotovitvah novejših raziskav o povečevanju izpustov toplogrednih plinov do takrat ni več daleč.

Ena najbolj ranljivih svetovnih regij je Latinska Amerika. Tamkajšnje države si močno prizadevajo, da bi razviti sever sprejel predlagane nujne ukrepe za zmanjšanje posledic antropogenega onesnaževanja. Med najbolj prizadevnimi je vsekakor bolivijski predsednik Evo Morales, ki se je kot potomec Inkov postavil v bran »matere Zemlje«, ki ima v indijanskem kulturnem izročilu posebno mesto. Predlagal je, sicer brez uspeha, da bi na COP16 sprejeli sklepe iz Tiquipaye. Gre za predloge, ki so bili podani na letošnjem svetovnem alternativnem srečanju o posledicah in boju proti podnebnim spremembam v bolivijskem kraju Tiquipaya. Predlogi predvidevajo zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v bogatih državah za polovico, organizacijo svetovnega referenduma o pravicah "matere Zemlje" in ustanovitev mednarodnega sodišča za podnebne spremembe, pred katerim bi "neodgovorne vlade" odgovarjale za svoje ravnanje.

Bolivijski predsednik opozarja na kršitve "pravic Zemlje" in odgovornost tako za genocid kot "ekocid", ki grozi človeštvu. Trgovanje s pravicami do onesnaževanja je označil za nedopustno in poudaril, da je treba čim prej "ohladiti naš planet". Po podatkih mehiškega Nobelovega nagrajenca za kemijo Maria Moline bi bilo to danes še mogoče doseči z "relativno nizkimi stroški" na ravni dveh do treh odstotkov svetovnega družbenega proizvoda.

Biotska raznovrstnost

Tako kot drugod po svetu se tudi v Latinski Ameriki posledice podnebnih sprememb kažejo v višjih povprečnih temperaturah, večji količini padavin, dviganju morske gladine, propadanju koralnih grebenov, krčenju ledenikov in površin, pokritih s snegom, ter večji intenziteti in pogostosti ekstremnih vremenskih dogodkov. Ob izredni raznolikosti tega dela sveta – od ekosistemov, podnebnih značilnosti do družbenih, gospodarskih in kulturnih posebnosti – so, kot ugotavlja Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), tudi vplivi in posledice podnebnih sprememb različni.

Po drugi strani Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) območje Latinske Amerike in Karibov označuje za "super velesilo" z vidika biotske raznovrstnosti. "Samo Južna Amerika ima okoli 40-odstotni delež v svetovni biotski raznovrstnosti," ugotavljajo v uvodnem delu zadnjega poročila o biodiverziteti. V tej študiji, ki obravnava ekonomski potencial ekosistemov v regiji, so glede biodiverzitete izpostavljeni Brazilija, Kolumbija, Ekvador, Mehika, Peru in Venezuela. Te države "obsegajo le 10 odstotkov zemeljskega površja, toda njihovo bogastvo zajema 70 odstotkov vseh vrst sesalcev, ptičev, plazilcev, dvoživk, žuželk in rastlinstva".

Samo Brazilija ima šest biomov oziroma ekosistemov, nekateri so izjemnega pomena. Taki so Cerrado (1,916.900 kvadratnih kilometrov), Caatinga (734.400 kvadratnih kilometrov) in Amazonija (6 milijonov kvadratnih kilometrov, razdeljenih med devet držav, največji delež pripada Braziliji). Srednja Amerika, ki obsega pol odstotka zemeljskega površja, prispeva 10 odstotkov k svetovni biotski raznovrstnosti. Na območju Latinske Amerike ležijo tudi največji koralni grebeni na zahodni polobli, poleg tega ima 800 milijonov hektarjev gozdov in okoli 27 odstotkov zalog sladke vode na svetu. Večji del tega bogastva utegne v naslednjih stotih letih izginiti za vedno zaradi posledic, ki jih povzročajo izpusti toplogrednih plinov.

Prispevek k onesnaževanju

Odbor ZN za ekonomijo za Latinsko Ameriko in Karibe (UNECLAC) je v poročilu za leto 2010 z naslovom Ekonomija podnebnih sprememb v Latinski Ameriki regijo uvrstil na drugo mesto na svetu po najmanjših količinah izpustov toplogrednih plinov, hkrati pa jo označil za zelo ranljivo, "saj lahko zaradi vpliva podnebnih sprememb utrpi hude posledice med prebivalstvom, v ekosistemih in gospodarstvu". Gre za občutljivost zaradi sprememb temperatur, režima padavin, krčenja ledenikov, dviganja morske gladine, poplav in orkanov.

