Za vsako ceno in takoj mora sprejeti in uresničiti socialne reforme (zlasti pokojninsko in zdravstveno), verjetno zmanjšati obseg zdravstvenih storitev iz obveznega zavarovanja (o tem politika previdno govori) ter z »gasilskimi« posegi (različni denarni dodatki, nujne enkratne socialne pomoči) vsaj navidezno omiliti razraščajočo se revščino vedno večjega deleža slovenskega prebivalstva.

Bogati in revni

Uresničitev pokojninske in drugih družbeno meritornih socialnih reform naj bi bila – tudi zaradi članstva Slovenije v OECD – namreč edina možnost za ponovno vzpostavitev vzdržnosti slovenskih javnih financ in finančnega sektorja, pri čemer pa se sanacije finančnega sistema naša politika sploh še ni lotila. Slovenska politika tudi vse do danes še ni začela vzpostavljati temeljnih razmerij, ki izhajajo iz ustave in ki determinirajo odnos med gospodarskim razvojem družbe ter socialno državo, ki bi morala zagotavljati uresničevanje najpomembnejših socialnih pravic vsem državljanom Slovenije.

V tem kontekstu je tudi politična »alternativa« prvaka Desusa »namesto predlagane pokojninske reforme več delovnih mest« neumestna. Treba je uresničiti oboje! Pokojninska in druge osrednje socialne reforme so neizbežne zaradi že tolikokrat navedenih utemeljenih razlogov, pospešeno pa je treba odpirati tudi nova delovna mesta, ki bodo opredeljena z visokimi tehnološkimi znanji in visoko dodano vrednostjo. Ali bo taka delovna mesta omogočal domač ali tuji kapital, pa je v naši aktualni razvojni »paradigmi« čisto vseeno.

Novo LB na primer država že nekaj let ne zna strateško osmisliti v slovenskem gospodarskem prostoru. Ob taki drži slovenske politike je razumljiva razraščajoča se bojazen med prebivalstvom, da so se »elite« dogovorile, da si bo Slovenijo lastilo nekaj deset tajkunov, da bo nekaj sto najbogatejših Slovencev finančno in tudi pravno nedotakljivih in da bo srednji sloj (to naj bi bili tisti državljani, ki bi še lahko plačevali prispevke in davke državi) skrbel za financiranje stroškov države, vključno z denarjem, ki naj bi ga nato politika s transferji namenjala vedno večjemu številu revežev v državi.

Reforma in klima v državi

Aktualni politični dogodki in zaostrena klima v slovenski javnosti kažejo na to, da bodo socialne reforme, ob negativni »stigmi« politike, kot jo ima ta danes, sprožili razdiralne antagonizme med »razlaščenimi« sloji in nedotakljivo »elito« na eni strani ter med različnimi generacijami, ki nosijo preveč različna bremena in imajo zelo različne pravice v slovenski družbi. Pomemben razlog za tak antagonizem gre iskati tudi v inertnosti institucij pregona in sodstva, ki naj bi konkretno in dosledno ukrepale proti vsem tistim kriminalcem, ki so v nekaj zadnjih letih pokradli družbeno lastnino in nato gospodarsko uničili posamezne slovenske regije, pa tega niso storile.

Če naj bi bil imunski sistem te države »na psu«, kot to trdijo nekateri najvidnejši slovenski pravni strokovnjaki, je seveda logično, da kakršnokoli politično leporečje in sprenevedanje vodilnih slovenskih politikov samo dodatno iritira Slovence in še znižuje že tako nizek prag strpnosti do arogance in tudi do vseh zelo dragih igric politikov z denarjem državljanov.

Treba pa je dati tudi prav vladi, in sicer, da je pokojninska reforma neodložljivo dejanje in da spremembe na demografskem področju povečujejo tudi potrebe po diferenciranju zdravstvene oskrbe. Zaostrene gospodarske in socialne razmere v Evropi, ki se vedno bolj »manifestativno« kažejo v obliki stavk in družbenih nemirov, zahtevajo od vlad evropskih držav (med njimi je seveda tudi slovenska), ki imajo zlasti razvit »korporativistični« socialni model, nagle in resne sistemske spremembe pri uresničevanju ravni socialne varnosti in s tem tudi spremenjeno financiranje pokojnin in javnega zdravstva.

