Tovrstne razprave seveda same po sebi niso nič posebnega, saj se starši tudi drugod v Evropi in po svetu pritožujejo nad previsokimi cenami učbenikov, nad njihovo fizično težo in slabo komunikativnostjo, manj pogoste pa so res kritike nad preveliko ponudbo učbenikov na knjižnem trgu, saj je jasno, da konkurenca med založniki in avtorji ceno učbenikov znižuje in dviguje njihovo kvaliteto. Bolj presenetljivo je, da v slovenskih razpravah o učbeniški literaturi doslej celo nihče med tako imenovanimi didaktiki ali vsevednimi pedagogi ni povzdignil glasu z morda najpomembnejšim argumentom v prid učbenikom – to je z opozorilom, da so šolski učbeniki ne le običajne knjige s podatki in strnjeno predstavitvijo snovi, ki jo mora učenec poznati pri konkretnem šolskem predmetu, temveč prve strokovne knjige, ki jih mlad človek sploh dobi v roke.
Šolski skladi so prava katastrofa
Naloga učbenika pač nikakor ni le, da učencu obširneje, kot to lahko stori učitelj, in v podporo učenju zunaj šole (tj. doma) posreduje podatkovno znanje, temveč predvsem, da se učenec z učbenikom in z učiteljevo pomočjo nauči učiti iz knjige ter knjigo smiselno brati in uporabljati, kar ga bo usposobilo, da bo lahko postopoma sam prebiral tudi drugo strokovno literaturo.
V tej luči so šolski skladi, pri katerih si učenec za šolsko leto izposodi učbenik, po koncu leta pa ga mora tako rekoč nedotaknjenega vrniti, prava katastrofa. Če namreč želimo mladega človeka s pomočjo učbenika naučiti, kako se uči iz knjige in z njeno pomočjo, mora učbenik tudi resnično uporabljati, v njem sem in tja kaj podčrtati, si zapisati ali še bolje: sem in tja zabeležiti kak vprašaj in klicaj. Tolikokrat slišimo, da smisel šolskega učenja ni le v pridobivanju konkretnega pozitivnega znanja, temveč tudi (ali celo predvsem) v učenju za samostojno učenje in spodbujanju radovednosti, pri čemer pa ostaja nepogrešljiva vloga učbenikov pri takšnem učenju v razpravah o učbeniški literaturi in šolski problematiki pri nas skoraj povsem spregledana.
Učbeniki so torej (ali bi vsaj morali biti) različnim starostnim stopnjam mladih prilagojene strokovne knjige, ki bi morale biti oblikovane tako, da bi jih lahko učenci – ob učiteljevi pomoči – sami uporabljali. Če pogledamo slovenske učbenike s tega zornega kota, se lahko hitro strinjamo s kritiki, ki jim očitajo, da so zvečine pretežki, premalo komunikativni, predolgovezni in preobloženi s podatki, hkrati pa samoumevno uporabljajo opredelitve in pojme, ki jih nikjer podrobneje ne pojasnjujejo in razlagajo.
Pred časom sem napravil analizo prikazovanja zgodovine komunizma, komunističnih gibanj, komunističnih sistemov in komunističnega režima v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni v slovenskih in hrvaških osnovno- in srednješolskih učbenikih zgodovine. In kar malo šokiran ugotovil, da večina med njimi ne poskuša niti kapitalizma niti komunizma (kaj šele demokracije) natančneje opredeliti in razložiti, čeprav pojme ves čas uporabljajo, slika komunizma ter komunističnih gibanj in režimov, ki jih učbeniki predstavljajo, pa je izrazito protislovna, saj so komunistična gibanja prikazana kot socialno uporniška in protifašistična, komunistični režimi, ki so bili njihov rezultat, pa – kar brez posebnih pojasnil in razlage – kot skrajno nasilni in nedemokratični, tudi totalitarni (kaj to pomeni, prav tako ni nikjer nazorno razloženo).
Sicer pa smo to že v devetdesetih letih opazili pri maturitetnih preizkusih iz zgodovine: dijaki so imeli najmanj težav s podatki in podatkovnim znanjem, največ pa s časovno orientacijo in pojmi, ki so jih povsem zgrešeno uporabljali ali zelo slabo razumeli.
Če se strinjamo, da je učbenik namenjen učencu, da se iz njega bolj ali manj uči sam in se z njegovo pomočjo med drugim uči, kako se učiti iz knjige, potem morajo biti učbeniki seveda takšni, da mu to omogočajo, še več: da ga k temu spodbujajo. S tega vidika je kritika slovenskih učbenikov – kot že rečeno – upravičena, saj so učbeniška besedila zvečine premalo prilagojena starostnim stopnjam in razumevanju mladih uporabnikov ter s podatkovno preobloženostjo precej dolgočasna.
