V društvu Stigma, ki se prav tako ukvarja z odvisniki, jih toliko razdelijo samo v enem dnevu.« S Stigmo večkrat organizirajo akcije pobiranja igel, pri čemer jim pomagajo tudi brezdomci in odvisniki. »Za lokacije, kjer se zadevajo narkomani, se hitro izve. Se pa populacija odvisnikov hitro spreminja. Čeprav sem pred leti precej aktivno delal z odvisniki, jih danes več kot polovico sploh ne poznam. Vedno se pojavi kakšen nov obraz,« je še dodal. Po dostopnih podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije je leta 2008 zaradi uživanja heroina umrlo dvajset ljudi, lani enaindvajset.

Varne sobe in droga na recept

Medtem ko so si odvisniki pri nas prisiljeni vbrizgavati v napol podrtih hišah, stran od oči strokovne javnosti, imajo v nekaterih zahodnoevropskih državah že kar nekaj let na voljo tako imenovane varne sobe, kjer si lahko vbrizgajo drogo v popolnoma sterilnem okolju in pod nadzorom.

Astrid Leicht, vodja društva Fixpunkt, razlaga, kako imajo to urejeno v Berlinu. »Od leta 2002 pri nas delujejo tri varne sobe, ki jih ta čas uporablja približno petsto uporabnikov heroina. V sobi je pri vbrizgu prisoten negovalec, sicer pa imamo v centru tudi socialne delavce in zdravniško pomoč. Poleg omejevanja širjenja bolezni nam je z vzpostavitvijo varnih sob uspelo navezati tudi bolj osebni stik z odvisniki. Tako jim pri soočanju z odvisnostjo lažje pomagamo,« razlaga Leichtova in dodaja, da tudi v Berlinu ni vse tako rožnato, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. »Deželni zakon prepoveduje uporabo varnih sob tistim, ki so tako na heroinu kot metadonu. To poskušamo zdaj spremeniti, obstaja pa bojazen, da bi lahko konservativna politika zahtevala prevetritev celotne ureditve in v najslabšem primeru bi lahko celo izgubili varne sobe.«

Nekatere države so šle še dlje – drogo dajo na recept. »V Švici pride registrirani odvisnik na kliniko, dobi odmerek heroina in si ga v varni sobi klinike tudi vbrizga. Če rezultati raziskav držijo, so od uvedbe tega sistema odvisniki predvsem veliko bolj zdravi, kar razbremenjuje tamkajšnje zdravstvene ustanove. Zmanjšalo se je tudi brezdomstvo, saj imajo odvisniki več časa, da poskrbijo zase. Ni jim treba ves dan prosjačiti, da bi si lahko kupili heroin. S tem se je seveda sesul tudi črni trg,« razlaga Dare Kocmur iz Društva za zmanjševanje škode zaradi prepovedanih drog Stigma.

Razmere pri nas so precej drugačne. »Zavod za zdravstveno varstvo Koper nam pošlje sterilne injekcijske igle in ves drug material za vbrizgavanje, ki ga razdelimo uporabnikom. Ker si heroina ne smejo vbrizgati pri nas, morajo to opraviti drugje. S čistim priborom gredo v kakšno zapuščeno hišo, kjer mrgoli bakterij, in se potem tam 'zadanejo'. Največkrat za seboj pustijo tudi iglo,« vsakdanje dogajanje prikazuje Elvira Delić iz dnevnega centra za uživalce drog društva Altra. Kot je povedala, se je pred časom eden izmed obiskovalcev centra pri vbadanju zastrupil in pristal v kliničnem centru, kjer je preležal pet mesecev. »Če na stvar pogledamo s stroškovnega vidika, državo zdravljenje njemu podobnih primerov stane veliko več, kot bi jo preventiva v obliki varne sobe,« je prepričana.

Da bi se država morala prilagoditi stanju na ulici in nevladnim organizacijam ponuditi roko, meni tudi Kocmur. »Če bi zdaj odprli varno sobo, bi bili v prekršku. Vendar zakonodajo lahko spremenimo, potrebni bi bili le kozmetičnimi popravki. Če bi zakonsko dovolili odprtje varnih sob, to še ne pomeni, da bodo te zrasle za vsakim vogalom. Zanje bi skrbela društva, ki se ukvarjajo z odvisniki in bi za to dejavnost morala pridobila tudi ustrezno licenco. Na žalost pa slovenska strategija glede odpravljanja posledic prepovedanih drog še vedno sledi neki globalni politiki in politiki Evropske unije, ki temeljita na zmanjševanju ponudbe in povpraševanja.«

Žlica, injekcijska igla, citronka ...

Naslednji dan smo se vrnili pred razpadajočo hišo v središču mesta. Opoldne smo se namreč dobili z 29-letnikom, ki prihaja z obrobja Slovenije. V svetu drog se je znašel zaradi družinske tragedije, ki se mu je pripetila pred letom dni. »Nekajkrat sem poskusil heroin in že to je bilo dovolj, da sem postal odvisen. Potem je šlo samo še na slabše. Res moraš biti močan, če se želiš očistiti. Mladina se za uživanje drog odloča, ker ima preveč prostega časa, veliko pa je tudi takih, ki so se v takšnem položaju znašli zaradi izgube službe,« nam je povedal pred pripravo jutranjega odmerka.

Žlico, injekcijsko iglo, citronko in tekočino je skrbno razporedil po opekah. Iz žepa je potegnil v folijo zavit odmerek 0,2 grama heroina, ki ga je za deset evrov kupil od dilerja, ki prihaja v Slovenijo iz ene od sosednjih držav.

»Dnevno potrebujem tri takšne odmerke, da lahko normalno funkcioniram,« nam je zaupal. Po hitrem izračunu potrebuje torej 900 evrov na mesec. Denar dobi s prosjačenjem, krasti noče, pravi. Na dan, ko smo se dobili, je s prosjačenjem v samo desetih minutah zbral 20 evrov.

»Zaradi vseh zmesi, ki jih primešajo heroinu, se 'doza' hitro strdi. Če pride do tega, ga lahko samo stran vržem. Vbrizgati si ga moram v pol minute, ena doza pa me drži pet ur,« je povedal, preden si je odmerek vbrizgal v predel dimelj. »V tem predelu se nahaja ena od najpomembnejših žil, pa še mesta vboda se ne vidi,« je dodal 29-letnik, ki je v enem letu drogiranja izgubil okoli 45 kilogramov.

Kot je znano, je heroin mogoče konzumirati na več načinov: s snifanjem, kajenjem s folije in vbrizgavanjem. »Z iglo dosežeš stoodstotni učinek, s folijo 70-odstotnega, s snifanjem pa še manj,« nam je na kratko razložil, ko je skrbno pospravil svoje pripomočke v nahrbtnik. Kam se odpravlja, ni vedel povedati, saj je že leto dni brez strehe nad glavo.

V mestu se je lažje skriti

Dnevne centre za brezdomne odvisnike od prepovedanih drog najdemo v Kopru, Ljubljani, Žalcu in Mariboru. Pred kratkim so ga odprli tudi v Novi Gorici. Drugi deli Slovenije, kot sta Prekmurje in Koroška, so sive lise.

»V Mariboru smo prejšnji mesec odprli prenovljeni dnevni center za odvisnike, občina nam zadnja leta veliko bolj prisluhne. Vsak dan se od jutra pa do treh popoldne pri nas zadržuje okoli 60 ljudi. Večina jih je na metadonu (metadon je pri nas še vedno najpogostejše nadomestilo za zdravljenje odvisnosti od trdih drog, op. p.), nekaj še vedno na heroinu. Tukaj se lahko stuširajo, operejo oblačila. Ker večina prejema socialno pomoč, nam iz javne kuhinje pripeljejo hrano. Delimo tudi sterilne injekcije in drug pribor za varnejši vbrizg droge,« pravi Jadranka Barbarič, vodja društva Varna pot. Njihov center pokriva tudi Prekmurje in velik del Koroške, kjer tovrstnih centrov ni. Za ta namen imajo mobilno enoto, ki se ustavlja na določenih mestih, razdeli injekcijske igle in prevzame uporabljene. Kot nam je povedala Barbaričeva, zadnje čase zaznavajo migracijo odvisnikov iz obeh regij v Maribor. Deloma zato, ker je tu metadonski center, deloma pa zaradi stigmatizacije, saj se je v mestni množici lažje skriti.