Razpoložljivi podatki namreč kažejo v letu 2009 pomemben porast prihodkov konsolidirane globalne bilance javnega financiranja v Sloveniji, ko gre za prispevke za socialno varnost. Delež teh prispevkov je namreč v letu 2009, v primerjavi z letom 2008, zrasel s 13,7 na 14,8 odstotka. Isti podatki pa tudi kažejo, da se skupni prihodki konsolidirane bilance v zadnjih dveh letih zmanjšujejo. Odhodki konsolidirane globalne bilance javnega financiranja, posebej ko gre za financiranje pokojnin, pa že tretje leto rastejo. Tako je delež financiranja pokojnin v letu 2008 znašal 9,9 odstotka BDP, v letu 2009 pa že 11,1 odstotka. Gre torej za očitne negativne premike, ki Sloveniji že povzročajo finančno in razvojno neravnotežje, to pa bi se že v bližnji prihodnosti, brez reformnih odločitev, nevarno poglobilo.

Prav zaradi navedenega je »politična drža« Desusa v tem trenutku sicer politično všečna za upokojence, vendar hkrati tudi zavajajoča. Vzdržnost slovenskih javnih financ in finančnega sektorja – tako je zapisano v Slovenski izhodni strategiji 2010–2013 – mora biti in ostati osrednje sidro sanacije in ponovne rasti slovenskega gospodarstva v postkriznem obdobju. Res pa je, da bi morala vladajoča politika že zdavnaj usmeriti vso svojo energijo v resnično rast podjetništva v Sloveniji in ustvariti okolje za gospodarsko rast, prav tako pa bi morala tudi že zdavnaj strateško osmisliti in sanirati Novo LB. To pomeni čiščenje bilanc te banke zaradi »mističnih« terjatev in s tem njene hazardne izpostavljenosti tveganjem na finančnem trgu v preteklih letih.

Vedeti je treba, da so največji finančni posredniki v vsaki državi »kardiovaskularni« sistem gospodarstva in celotne družbe. Strateška zamočvirjenost največje slovenske banke pa pomeni tudi zmanjševanje verodostojnosti slovenske politike v mednarodnih krogih ter resne dvome pri odločanju tujih vlagateljev za naložbe v Sloveniji.

Mizerni prihodki prebivalstva

V naši državi, po podatkih za letošnje tretje trimesečje, prejema manj kot 580 evrov (toliko je poprečna mesečna pokojnina) 63 odstotkov vseh upokojencev. Neto plačo do 600 evrov (brez dodatkov) prejema približno 250.000 vseh zaposlenih. Med temi je tudi večina tistih, ki nimajo plačanih vseh prispevkov za pokojninsko zavarovanje ali ki plač že nekaj mesecev sploh niso dobili. K tej statistični »mizeriji« je treba prišteti še 103.000 nezaposlenih Slovencev, ki prejemajo (ali pa tudi ne) denarna nadomestila. To pomeni, da kar 663.000 Slovenk in Slovencev prejema prihodke, ki jim ne zadoščajo za spodobno ali kakršnokoli življenje, še posebej, če imajo ti prejemniki otroke, ostarele starše ali partnerja, ki je nezaposlen. Slovenska politika bi se morala zato takoj in konkretno opredeliti do sistema plač in do zagotavljanja obsega ravni socialni varnosti Slovencev v njihovem aktivnem obdobju in v starosti. Sisteme oziroma modele bo treba spremeniti ali na novo osmisliti!

Tip družbe, kakršen postaja Slovenija, v kateri so trije odstotki ekstremno bogatih in nedotakljivih državljanov, nato sloj srednjega razreda, od katerih večina komaj poravnava prispevke in davke državi, kot je bilo že rečeno, ter vzdržuje tako politično elito kot revne v državi, vedno bolj kaže na to, da naša država ne izpolnjuje ustavnega kriterija socialne države, pravna država pa Slovenija sploh še postala ni.

Neuravnoteženi položaj generacij

Odsotnost dolgoročnega strateškega pogleda slovenske politike na usklajen gospodarski in socialni razvoj Slovenije postavlja že zdaj posamezne generacije Slovencev v neuravnotežen položaj. