Strah

Pred nekaj leti sem sedel s prijateljem, ki je praznoval abrahama. Dejal mi je, da ga je v življenju najbolj strah, da bi ugotovil, da je vse življenje živel v iluziji. Tedaj se mi je znova nekje iz podzavesti oglasil Fran Milčinski - Ježek: "Boli, če te povozi avto, a še huje boli, če te povozi čas." Takrat mi je še bolj postalo jasno, kaj to pomeni. Saj je čas, ki se ga v življenju ne zavedamo, trenutkov, ko življenja ne čutimo, v bistvu čas, ko bežimo pred resnico, ko bežimo pred samim seboj in nas je strah pogledati samemu sebi v oči in si reči: "To sem jaz!"

Omenjeni prijatelj je nato čez nekaj časa v svojem podjetju zaposlil sina, ki se je zelo dolgo šolal v tujini. Zadnjih nekaj let je namreč samo še zanj razvijal podjetje, da bi lahko v miru nadaljeval to, kar je sam zgradil in v kar je svojega sina tudi vzgajal.

Že slab mesec po njegovi zaposlitvi mi je ob kavi razlagal, da ne ve, kako naj sinu dopove, da je sicer njegovo razmišljanje pozitivno in napredno, vendar pa so danes drugačni časi, treba je biti bolj previden in malo potrpeti. Sodelavcem ne more kar direktno povedati, kje delajo napake. Dandanes je namreč zelo težko dobiti dobrega delavca, pa še ta lahko hitro odide. Tarnal je, da ga njegov sin ne razume, da se ne zaveda, kako se je moral truditi in koliko denarja je vložil v podjetje, v njegovo šolanje, on pa želi zdaj narediti kar nekaj po svoje.

In to sem poslušal dalj časa, dokler mi nekega dne prijatelj ni dejal, da enostavno ne more več gledati dogajanja v njegovem podjetju, "ker mu bo sin vse uničil", a ne ve, kaj naj naredi. Vprašal sem ga, kakšna osebnost je njegov sin, kakšne so njegove želje, kaj si želi v življenju. Vendar se o tem oče in sin sploh nista pogovarjala, saj je sin vedno naredil vse, kar mu je naročil.

Svetovalci po navadi najbližjim ne svetujemo, saj zaradi medsebojne čustvene povezave ne moremo dati realnega nasveta, zato sem prijatelju dal samo nekaj smernic, kako naj razmišlja. "Morda tvoj sin išče samo potrditev, morda bi rad samo slišal, da ga imaš rad. Vprašaj ga, kaj si v resnici želi, kako se sploh počuti v podjetju... S sinom se odklopita od dela, pojdita na kak sprehod in se o vsem temeljito pogovorita."

Ponovno sva se nato slišala šele čez kak teden dni. Rekel mi je, da ni mogel verjeti, kaj vse mu je sin povedal: "Da si sploh ni želel študirati strojništva, da je ves čas želel biti računalničar, niti si ne želi nadaljevati s proizvodnim podjetjem, temveč želi imeti samo razvoj..." Prijatelj enostavno ni vedel, kaj naj naredi. "Ne morem vsega kar izpustiti, saj čutim odgovornost do sodelavcev, s katerimi smo skupaj že 20 let, ti pa ne znajo delati drugega kot to, kar so se pri meni naučili..." Po glavi mu je rojilo nešteto vprašanj, kaj naj naredi… Ali naj sinu odpre novo podjetje, lastno pa proda…

Končalo se je tako, da je sin odšel nazaj v tujino, sam pa je nato še nekaj let vodil podjetje. Vendar pa je storilnost začela padati, ker ni imel več prave motivacije. Zaradi obveznosti se nekaj časa nisva videla in ob ponovnem snidenju sem bil zelo presenečen, ko sem ga zagledal, saj je osivel, se zapustil, posumil sem, da pije. Tedaj mi je rekel: "Se spomniš moje največje bojazni, da bi nekega dne odkril, da sem živel v iluziji? In natanko to sem tudi počel. Moj največji strah je bila moja realnost. Že pri 42. letu starosti bi lahko vse skupaj prodal in se z ženo preselil iz mesta v Dalmacijo, kjer sva najbolj uživala in se resnično čutila. Nekaj denarja pa naložil za otroke, ko bodo dovolj zreli, da ga uporabijo, kot bodo najbolje znali. Sedaj bom kmalu star 55 let, otroci so me zapustili, od podjetja ni ostalo prav veliko, pa tudi z ženo sva se odtujila. Moje življenje nima več smisla. Ne vem, kam sem gledal vsa ta leta, samo za druge sem živel, na sebe pa sem čisto pozabil. Izpolnjevalo me je to, da so bili drugi zadovoljni in da sem videl, da so zadovoljni. A zdaj ugotavljam, da so se samo pretvarjali, da so zadovoljni, da sem bil potem tudi jaz zadovoljen. In ko danes gledam skozi te oči svoje kolege podjetnike, mi je hudo, saj živijo v enaki iluziji in ves čas so v strahu, da bodo izgubili to svojo bogato materialno in s statusom prežeto življenje."

In tukaj sem prijatelju odgovoril le: "Sedaj je čas, da vzameš življenje v svoje roke in postaneš gospodar samega sebe. To je tvoje življenje in nihče drug ga ne bo živel namesto tebe."

Milan Krajnc je strokovnjak za krizno vodenje v podjetju SIRIUS.SI.