Pri naštevanju najpomembnejših dogodkov oziroma letnic so največkrat v ospredju politični dogodki, ne nazadnje tudi zato, ker v širših družbenih procesih najbolj izstopajo oziroma dajejo okvir ostalemu dogajanju. Pri slovenskem dojemanju prelomnic je treba upoštevati tudi, da se je že sicer etnocentrični pogled na zgodovino z osamosvojitvijo še skrčil in skorajda ne zmore več zaznavati, da je dogajanje na Slovenskem večinoma zgolj posledica mnogo širših družbenih dogajanj.

Če se osredotočimo le na nekatere najbolj pomembne družbene segmente, je logično začeti z državnopolitičnimi obletnicami. Po predzgodovini (razkosanje slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni in vstop v jugoslovansko državo) jih zaznamujeta leti 1945 in 1991. Leto 1945 je za Slovence prelomnica iz več razlogov. Zaradi narodnoosvobodilnega boja so kot narod preživeli in dobili lastno republiko v jugoslovanski federaciji. Proces prehoda iz naroda v nacijo se je končal leta 1991 z osamosvojitvijo.

Ker so se države v dvajsetem stoletju še vedno delale "z ognjem in mečem", temu pa je sledila diplomatska in pravna potrditev, smo hitro tudi pri vojaških obletnicah. Zmagoviti partizanski vojski, ki je nastala leta 1941, je leta 1945 sledila njena utopitev v jugoslovanski armadi. Vendar je bila ta do osemdesetih let tudi slovenska vojska. Dosegla je mejo nacionalnega ozemlja leta 1945, ubranila meje leta 1953, v času tržaške krize; obvarovala neodvisnost leta 1948, v času spora z informbirojem, in verjetno tudi leta 1968, v času invazije sil varšavskega pakta na Češkoslovaško. Tedaj je slovenska vojska tudi ponovno vzniknila v obliki teritorialne obrambe, leta 1990 pa je znotraj nje nastalo jedro bodoče, znova zmagovite slovenske vojske. Leta 2003 je Slovenija ukinila naborniški sistem in leta 2004 vstopila v Nato. Tradicija prostovoljske, a prav zaradi tega v dveh ključnih obdobjih zmagovite slovenske vojske, je šla v zgodovino. Zamenjali so jo profesionalci, ki se za neke druge cilje bojujejo po oddaljenih koncih sveta.

Ustavnopravno je Slovenija republiško državnost dosegla z jugoslovansko ustavo iz leta 1946, temelječo na avnojskih sklepih iz leta 1943, in prvo ustavo v slovenski zgodovini iz leta 1947. Prvič je imela zagotovljeno ustavno pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Njeno državnost je okrepila ustava iz leta 1974 (skupščini in izvršnemu svetu se je pridružilo predsedstvo, ki so ga volile občinske in republiška skupščina, prvič je bilo neposredno izvoljeno leta 1990, enako kot skupščinski delegati) ter nato amandmaji na slovensko ustavo leta 1989. Prelomni dogodek so bile večstrankarske volitve in nato plebiscit leta 1990, ki mu je sledilo sprejetje ustave v že samostojni Sloveniji leta 1991.

Meje države so bile dosežene (spremenjene): zahodna leta 1947 s pariško mirovno konferenco, leta 1954 s spomenico o soglasju oziroma londonskim memorandumom, osimskimi sporazumi leta 1975 in italijanskim priznanjem njihove sukcesije s strani Slovenije leta 1991. Nespremenjena severna meja po koroškem plebiscitu leta 1920 je bila potrjena leta 1955 s podpisom pogodbe o obnovi demokratične in neodvisne Avstrije. Ureditev južne meje še čakamo, do leta 1991 je bila to republiška meja (nikoli potrjena v zvezni skupščini), leto 2010 je komajda leto ratifikacije sporazuma s Hrvaško o načinu reševanja.

Za državljane je meja "izginjala" po stopnjah: od dvolastniških prehodov po vojni do prvih maloobmejnih sporazumov v letih 1954 in 1955, dostopnosti potnih listov v začetku šestdesetih let in možnosti legalnega nakupa deviz (1962), neomejenih možnosti potovanj z jugoslovanskim socialističnim potnim listom do prvega slovenskega potnega lista (1991), vstopa v EU (2004) in s tem potovanja zgolj z osebno izkaznico in še zlasti vstopa v schengenski režim (konec leta 2007).

Spremembo političnih elit je mogoče vezati na obe prelomnici: leta 1945 in 1990/91. V prvem primeru so na oblast prišli kadri iz narodnoosvobodilne vojne in revolucije, revni in ponižani iz časa pred drugo svetovno vojno, prejšnji vodilni sloj je bil razlastninjen, postal je preganjan in zasmehovan. Z zunajsodnimi poboji, sodnimi procesi, kadrovskimi čistkami je bila izvedena t.i. "epuracija" družbe, nekakšna kombinacija obračuna z domnevnimi in resničnimi kolaboracionisti in razrednimi nasprotniki. Leto 1990 je bilo, kar zadeva drastičnost obračuna, nerevolucionarno (uporablja se izraz "mehki prehod", ki je posledica razdeljenosti na dva izenačena politična tabora in nujne sloge ob osamosvojitvi), kar zadeva globino družbenih procesov, pa ne bistveno drugačno.

V obeh primerih so zaslužni ali samooklicano zaslužni svojo oblast zacementirali za več desetletij, v obeh primerih so nastale izgubljene generacije, ki niso dobile in ne dobijo priložnosti. Razlika je v tem, da se je po letu 1990 ohranil del starih (t.i. retencijskih elit), čeprav bistveno manj, kot poudarja del javnomnenjskih voditeljev. Resnični "nouveau riche" so bili ljudje ob pravem času na prvem mestu, naključno ali načrtno, povezave s to ali ono politiko so bile zgolj funkcionalne. Mnogo bolj bistvena razlika med obema obdobjema je, da Slovenija pred vojno ni imela omembe vrednega srednjega sloja, ob koncu socializma pa, in to jo je obdržalo relativno stabilno.

In množice? Leto 1945 je v vseh pogledih nedvomno leto množic, s poudarkom na egalitarizmu in kolektivizmu, manifestacijah. Prav tako leto 1948. Čeprav sta bila v ospredju Tito in Stalin in so bile množice ideologizirane in vodene (kdaj pa niso?), upor proti Stalinu, Sovjetski zvezi in mednarodni komunistični organizaciji brez množic ne bi uspel. Jugoslavijo in Slovenijo je v petdesetih in kasnejših letih pripeljal na najbolj zahodni rob vzhodnega sveta. Omogočil je poseben, vmesni položaj med vzhodom in zahodom.

Tudi leto 1968 je v zgodovinski zavesti leto množic. Največkrat se povezuje s študentskimi demonstracijami in praško pomladjo. Omenja se ga še kot kulturno prelomnico: uživanje kot temeljni človeški cilj, podiranje družbenih tabujev, svoboda v obnašanju, oblačenju, seksualna svoboda, mamila, rock, študentske komune (kot izraz upora proti klasični meščanski družini), brezciljna potovanja in spoznavanje (prevzemanje) eksotičnih kultur in religij, kar vse je seglo tudi v slovenski prostor. Vendar so bili slovenski študenti na ulicah v resnici šele v zgodnjih sedemdesetih letih. In za začetek civilnodružbenih gibanj (ki so vrh dosegla sredi osemdesetih let) je leto 1964 pomembnejše kot leto 1968. Leta 1964 so se študentje in intelektualci organizirali v obrambo revije Perspektive in Odra 57, ki so ju oblasti hotele ukiniti.