To seveda zopet ni le slovenski problem, saj se z vprašanjem komunikativnosti učbenikov spopadajo tudi drugod v Evropi in v svetu – izjema so morda le anglosaške države, kjer ima poljudno in šolski rabi namenjeno strokovno pisanje več tradicije. Vendar to zopet ne spreminja dejstva, da mora biti učenje z učbenikom nepogrešljiv del učnega procesa, če želimo mladega človeka usposobiti za samostojno učenje, učiteljeva naloga pa je, da mu pri tem pomaga in ga uvaja v samostojno učenje s knjigo.
Različna, razmnožena učiteljska gradiva ali fotokopirana poglavja iz strokovnih knjig, ki predstavljajo posamezne teme in vprašanja, učbenika ne morejo nadomestiti, saj naj bi prav učbenik snov povezoval v zaokroženo celoto in učencu omogočal, da v šoli obravnavane, izbrane teme smiselno umesti vanjo. Nemški in avstrijski didaktiki hkrati opozarjajo, da so šolski učbeniki za mnoge, ki ne nadaljujejo študija ali pa se pri izobraževanju ožje strokovno usmerjajo, edine strokovne knjige z nekaterih z vidika splošne izobrazbe zelo pomembnih strokovnih področij, s katerimi se tako srečujejo le v procesu osnovnega, gimnazijskega ali srednješolskega strokovnega šolanja, in imajo zato tudi v tej luči, zlasti če jih uporabnik ohrani v svoji knjižnici, velik, za marsikoga življenjski pomen.
Draga elektronska učbeniška gradiva
Da se učbeniki vse premalo uporabljajo kot strokovne knjige, ki naj bi mlademu človeku pomagale naučiti se uporabljati strokovno literaturo, lahko stalno ugotavljamo tudi drugače: na to dobesedno zastrašujoče opozarjajo podatki in opozorila učiteljev o upadajoči funkcionalni pismenosti mladih, o njihovih vse večjih bralnih težavah in še večjih težavah s pismenim izražanjem. Te težave prihajajo danes že skoraj množično do izraza tudi na višjih stopnjah šolanja, na primer na univerzi, kjer ima velik del študentov nepremostljive probleme pri študiju s pomočjo knjig in pri pismenih nalogah, saj dobesedno ne znajo študirati s pomočjo strokovne literature.
Da polemike o učbenikih še niso vzbudile večje pozornosti v šolskih razpravah vedno glasnih didaktikov in pedagogov, se zdi v tej luči skoraj nedoumljivo, da šolsko ministrstvo danes učbenike obravnava kot neke vrste nebodigatreba in odvečen strošek, pa je dobesedno neodgovorno in neresno.
Učbeniki so in morajo ostati nepogrešljiv del učnega procesa, če želimo mlade usposobiti za samostojno, funkcionalno branje strokovnih besedil, izražanje in pisanje, dijaki pa jih morajo, da jih bodo lahko samostojno uporabljali, res dobiti v roke in ne le v začasno izposojo. Toda učbeniki morajo biti res tudi takšni, da bodo za mladega človeka – predvsem, kar zadeva besedilo, in ne le, kar zadeva likovno podobo – privlačni in razumljivi.
Trdno sem prepričan, da učbenikov v knjižni obliki ne morejo zamenjati elektronska, internetna gradiva, o čemer precej zmedeno razmišljajo nekateri šolniki in »strokovnjaki« na slovenskem šolskem ministrstvu. Tudi tam, kjer so jih že poskušali v večjem obsegu uvajati, na primer v ZDA in Kanadi, elektronska in internetna učna gradiva niso uspešno in učinkovito zamenjala učnih knjig in tiskanih besedil. Nasprotno: v ZDA učitelji in pedagogi ugotavljajo, da učenci in študentje elektronska gradiva, ki naj bi jih uporabljali pri učenju ali študiju, tiskajo, saj imajo z učenjem prek računalnikov in raznih bralnikov veliko večje težave kot s tiskanimi predlogami.
To pa povzroča še drug problem: s tiskanjem posameznih tem in poglavij iz elektronskih gradiv uporabniki izgubljajo sliko celote, ki naj bi jo predstavil učbenik, saj zvečine tiskajo le dele besedil, ki jih potrebujejo za pripravo na test ali izpit. Še več: trditve, da so učbeniki in učni teksti v elektronski obliki bistveno cenejši kot tiskani, razmere na učbeniškem trgu tam, kjer so elektronska učbeniška gradiva že na razpolago in v večjem obsegu v uporabi, prav tako demantirajo. V ZDA in Kanadi so se elektronska učbeniška gradiva povsod, kjer so jih bolj množično uporabljali, naglo dražila, zaradi česar so postale razlike v ceni med elektronskim in knjižnim učnim gradivom skoraj zanemarljive.
Skratka, odgovor na v naslovu zastavljeno vprašanje je po mojem mnenju nedvoumen: učbenik je učencu namenjena strokovna knjiga in v tem smislu v šoli nepogrešljiv, da bo kot strokovna knjiga dosegel svoj namen, pa ga je seveda treba tudi primerno vsebinsko in tekstovno oblikovati. In prav tu nas vse – avtorje, založnike in pedagoge – še čaka mnogo dela.