Za sodnike je to razumljivo, a tožilci bi si lahko privoščili komentar tudi pred kamerami, ne samo v sodni dvorani, ter vztrajali, da stojijo za trditvami iz obtožnice. Ob tem jim prav nihče ne bi mogel očitati, da so zadevo prejudicirali.

»Res je, da se dostikrat zgodi, da odvetniki javno komentirajo postopke. Stališče odvetniške zbornice je, da naj bi bili javni nastopi odvetnikov umirjeni, brez žalitev dela drugih udeležencev v postopku,« pravi predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc.

Čeprav so kazenski postopki le del pravosodnega kolesja, so najbolj medijsko pokriti in s tem tudi ves čas na očeh javnosti. In ne nazadnje odločilno vplivajo na mnenje o tem, ali je Slovenija pravna država ali ne.

Za tožilce največ dva naroka na teden

V Sloveniji deluje več kot 1300 odvetnikov. Če k temu prištejemo še odvetniške kandidate in odvetniške pripravnike, je številka že enormna, vendar le na videz. »Številka je povsem primerljiva in celo manjša kot v drugih državah EU glede na število prebivalcev. Na mesec se v imenik odvetnikov vpiše po deset novih odvetnikov, izbrisov pa je zelo malo. Končno tudi zakon o kazenskem postopku določa, da ima vsak, ki je v priporu oziroma je obtožen za kaznivo dejanje, ki zahteva obvezno obrambo, odvetnika, ta pa lahko v posameznem postopku zagovarja zgolj enega obdolženca,« pravi predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc.

Tožilcev je bistveno manj, le 167. Kar pomeni, da so izjemno obremenjeni. Da nosijo spise domov in jih študirajo pozno v noč, je prej pravilo kot izjema. Statistika pravi, da so na narokih vsaj trikrat na teden, na posameznih državnih tožilstvih tudi do štirikrat, kar pomeni, da tam »izgubijo« pretežni del delovnega časa in ga toliko manj ostane za predkazenski postopek, za usmerjanje dela policije in pripravo obtožnega akta. Ob tem na tožilstvu opozarjajo na priporočila nemških ekspertov, da naj bi bili tožilci na narokih le dvakrat na teden, kar je po njihovem skrajna še dopustna obremenitev. Poleg tega so spremembe zakona o kazenskem postopku državnim tožilcem prinesle nove obveznosti, število državnih tožilcev pa se ni temu ustrezno povečalo. Hkrati imajo na tožilstvu težave že s pravočasnim razpisovanjem prostih tožilskih mest, da bi zgolj nadomestili tiste, ki odhajajo.

In če pogledamo še, v kakšnih razmerah deluje Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, kjer je delo še posebej izpostavljeno in zahtevno. Poleg vodje v njej dela še šest državnih tožilcev, kar je glede na razcvet organiziranega kriminala bistveno premalo. Ob tem je predlog zakona o državnem tožilstvu predvidel razpustitev skupine in oblikovanje novega specializiranega tožilstva, v katerega bi se državni tožilci na novo prijavljali. To pa je še dodatna okoliščina, ki odvrača tožilce, da bi se prijavljali za delo v skupini.

Tudi sodnikom – teh je na okrajnih, okrožnih in višjih sodiščih 910 – se pogosto dogaja, da »službo« prinašajo domov. Delovni dan se zna zavleči tudi odvetnikom, a s pomembno podrobnostjo – uspešni odvetniki imajo za razliko od uspešnih tožilcev in sodnikov bistveno bolj debele denarnice. Zatorej ni nič čudnega, da se marsikdo od njih odloči sleči sodniško črno ali pa tožilsko sivo togo in si raje ogrne vijolično odvetniško.

Človek, ne le prava neuk, ob spremljanju kazenskih sodnih postopkov nemalokrat dobi vtis, da so sodnice in sodniki dandanes premalo samozavestni in da jih odvetniki, zlasti stari mački, ki so svoje pravno znanje kalili tudi v črnih in sivih togah, povsem obvladujejo. Zavlačevanja postopkov so več kot očitna.

»Nekateri sodniki so dovolj usposobljeni in dovolj samozavestni, nekateri pa žal niso. Z ustreznimi spremembami zakona, predvsem pa tudi z ustreznim izobraževanjem sodnikov, smo v zadnjih letih občutno zredčili primere zavlačevanja postopkov z izločevanjem dokazov in sodnikov. Vse več je tudi primerov, ko sodniki zagovornike, ki očitno zavlačujejo postopke, kaznujejo,« pravi Jernej Potočar, predsednik višjega sodišča v Ljubljani.

Za ilustracijo omenimo sojenje gradbenim baronom, ko po dveh narokih tožilki še ni uspelo prebrati obtožnice. Še bolj očitna je premoč obrambe v sodni dvorani, kadar gre za kriminalne združbe, kjer ima vsak od obtožencev vsaj po enega odvetnika, na drugi strani pa je en sam samcat državni tožilec. »Kadar nam kadrovske razmere to dopuščajo, v zahtevnejših zadevah okrepimo tožilsko ekipo še z enim državnim tožilcem ali s strokovnim sodelavcem,« pravijo na vrhovnem državnem tožilstvu.

»V zakonodaji ni nikakršne ovire, da ne bi na strani tožilstva obtožbe zastopalo več tožilcev, vendar ti očitno menijo, da so sami kos nalogi, in se v praksi skoraj ne zgodi, da bi na razprave hodilo po več tožilcev,« pa meni Miha Kozinc.

»Če odvetnik oceni, da je zavlačevanje postopka v korist stranki, ki jo zastopa, potem je tako zavlačevanje z vidika stranke potrebno, tudi če to pomeni zlorabo procesnih pravic. Sodišče pa je tisto, ki mora preprečiti take zlorabe. Številni so primeri, ko sodniki ne preprečijo zavlačevanja, čeprav imajo na razpolago zakonske ukrepe. V nekaterih primerih to seveda ni mogoče, zlasti ko zagovorniki uveljavljajo bolezen in se sklicujejo na zdravniška potrdila. Ker gre za strokovna vprašanja, sodniki taka potrdila morajo preverjati z odreditvijo izvedenstva, kar pa zagotovo zavleče postopek,«, dodaja Jernej Potočar.

Sodnik je gospodar postopka

»Sodniki so takšni in drugačni, nekateri so dovolj odločni, mogoče celo preveč in tako iritirajo obrambo, drugi pa premalo… Največjo odgovornost glede postopkov nosijo seveda sodniki, saj je sodnik tako imenovani gospodar postopka, se pravi dominus litis, tako odvetniki kot tožilci pa so v teh postopkih zgolj stranke. Če je sodnik dobro pripravljen na razpravo, potekajo razprave tekoče, gladko in ne prihaja do nikakršnih zapletov,« poudarja Miha Kozinc.

Pogoj, da bo kazenska sodna zadeva tekla brez nepotrebnih zastojev in zapletov, je tudi kakovostno delo policije, ki mora zbrati dovolj dokazov za obstoj suma, predvsem pa mora dokaze zbrati na zakonit način. Izjemno pomembno je kakovostno delo državnega tožilca, ki mora presoditi, ali je gradivo, ki ga je zbrala policija, zadostno, ne le za vložitev obtožnice, temveč tudi za izrek obsodilne sodbe, ki je cilj dela državnega tožilca. In na koncu je pomemben tudi visoko strokovno usposobljen in izkušen sodnik, ki zna učinkovito izpeljati sodni postopek in pri tem spoštovati vsa procesna pravila.

»Pri tem pa moram poudariti, da ko gre za obsežnejšo zadevo, ki se sodi po pravilih rednega sodnega postopka, sodni postopek v nobeni primerljivi evropski državi ni hitro končan. Pomanjkljivost naše sedanje procesne ureditve pa je, da še ne predvideva možnosti skrajšanih oblik kazenskih postopkov, ki se vodijo na podlagi obtoženčevega priznanja. V primerih torej, ko se obtoženec odreče pravici do izvajanja dokazov na glavni obravnavi, je mogoče postopek hitro zaključiti tudi z izrekom obsodilne sodbe. Take postopke poznajo bolj ali manj vse evropske države, v slovenski zakon o kazenskem postopku pa bo uveden šele z novelo, ki je ta čas v pripravi,« pravi Jernej Potočar.

Poleg tega ugotavlja, da slovensko sodstvo v zadnjih desetletjih še nikoli ni bilo tako učinkovito, kot je danes. Na to kažejo tudi statistični podatki o številu rešenih in nerešenih zadev, kakor tudi o času trajanja postopkov.

Madež za edinega kandidata

Krizo sodstva, ki je ves čas tudi na udaru politike, vsekakor odraža tudi dolgotrajno iskanje predsednika vrhovnega sodišča. Potem ko je vrhovno sodišče končno dobilo novega predsednika Branka Maslešo, je Aleš Zalar, minister za pravosodje, pohitel tudi z razpisom za generalnega državnega tožilca oziroma tožilko. Javil se je en sam kandidat, dr. Zvonko Fišer, izredni profesor na dodiplomskem in podiplomskem študiju pravne fakultete v Ljubljani, sicer tožilec od leta 1971, vmes je bil tudi ustavni sodnik, zdaj pa vrhovni državni tožilec. Bil je član delovne skupine za pripravo Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki je bil sprejet leta 1994.

A mu, če ga bodo imenovali na čelo državnih tožilcev, ne bo lahko. Barbara Brezigar si je namreč ob bok postavila krog somišljenic in somišljenikov, ki so zavzeli ključne funkcije, in to ne le na vrhovnem državnem tožilstvu, temveč tudi na vodilnih mestih okrožnih državnih tožilstev po Sloveniji. Poleg tega so mu v Reporterju prilepili madež, ki ga je opozicija pograbila z vsemi štirimi. Tudi Branku Masleši ni bilo prizaneseno, saj so mu ne le opozicija, temveč tudi kolegi metali v glavo tudi neresnice. Glede ustrelitve prebežnika se je kasneje izkazalo, da je bil na kraju dogodka v vlogi civilnega dežurnega preiskovalnega sodnika skupaj z dežurnim javnim tožilcem. Kot slaba popotnica ga je spremljalo še dejstvo, da je izrekel zadnjo smrtno kazen, takrat še kot možnost, zapisano v kazenskem zakoniku. Šlo je za razvpitega zločinca Silva Morgana, ki je s sekiro umoril svoje starše in še tri sosede.

Zvonka Fišerja pa bo kot slaba popotnica spremljala zgodba, da je kot mlad tožilec leta 1977 na občinsko sodišče v Idriji vložil obtožni predlog zoper dva duhovnika in gospodinjo. Šlo je za dva metra in pol visok križ pod hribom Lajše nad Cerknim, kamor ga je gospodinja dala postaviti in s tem obeležila kraj, kjer so po vojni pobili »narodne izdajalce«, ter si prislužila kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti. Duhovniku, ki je križ in brezno blagoslovil, je očital kaznivo dejanje zlorabe vere in Cerkve v politične namene, drugemu pa kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju širjenja lažnih vesti. Zgodba se je končala tako, da so gospodinjo na podlagi psihiatričnega mnenja oprostili, oba duhovnika obsodili na pogojno zaporno kazen, križ pa odstranili.