Uradna razlaga za tako obsežno investicijo je bil namen preprečiti ponovni izbruh državljanske vojne, ki je v Slonokoščeni obali divjala od leta 2002 do podpisa mirovnega sporazuma leta 2007. Neuradno pa naj bi šlo za strateški položaj države v regiji. Od ekonomskega položaja Slonokoščene obale so odvisne ne samo sosednje države Mali, Burkina Faso, Gana, Gvineja, Liberija, temveč kar celotna zahodna Afrika. In ker je državo v zadnjem desetletju preplavil ekonomski mrk, so se afriški voditelji, zbrani v Ekonomskem združenju zahodnoafriških držav, odločno izrekli za predsedniškega kandidata Alassana Dramana Ouattaro. Ouattara je namreč v drugem krogu predsedniških volitev, ki so potekale 30. novembra v glavnem mestu Abidjanu, s 54 odstotki glasov premagal svojega nasprotnika Laurenta Gbagboja.

»Gbagbo je tipičen primer afriškega voditelja, ki se noče odpovedati oblasti,« je vztrajanje dosedanjega predsednika Slonokoščene obale, da se kljub porazu na volitvah obdrži na položaju, komentiral nobelovec Wole Soyinka. Toda mednarodna javnost, ki so jo v amfiteater priklicali voditelji sosednjih afriških držav, se zdi odločena. Samopašništvu afriških predsednikov je treba narediti konec.

Kenija in Zimbabve se ne smeta ponoviti, ustvariti je treba prostor za nove heroje. Alassane Dramane Ouattara ni neznano ime na afriškem političnem prizorišču. Razlog, zakaj so voditelji Ekonomskega združenja zahodnoafriških držav vrgli oko ravno nanj, je jasen. Ouattara je dolgoletni uslužbenec Mednarodnega denarnega sklada in Centralne banke zahodnoafriških držav. Kot finančni svetovalec je bil vpleten v številne posle afriških predsednikov, ki se v tej bitki potegujejo zanj.

Še pomembnejše pa je dejstvo, da gre za izbranca Felixa Houphouët-Boignyja, dolgoletnega predsednika Slonokoščene obale, če ne že ustanovnega očeta afriške neodvisnosti. Boigny je bil namreč tisti, ki je Alassana Dramana Ouattaro povabil v državo, ga leta 1990 imenoval za prvega moža finančnega ministrstva, kasneje pa še za ministrskega predsednika Slonokoščene obale. Boigny je s tovrstnim, lahko bi rekli že kar nespodobnim, povabilom državo resda skušal spraviti iz ekonomske krize, še bolj verjetno pa je, da je bila njegova gesta ne samo pragmatične, temveč tudi etnične narave.

Nacionalno poreklo Alassana Dramana Ouattare do danes ostaja nerazjasnjeno. Gre za Burkinabejca, rojenega v jugozahodnem delu sosednje države, ali za domačina, rojenega na severu Slonokoščene obale? Na vsak način je v Ouattari poosebljena dvojna nacionalna identiteta, s tem pa tudi nacionalna identiteta milijonov priseljencev, ki so v Slonokoščeno državo prišli iz ekonomskih razlogov. Nikakršna skrivnost ni, da je Slonokoščena obala v sedemdesetih letih doživela ekonomski boom in da so v njem sodelovali ekonomski migranti iz sosednjih držav, Malija, Burkine Faso, Gane, Gvineje, Liberije.

Koncept slonokoščenosti

Ko je Boigny v začetku devetdesetih let Ouattari prepustil v upravljanje državne finance, v času bolezni pa še samo predsedniško mesto, naj bi jim s tem priseljencem podelil politično legitimnost. Poleg tega je Boigny odločitev tudi simbolno utemeljil. Dal je na primer izdelati znamke, na katerih je bil natisnjen severnjaški kralj iz 13. stoletja. Več kot očitno je torej, da je bila za Boignyja izbira Alassana Dramana Ouattare skrbno pretehtana odločitev, s katero je skušal povezati etnično razslojen prostor lastne države.

Politika odprtih vrat je bila ukinjena leta 1993, ko se je Henri Konan Bedie, daljni Boignyjev nečak, razglasil za legitimnega naslednika predsednika države. Vprašanje, ali je Bedieja bolj peklilo dejstvo, da je Boigny v času največje finančne krize stopil v stik s tujcem in mu ponudil v upravljanje državne finance, ali to, da je v času Boignyjeve bolezni Ouattara opravljal predsedniško funkcijo, se je na videz razrešilo na letošnjih predsedniških volitvah. Tretjeuvrščeni predsedniški kandidat Bedie je sprejel poraz in svoje volilce pozval, naj v drugem krogu predsedniških volitev oddajo glas Alassanu Dramanu Ouattari. S to gesto naj bi se tudi opravičil Ouattari za gonjo, ki jo je vodil proti njemu od začetka devetdesetih let.