»Korak naprej bi bilo gotovo prenočišče za odvisnike od trdih drog. Z občino se o tem že pogovarjamo. Upamo, da nam bo v prihodnosti uspelo urediti 15 postelj na podstrešju, kjer bi lahko vodili celodnevno oskrbo,« dodaja Barbaričeva. Obstaja namreč nepisano pravilo, da se »navadni« brezdomci bojijo, da bi se od heroinskih kolegov nalezli kakšne bolezni, zato jih nočejo ob sebi.

Na zdravljenje čakajo tri mesece

V Ljubljani v Vošnjakovi ulici delujeta dnevni in nočni center za odvisnike, kar pa ne pomeni 24-urne oskrbe. »Zjutraj pridejo v dnevni center, kjer so lahko zadržujejo do štirih popoldne, potem pa jih moram vreči na cesto, čeprav sneži kot na sodni dan. Po mestu se nato potikajo do devetih zvečer, ko se odpre nočno zavetišče,« še razlaga Delićeva. V centru dela sama, 365 dni na leto. Lani je bila na dopustu devet dni, saj sta ji priskočila na pomoč kolega, ki sicer vodita nočno zavetišče.

»V Sloveniji smo zelo uspešni pri zatiranju virusa HIV med odvisniki, kar je pohvalno. Vendar pa to glavnega problema ne rešuje. Če želimo učinkovito politiko rehabilitacije brezdomnih odvisnikov, bi potrebovali vsaj začasne stanovanjske enote. To pomeni, da lahko odvisnik preživi 24 ur na dan v zavetišču. V tem času mu lahko uredimo osebne dokumente, zdravstveno zavarovanje, dobiva posebno hrano, zdravniško pomoč, vzpodbudo... Ko se človek nekako uredi, začne razmišljati o abstinenci in šele takrat ga lahko pošljemo na zdravljenje,« pravi Delićeva, ki je kritična do nekaterih ustanov za zdravljenje odvisnosti, predvsem komun.

»Čakalna vrsta v centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog je tri mesece, urejeno pa moraš imeti tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Če odvisniku od heroina, ki je na cesti, uspe samemu v tem času urediti vso birokracijo in ima po treh mesecih še voljo do odvajanja, verjetno zavoda sploh ne potrebuje. Za sprejetje v komuno pa mora biti odvisnik popolnoma zdrav. Če ima gnil zob, tja ne more. Dobesedno,« dodaja Delićeva.

Tablete prodajajo tudi upokojenci

»Trenutno so aktualne tablete. Na internetu lahko najdete sezname zdravil, s katerimi se odvisniki zadevajo. Lahko bi samo o tem naredili prispevek,« nas je poučil 32-letni Tomaž, ko smo prispeli do zanemarjene, po vsej verjetnosti nekdanje avtomehanične delavnice v bližini metadonskega centra na Metelkovi. Po blatnem dvorišču je postopalo kakih petnajst uporabnikov metadona. Največ moških in nekaj žensk, vsi srednjih let. Tomaž je že štiri leta na metadonu. Pred tem je bil dvanajst let odvisen od heroina, vmes se je dvakrat zdravil v komuni, a brez uspeha.

Med pogovorom nas je zmotil komaj polnoletni fant, ki je najprej le nemo opazoval, zatem pa komajda izustil, da potrebuje tablete. Sogovornik ga je napotil drugam. Kot pravi, je na cestah vedno več mladih, ki se zadevajo z zdravili.

Za ljudi, ki so nagnjeni k zlorabi opiatov, so najzanimivejši pomirjevala, uspavala in tablete na osnovi morfija. »Tablete so sredstvo za nadgrajevanje zadetosti. Zanje sem porabil manj denarja, pa še v žilo se mi ni bilo treba zbadati. Ko sem bil na metadonu, sem opazil, da mi običajen odmerek heroina ni zadostoval. Za isti občutek bi torej potreboval več denarja. Ker ga nisem imel in ker se krasti ne sme, sem poiskal lažjo pot. Tablete, ki smo jih največkrat zdrobili in 'posnifali', so bile cenejše in vedno pri roki. Vsi imamo babice in dedke, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov jemljejo pomirjevala ali uspavala, pa tudi ljudi s psihičnimi težavami je vse več,« nam je svojo plat zgodbe povedal 26-letni Koprčan, ki se je s heroinom prvič srečal pri 14 letih. Užival ga je osem let, od leta 2006, ko je zaključil zdravljenje v ljubljanskem Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, pa je čist.