Države Južne Amerike skupno prispevajo 3,11 odstotka globalnih izpustov ogljikovega dioksida, ki nastaja ob izgorevanju fosilnih goriv. Med največje onesnaževalce z ogljikovim dioksidom iz fosilnih virov v Južni Ameriki spada Brazilija, ki se uvršča na 17. mesto na globalni ravni, sledi Venezuela na 50. mestu. Ob upoštevanju izpustov toplogrednih plinov, ki jih proizvedejo še druge dejavnosti poleg energetike, pa je delež teh dvanajstih držav na globalni ravni 11-odstoten. Ta razlika je pomembna predvsem z vidika potrebnih ukrepov, pa tudi kot odgovor tistim, ki trdijo, da naj bi Južna Amerika spadala med regije, ki najmanj onesnažujejo in hkrati najbolj trpijo zaradi podnebnih sprememb.

Na splošno dosega ogljikov dioksid kar 80-odstotni delež v izpustih plinov, ki povzročajo učinek tople grede. Glede na to, ali se izpusti merijo po državah ali na prebivalca, so vrednosti za Južno Ameriko različne. Po podatkih UNECLAC za leto 2000 je vrednost ogljikovega dioksida na prebivalca znašala 12,4 tone, kar ni daleč od relativnih vrednosti v razvitih državah (14,1 tone) in je trikrat več od svetovnega povprečja (4,3 tone). Leta 2005 je bila ta vrednost za Latinsko Ameriko in Karibe skupaj 5 ton in pol na prebivalca, kar je bilo predstavljeno tudi v poročilu Okoljevarstvenega programa ZN (UNEP) v Cancunu.

Glavni povzročitelji teh izpustov v Latinski Ameriki so kmetijstvo in deforestacija oziroma krčenje gozdnih površin ter spreminjanje namembnosti zemljišč in ne toliko izgorevanje fosilnih goriv, kot sicer velja za razvite države. Krčenje gozdov v Braziliji in Ekvadorju prispeva 80 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida, v Boliviji, kot navaja študija UNECLAC, pa kar 94 odstotkov. Po navedbah UNEP spada Brazilija z 800.000 tonami izpustov ogljikovega dioksida med daleč največje onesnaževalce zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ta regija prispeva tudi velike količine izpustov metana in dušikovih oksidov, ki so posledica kmetijske in živinorejske dejavnosti (po mnenju strokovnjakov prispeva metan k segrevanju ozračja 298-krat več, dušikovi oksidi pa 25-krat več kot ogljikov dioksid). V Urugvaju denimo 80 odstotkov vseh izpustov proizvede kmetijstvo, v Kolumbiji in Argentini pa dobro polovico.

Posledice

Gozdovi in travniki Srednje in Južne Amerike po drugi strani vsrkajo iz ozračja 18 do 26 odstotkov vsega ogljikovega dioksida, ki ga proizvedemo na svetovni ravni, in ga s fotosintezo predelajo v kisik. A ti ekosistemi hitro izginjajo zaradi širjenja kmetijstva, rudarjenja in gradnje infrastrukture, kar še dodatno pospešuje globalno segrevanje in s tem podnebne spremembe. Raziskave kažejo, da je v Južni Ameriki v zadnjem desetletju izginilo štiri milijone hektarjev gozdov, kar je vseeno manj kot v devetdesetih letih. Samo v Braziliji je bilo v tem času izkrčenih 2,6 milijona hektarjev gozdov.

Biom Cerrado, ki je izjemnega pomena za vso celino, je izgubil okoli 50 odstotkov gozdnih površin, od tega dobrih 85.000 kvadratnih kilometrov (površina nekaj Slovenij) v letih 2002 in 2008. V ekosistemu Caatinga je izginilo 45 odstotkov vse vegetacije zaradi pridobivanja površin za posevke soje, pašništvo in plantaže sladkornega trsa, ki ga uporabljajo v proizvodnji biogoriv, ter izsekavanja gozdov za pridobivanje oglja. Takšne razmere se ponavljajo v številnih državah, ki si delijo Amazonijo, pa tudi drugod v regiji. Če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi zaščite, lahko ob koncu stoletja pride do opustošenja od 40 do 85 odstotkov Amazonije, napovedujejo raziskovalci.

Posledice podnebnih sprememb prebivalci Latinske Amerike in Karibov že občutijo na lastni koži. Pogostejši so ekstremni vremenski dogodki, kot so orkani, močnejše padavine in tropske nevihte, vse več je spremljajočih pojavov El Nina, ko se ogromne mase toplih oceanskih voda premikajo z zahoda proti vzhodu, in La Nine, ki potuje v obratni smeri. Ravno te dni je La Nina povzročila obsežne poplave v Venezueli, Kolumbiji, Panami ter nekaterih drugih državah Srednje Amerike. Na stotine ljudi je umrlo, skoraj dva milijona je bilo razseljenih. Samo v Kolumbiji gmotno škodo ocenjujejo na 5,2 milijarde dolarjev.