Bedie je tedaj uvedel koncept »ivoirite« oziroma slonokoščenosti. V skladu s tem so bili do državnih položajev upravičeni izključno domačini, katerih oboji starši prihajajo iz Slonokoščene obale. Šlo pa je predvsem za to, da je Bedie na podlagi čez noč sprejetega zakona, ki so ga podprli tudi nekdanji kolonizatorji Francozi, za dobro desetletje onemogočil kandidaturo svojemu političnemu nasprotniku.

Čeprav je izločitev političnega nasprotnika uspela, je imelo sprejetje puristično-nacionalističnega zakona slonokoščenosti globlje posledice. Priseljenci, večinoma skoncentrirani na severu države, ki so tudi na letošnjih decembrskih volitvah najbolj množično podprli Alassana Dramana Ouattaro, so bili stigmatizirani kot tujci. Lep primer tovrstne stigmatizacije je ob izvolitvi leta 2000 podal Laurent Gbagbo. Na vprašanje francoskega novinarja, zakaj ni v vlado med drugimi povabil tudi Alassana Dramana Ouattaro, je Gbagbo je odgovoril, da je Ouattarov primer kompliciran; šlo naj bi za tujca, ki ga je predsednik Boigny v državo povabil z namenom reševanja ekonomske krize.

Izjava je seveda diskriminatorna in politično naivna. Predvsem pa razkriva, da Laurent Gabgbo ob prevzemu predsedniškega položaja leta 2000 ni razumel kompleksnosti razmer v državi. In ker ni imel vpogleda v preteklost, ni mogel predvideti niti prihodnosti. V manj kot dveh letih je zaradi trenj med infrastrukturno podhranjenim severom, kjer so se začeli zbirati pripadniki uporniške skupine Nove sile, ter južnjaško vlado izbruhnila državljanska vojna.

Rivalstvo v slonokoščenem trikotniku Bedie-Ouattara-Gbagbo torej ni od včeraj in tudi ne igra zgolj na karto etnične pripadnosti-religije-denarja, kot skušajo letošnje decembrske predsedniške volitve v Slonokoščeni obali interpretirati zahodni mediji. Dejstvo je sicer, da Laurent Gbagbo vodi centralistično, če že ne južnjaško politiko in da v svojih govorih uporablja nacionalistične tone, s katerimi naj bi omalovaževal severnjaškega nasprotnika Alassana Dramana Ouattaro, ki naj bi po njegovem zastopal tuje interese. Toda hkrati je v Gbagbojevih obtožbah mogoče prepoznati sovražni govor še iz prejšnje vlade. Vlade Henrija Konana Bedieja torej, ki je zaradi osebnih interesov sprejela zakon slonokoščenosti in z njim milijone priseljencev iz drugih afriških držav potisnila na družbeni rob.

Jasno pa je še nekaj. Bediejevo ravnanje v luči zadnjih predsedniških volitev in obtoževanje Laurenta Gbagboja deluje kot pranje vesti, predvsem pred mednarodno javnostjo. S predajo svojih glasov Ouattari naj bi Bedie še enkrat zaščitil osebne interese, med katerimi je tudi mesečna renta v višini 35.000 evrov, in seveda prikril svoj delež odgovornosti v državljanski vojni.

Odločila je Afriška unija

Vprašanje, koliko je Laurent Gbagbo ali »Cicero«, kot ga imenujejo prijatelji zaradi njegovega znanja latinščine in doktorata iz zgodovine, prispeval h konfuznemu stanju v državi, se je izkristaliziralo prav v času zadnjih predsedniških volitev. Namesto da bi si v primeru poraza izpogajal svobodo, je izbral konservativnejšo opcijo. Pred očmi celotnega sveta je volilno komisijo zaprl v slonokoščeni stolp ter po preteku zakonsko določenega roka za objavo izida volitev predsednika ustavnega sveta Paula Yaoja N'Dreja prisilil, da je rezultate, ki mu niso šli v prid, razveljavil. Čeprav naj bi imelo ustavno sodišče še teden dni časa za končno razsodbo, se je Gbagbo že naslednjega dne razglasil za predsednika države.

Inavguracijo so 4. decembra prenašali na nacionalni televiziji in tisti, ki še pomnijo smrt očeta naroda leta 1993, so ob Gbagbojevi naglici bržčas pomislili, da se je Alassanu Dramanu Ouattari ponovila zgodba izpred let. Na večer smrti predsednika države je Bedie prav tako priredil politično farso za televizijske kamere.

Ouattara je takrat odstopil s položaja premierja in si vse od Boignyjeve smrti prizadeva za osvojitev predsedniškega položaja. Dejstvo, da ga tokrat podpirajo Združeni narodi, Evropska unija in vsi svetovni voditelji, vključno z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, naj mu po mnenju poznavalcev ne bi bilo toliko v prid, kot naj bi mu bila v prid naklonjenost burkinskega predsednika Blaisa Compaora, ki se je ob neki priložnosti že izrekel o Ouattarovi nacionalni pripadnosti: »Za nas so stvari jasne. Alassane Dramane Ouattara ne prihaja iz Burkine Faso, ne po rojstvu, ne po zakonu, ne po socializaciji.«

Verjetno ni zanemarljivo dejstvo, da je bil ravno Compaore tisti, ki je Laurenta Gbagboja podprl v ključnem trenutku njegovega političnega delovanja, še bolj pomembno pa je, da je bil mirovni sporazum med vlado Slonokoščene obale in uporniki na severu leta 2007 podpisan ravno v Ouagadougouju, glavnem mestu Burkine Faso. Gbagbo je bil tedaj dobesedno prisiljen imenovati vodjo uporniške skupine Nove sile Guillauma Soroja na položaj ministrskega predsednika Slonokoščene obale in začeti mirovna pogajanja.

Če je torej Bedie legitimiral identifikacijo severnega dela države s predsedniškim kandidatom Alassanom Dramanom Ouattaro, predvsem zaradi njegovega severnjaško-muslimanskega porekla, je Laurent Gbagbo Ouattari pripisal še eno identiteto. Zvezanost z Zahodom. Potemtakem ni presenetljivo, da je Gbagbojev štab do nedavnega zavračal prigovarjanja od zunaj in celo grozil, da bo predstavnike Združenih narodov, opazovalce poteka volitev, ki so se izrekli za predsedniškega kandidata Alassana Dramana Ouattaro, vrgel iz države.

Toda jeza spornega predsednika Gbagboja, uperjena predvsem v Francijo, zopet ni tako kratkega diha, kot se skuša prikazati. Smrt devetih francoskih vojakov, ki so umrli v bombnem napadu novembra 2004 v Bouakeju na severu države, bi utegnila biti celo eden izmed glavnih motivov, zakaj je Gbagbo tako zelo pohitel s prisego. In zakaj vztraja na predsedniškem položaju. V primeru umika bi se mu utegnilo zgoditi podobno kot Charlesu Taylorju. Izguba imunitete in poziv pred mednarodno sodišče. Toda glede na trenutni razvoj dogodkov, popolno izolacijo Gbagboja in njegove družine od vseh mednarodnih institucij, se bo to očitno vendarle zgodilo.

Odločitev o legitimnem predsedniku Slonokoščene obale torej ni prišla s strani neodvisnih opazovalcev volitev, še manj s strani vojske, ki je v trenutni situaciji stopila na stran Laurenta Gbagboja, temveč s strani Afriške unije. Slednja je odigrala ključno vlogo pri podaljševanju Gbagbojevega predsedniškega mandata in obljubah o bližnjih volitvah. Vprašanje, ali imajo predsedniki sosednjih afriških držav še dovolj potrpljenja za takšno tranzicijsko stanje, je dobilo odgovor decembra letos. »Samooklicani predsednik Laurent Gbagbo mora priznati, da je izgubil predsedniške volitve, odpoklicati vojsko, in šele ko bodo izpolnjeni ti pogoji,« je dejal predsednik Ekonomskega združenja zahodnoafriških držav Goodluck Jonathan, »se bo predsednik Slonokoščene obale Alassane Dramane Ouattara odločil, ali želi Laurenta Gbagboja vključiti v vlado ali ne.«

Tolikšne odločnosti, vsaj s strani afriških vlad, ki so si zagotovile kritje mednarodnih institucij, doslej nismo bili vajeni. Ali gre pri tem za maščevalno željo po kaznovanju še enega afriškega diktatorja ali za kazanje čistejšega obraza Afrike v očeh Zahoda, posredno pa tudi za apetite po naravnih bogastvih Slonokoščene obale, pa se bo še pokazalo.