»Pri meni so tablete pustile veliko več posledic kot heroin. Prej sem bil veliko bolj miren, zdaj znam izbruhniti v afektu. Dobesedno se mi stemni. Na trenutke čutim nemir v sebi,« je opisal trenutno stanje.

»Poznamo kultne uživalce drog, ki uporabljajo zgolj heroin. Potem so tu politoksimani, ki poleg heroina jemljejo še kokain ali kakšne izmed tablet, kot sta apaurin in dormicum. Nekateri si vbrizgajo tudi zmes heroina in kokaina (tako imenovani powerball ali bovla, op.p.), ki je še posebej nevarna. So pa tudi taki, ki k vsemu skupaj dodajo še alkohol,« pove Delićeva. Zaradi nizkih pokojnin odvisnikom tablete prodajajo tudi obubožani upokojenci, za eno tableto pa dobijo največ pet evrov.

Policiji se džankijev ne splača loviti

»Včasih se je metadonski center odpiral ob šesti uri zjutraj. Pred službo sem prišel sem, spil metadon in odšel na delo. Zdaj ga odpirajo ob sedmi uri. Ko sem še delal, sem zaradi tega zamujal v službo, tako da sem si moral pred šefom neprestano nekaj izmišljevati. V tistem času je policija začela dobesedno loviti 'džankije'. Samo da si speljal, so te ustavili,« nam je 38-letni Ljubljančan razložil, kako je zaradi metadona pred dvema letoma in pol izgubil vozniško dovoljenje. V istem obdobju je po 16 letih delovne dobe izgubil še službo. S kokainom in heroinom se je zadeval skoraj dvajset let, še vedno pa je odvisen od metadona.

Če policija ujame džankija z manjšo količino heroina, mu napiše globo 43 evrov. K temu je treba prišteti še 80 evrov za stroške procesa. »To je skupaj 123 evrov. Seveda jih siromak ne more plačati in gre za tri mesece v zapor. Ko pride ven, ga kazen še vedno čaka. Ker je brez denarja, gre znova za rešetke. To se lahko ponovi še enkrat, naslednjič pa ga zaprejo za dalj časa. Državo zapornik stane 80 evrov na dan in v primerjavi s kaznijo je vse skupaj smešno,« razlaga Delićeva. Po njenih besedah policisti tistemu, ki ga zasačijo s prepovedano drogo, včasih pogledajo skozi prste, saj vedo, da se račun ne izide.

Odvisnost je bolezen

Kljub nekaterim pozitivnim premikom Slovenija v boju s problematiko odvisnikov še vedno caplja za razvitimi državami. »Prišli smo do točke, ko smo sposobni pri zdravljenju odvisnikov uporabljati vse nadomestne preparate, ki obstajajo na svetu, ne izvajamo pa še heroinskih terapij. Nimamo niti varnih sob. Zelo slabo tudi zaposlujemo bivše odvisnike v programih pomoči aktualnim odvisnikom. Verjetno še nismo dovolj zreli, da bi v njihovih izkušnjah videli priložnost,« pravi vodja Zavoda za zdravstveno varstvo Koper Milan Krek, ki je kritičen tudi do odnosa slovenske družbe do odvisnikov: »Ljudje najraje mislijo, da so džankiji barabe in lumpi, ki so si sami krivi, da so odvisni od drog. Dejansko gre pri tem za resno obolenje. Vemo, kako delovati preventivno, in vemo, kako zdraviti. Ti ljudje so bolniki, ki potrebujejo zdravstveno in socialno pomoč kot vsi drugi, ki ležijo po bolnišnicah. Tako jih je treba tudi obravnavati.«

»Kriza pri odvajanju od heroina je zelo huda stvar. Ena ura traja kot cel dan. Ne veš, kako sedeti, enkrat ti je vroče, drugič te zebe...« sta pretekle izkušnje opisala sogovornika izpred zapuščenega avtomehaničnega poslopja. Na vprašanje, kdaj bosta zaprla vrata še metadonu, nam nista dala odgovora. Vesta pa, da bo težko. Heroinski odvisnik iz zapuščene hiše v središču Ljubljane o tem še ne razmišlja, a bo slej ko prej moral. Ultimat mu je dala tudi partnerica: »Ali droga ali jaz.«