Leto 1988 se še posebej označuje za leto množic, »slovenske pomladi«. V resnici se tudi tu zoperstavljata dva pogleda: na eni strani množice, na drugi posamezniki, ki naj bi tedaj premaknili slovensko zgodovino (in še danes iz tega kujejo politični in/ali ekonomski kapital), na tretji nastajajoče stranke. Treba je upoštevati tudi tisto, kar se je dogajalo okoli Slovenije in Jugoslavije, zlasti na Vzhodu, in še posebej tisto, kar se je dogajalo prej: od panka in alternativne kulture preko civilnodružbenih gibanj, Mladine in drugega kritičnega tiska, intelektualne opozicije okoli Nove revije in Društva pisateljev, poskusov samostojnega sindikalističnega gibanja (Tomšičev štrajk v Litostroju in poskus ustanovitve socialdemokratske stranke leta 1987) do reformnih procesov v ZK. Bi šel zgodovinski tok drugače, se množice ne bi zganile, če bi bil namesto Janeza Janše na primer aretiran tedaj neznani avtor znamenitega članka Noč dolgih nožev Vlado Miheljak ali če bi v tedanjem vrvenju izbruhnilo kje drugje?

Gospodarske spremembe je na simbolni ravni prav tako mogoče zarezati z obema letnicama: 1945 in 1990, čeprav gre v obeh primerih za daljši zakonodajni in izvedbeni proces. Prvo zaznamujejo nacionalizacija, agrarna reforma, ukinitev trga, vpeljava centraliziranega državnega gospodarstva. In prvič v slovenski zgodovini vzpostavitev resničnega nacionalnega gospodarstva. Drugo velikodušna denacionalizacija, vključno z vračanjem zemlje in gozdov katoliški cerkvi in fevdalcem. In razgrabitev skupnega družbenega premoženja pod pretvezo "nacionalnega interesa". Med letoma 1945 in 1990 ekonomski zgodovinarji naštevajo kakšnih deset prelomnic, ki so peljale v poltržno gospodarstvo z družbeno lastnino; za dvajset let samostojne slovenske države morda nekaj manj, zadnji sta gotovo uvedba evra leta 2007 in začetek gospodarske krize (v svetovnem okviru leta 2008, v Sloveniji je datum odvisen od političnega prepričanja).

Na gospodarstvo se vežeta promet in druga infrastruktura: leta 1958 je bila odprta cesta bratstva in enotnosti od Ljubljane do Zagreba, leta 1970 se je začela gradnja avtoceste Vrhnika–Postojna. Cestni križ, ki ga je zasnoval že Stane Kavčič, so za izgrajenega razglasili štirideset let kasneje, leta 2010. Koprsko pristanišče so začeli graditi leta 1957, deset let pozneje je bil povezan z enotirno železniško progo (le kdaj bo obeležen drugi tir?), brniško letališče je bilo odprto leta 1961… Prelomnice v motorizaciji so lahko leto 1962 z 62.000 avtomobili, 1973 z 247.000 (13 na 100 prebivalcev) in 2008 z več kot 1,045.000, kar pomeni, da ima avto najmanj vsak drugi Slovenec.

Družbeni modernizacijski procesi so manj otipljivi in vezani na neposredne letnice. Nove oblasti so jih leta 1945 začele izvajati na revolucionaren način, uresničitev nekaterih je trajala desetletja. Hotele so uresničiti tisto, česar prejšnje politične elite niso zmogle ali hotele izvesti: agrarna reforma, nacionalizacija gospodarstva, pospešena obnova in industrializacija, ločitev cerkve od države. V skromnih povojnih razmerah so skušali zagotoviti večjo socialno in zdravstveno zaščito, varstvo otrok, enake možnosti pri šolanju za vse sloje prebivalstva in žensko enakopravnost, vključno z vpeljavo splošne volilne pravice. Vzgoja in izobraževanje, vključno z univerzo, sta bila dostopna vsem, a ideologizirana. Nekje sredi petdesetih let, brez konkretne letnice, je večina Slovencev že živela od industrije in ne več od kmetijstva, čeprav se je prevladujoča podeželsko-vrtičarska mentaliteta ohranila do danes.

Oblasti po letu 1990 so izvedle zgolj osnovno politično modernizacijo (uvedba večstrankarskega sistema) in vrnitev v primitivno obliko kapitalizma. V imenu individualizma so razbile socialno vezivo prejšnje družbe. Katoliški cerkvi so vrnile velik del prejšnjih privilegijev, nekatere pomembne modernizacijske dosežke socialistične družbe (na primer žensko emancipacijo) so želele vrniti na predvojno raven ali ji jo vsaj približati.