Raziskovalni center CRED (Centre for Research on the Epidemiology of Disasters) je od leta 2008 do sredine letošnjega leta zabeležil 55 ekstremnih vremenskih dogodkov v južnoameriški regiji, ki vključujejo poplave, plazove, sušo in ekstremne nevihte, kar je po njihovih podatkih terjalo 1152 človeških življenj, a bo ta številka do konca tega leta še višja zaradi zdajšnjih poplav. Pred tem so zajele Argentino, Čile, Ekvador, Bolivijo, Paragvaj in povzročile ogromno škodo. Venezuela je do nedavnega trpela večletno sušo, kar je med drugim povzročilo izpad električne energije, saj je še leta 2007 kar 73 odstotkov elektrike pridobivala iz hidroelektrarn, zdaj pa se sooča z velikimi poplavami.

Ne gre več za to, ali verjeti, temveč kako ukrepati

Višje temperature po drugi strani pospešujejo taljenje ledenikov. Študija UNECLAC je pokazala, da se je v Čilu skrčilo kar 92 odstotkov ledenikov. Podobno se dogaja v Argentini, Ekvadorju in Peruju. Pred časom je na perujsko-bolivijski meji povsem izginil ledenik, ki je bil dragocen vir oskrbe s pitno vodo za tamkajšnje prebivalce. Mestom, kot so La Paz, Lima, Quito in druga na tem območju, grozi pomanjkanje vodnih virov za napajanje hitroelektrarn in oskrbo prebivalstva, ogrožen pa je tudi kmetijski pridelek.

Največje posledice v Južni Ameriki prinašajo spremembe režima padavin in višje temperature zraka. Omenjene študije napovedujejo do leta 2080 dvig temperatur v tej regiji za povprečno 1,6 do 7,5 stopinje Celzija ter nihanje količine padavin, ki jih bo tudi do 40 odstotkov manj oziroma 12 odstotkov več. Predelov z zmernim podnebjem v Argentini in Čilu po oceni strokovnjaka FAO Prabhuja Pingalija ne bo več. Sušna območja se bodo razširila s sedanjih 170 na 320 milijonov hektarjev.

V zadnjih dvesto letih so v eni od najbolj rodovitnih pokrajin, argentinski pampi, ekstremne nevihte opažali na vsaka tri leta, zdaj se pojavljajo tudi trikrat na leto ali še pogosteje. Vegetacijsko obdobje naj bi se na severovzhodu Brazilije, v Amazoniji in tropskih ter subtropskih območjih občutno skrajšalo, kar bo imelo resne posledice za tamkajšnje ekosisteme. Dvig morske gladine bo uničil mangrove v Kolumbiji, Braziliji, Ekvadorju in Gvajani ter povzročil poplave v priobalnem pasu, kar naj bi v obdobju po letu 2080 terjalo najmanj milijon do tri milijone človeških življenj na leto. Napovedi za Srednjo Ameriko niso nič boljše. Letovišče Cancun bo zalilo morje, 13 odstotkov ozemlja Dominikanske republike bo pod morjem, kot je prejšnji teden opozoril njen predsednik Rafael Alburquerque.

Napovedi so apokaliptične. Ne gre več za to, ali jim verjeti ali ne, temveč kako ukrepati, saj so posledice že tu. Večina latinskoameriških držav je zato že razširila območja pod zaščito in začela uvajati model trajnostnega razvoja. Brazilija ima na primer 1280 zaščitenih območij oziroma naravnih parkov, v drugih južnoameriških državah jih je še 1507, skupaj pa obsegajo okoli 22 odstotkov ozemlja. Razglasili so tudi 114 zaščitenih morskih območij. Ukrepi za varovanje Amazonije v Braziliji že prinašajo prve pozitivne premike: v letih 2004 in 2005 je bilo v Amazoniji izkrčenih 27.000 kvadratnih kilometrov pragozda, v letih 2008 in 2009 se je posek zmanjšal na 7000 kvadratnih kilometrov, do leta 2020 pa naj ne bi presegal 3600 kvadratnih kilometrov na leto.

V podporo tem prizadevanjem so v Braziliji ukinili možnost kreditiranja vseh, ki uničujejo pragozd, in sprejeli še nekatere druge ukrepe. Združenje brazilskih izvoznikov mesa je pred kratkim obljubilo, da bo prepovedalo odkup mesa z območij, kjer se uničuje narava. Vsekakor so ukrepi nujni. Le upamo lahko, da ne prihajajo prepozno.