Ne samo da podobne mladinske iniciative oživijo stik manjših krajev s kulturnim dogajanjem, ampak iz tovrstnih skupin praviloma izidejo tudi nekateri pomembni avtorji. Skupina V.A.T. se je konsolidirala jeseni 2009 kot sekcija lokalnega društva Relik, ko so dobili primerne delovne in razstavljalne pogoje. Spodbudila jih je ideja direktorja Delavskega doma Trbovlje Zorana Pozniča, da bi žalostno, opuščeno industrijsko mesto, ki ga je ubil prehod v informacijsko dobo, ironično namenili ravno promociji digitalne in novomedijske umetnosti.

Skupina se ukvarja predvsem z videom, fotografijo in večmedijskimi instalacijami, postavitev razstav pa je za njih pomembnejša kot samostojna likovna dela. Člani sekcije V.A.T. so v preteklem letu sodelovali na številnih mednarodnih festivalih za video in novomedijsko umetnost, denimo na festivalih Speculum artium, Genius Seaculi, DigitalBigScreen in na mednarodnih videofestivalih v Atenah, na Švedskem in v Romuniji. Aktivno so sodelovali pri izvedbi projekta 30. obletnice skupine Laibach in ob tej priložnosti izdelali mozaik ter postavili spremljevalno razstavo, v kateri so med drugim reinterpretirali Deset točk konventa (avtorji tega so bili Andrej Uduč, Tanja Hanžič, Špela Pavli in Maša Jazbec). V.A.T. nimajo svojega manifesta, s katerim bi opredelili svoje delovanje. Skupne ideje in stanje v zatohli revirski luknji so prepoznali v citatu iz klasičnega znanstvenofantastičnega romana Piknik na robu ceste bratov Strugacki: "Naše mestece je luknja. Zmeraj je bilo luknja. Ampak zdaj, sem rekel, je luknja v prihodnost. Skoz to luknjo bodo prišle v naš ušivi svet take reči, da bo vse drugače."

V.A.T. predstavlja ostanke propadle industrijske dobe, ki jo je povozila digitalna informacijska sodobnost. Z digitalno umetnostjo se ukvarjajo po eni strani zaradi fascinacije nad tehnološkimi orodji, nad napravami, ki so kot kiborški podaljški naših čutov, po drugi strani pa se ukvarjajo tudi z vprašanjem, kako z računalniškimi programi in podobnimi pripomočki raziskati vsebine, ki jih skriva lokalno okolje. Ogromne zapuščene tovarniške hale in morbidno mestno ozračje sta glavna motiva, iz katerih črpajo material za svoje postavitve. Perečih socialnih tem in življenjske brezizhodnosti, ki so jo pogosto portretirali predvsem umetniki v polju relacijske estetike, jim ni treba iskati drugje, ker jih najdejo vedno in povsod prav pred domačim pragom. Iščejo izginjanje družbenih struktur, beležijo stanje ponižanega delavskega mesta, govorijo o intimnih izkušnjah, o mladostnem pogledu na svet, o strahovih, frustracijah, upanjih, pričakovanjih.

V letošnjem letu so v Delavskem domu obnovili manjšo galerijo, ki je primerna za razstavljanje novomedijskih del. Prepričani so, da je tovrstne kulturne vsebine možno proizvajati tudi v manjših krajih, čeprav se še vedno borijo s pomanjkanjem publike. Ravno skupina V.A.T. deluje v lokalnem okolju kot neke vrste magnet, ki privlači vedno več mladih, da ne bežijo iz mesta. Težijo k temu, da bi v kreativne namene izkoristili ogromne prostorske kapacitete tovarniških prostorov. Večina videodel in fotografij, ki so jih posneli v zadnjem letu, daje občutek psihične utrujenosti in ujetosti, njihova naslednja naloga pa je, da bi v mestu poskušali poiskati tudi nekatere bolj optimistične trenutke.