Na ravni vsakdanjega življenja je modernizacijski prelom gotovo nekje v šestdesetih letih z modernimi stanovanji, gospodinjskimi aparati, marketi, hladilniki, modo in oblačenjem, spremenjeno prehrano, potrošništvom. Neko podobno, ne čisto otipljivo prelomnico lahko najdemo v devetdesetih letih in traja še danes z razvojem računalništva, prostoročne telefonije, interneta in drugih komunikacij, kar vse bliskovito spreminja način življenja, dela in prostega časa.

Kulturno-prosvetne, športne in znanstvene prelomnice desetletij od konca druge svetovne vojne so tudi v selektivnem pregledu (pre)številne celo za kratek subjektivni izbor. Navrzimo jih le nekaj: začetek socialističnega realizma (1945), ustanovitev Slovenske filharmonije (1947), prvi slovenski igrani celovečerni film (1948), ustanovitev Slovenskega okteta (1951), izid Pesmi štirih (1953), prva mednarodna grafična razstava (1955), začetek izhajanja Revije 57 (1957), začetek slovenske televizije (1958), prvi TV dnevnik v slovenskem jeziku (1968), začetek prve komercialne televizije (POP TV, 1995); uzakonitev obvezne osnovne šole (1959), začetek Mednarodnega jazz festivala na Bledu (1960), začetek izhajanja revije Perspektive (1960), začetek Slovenske popevke (1962), zlata olimpijska medalja na konju (Miroslav Cerar, 1964), zgraditev kulturnega doma v Trstu (1964), Borštnikovo srečanje (1966), začetek izhajanja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970), začetek druge univerze v Mariboru (1975) in tretje univerze na Primorskem (2003), začetek izhajanja Nove revije (1982), odprtje Cankarjevega doma (1982) in, da ne bomo ostali samo v prejšnjem sistemu, recimo nove opere (le datuma še ne moremo povedati). Tu so časopisi in revije: Dnevnik (1951), Delo (1959, po združitvi Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca), Demokracija (1989), Slovenec (1991), Tovariš (1945), Zvitorepec (1966), Stop (1968), Jana (1971), Lady (1990), Finance (1992) in nepregledna množica medijev v zadnjih dveh desetletjih.

Prelomnice so za zgodovinarje pripomoček, orientacijske točke, ki jim pomagajo zgodovinsko dogajanje spravljati v nekakšen "red", ga sistematizirati, narediti bolj razumljivega in preglednega. Za politike so največkrat sredstvo za uveljavljanje svoje ideologije, lastno promocijo, instrumentaliziranje dogajanja po svojem videnju. Vsakokrat znova začetek štetja nove dobe od nič, z novim vrednostnim sistemom, novimi praznovanji, novimi razstavami, množico spominov, ki razkrivajo "pravo resnico". Zato boste v prihajajočih tednih in mesecih že ritualno gledali vzporedne proslave, le malo slišali o zgodovinskih procesih, toliko veliko več pa o dogodkih: kdo je prvi napisal nacionalni program, kdo ima več zaslug za demokratizacijo – novi sindikalisti, intelektualci, mladinci ali reformirana zveza komunistov, katera je bila prva "prava" zveza, predhodnica strank, kdo je pripadal »totalitarnemu« režimu in hotel ohraniti Jugoslavijo in kdo ne, kdo in komu je v avtu, kavarni ali na ulici prvi predlagal plebiscit, na katerem sestanku so se dogovorili za ustanovitev slovenske vojske...

Tovrsten pogled relativizira, izkrivlja in zamegljuje resnično dogajanje in zmanjšuje pomen dosežkov na področjih onstran politike, prav tako pa pomen sinergijskih učinkov, ki jih je slovenska družba zmogla doseči kljub protislovjem znotraj sebe, ob osamosvojitvi pa morda prav zaradi njih. Kako minljiv je tak pogled, se lahko prepričate že, če prelistate kakšno dve ali tri desetletja staro kronologijo.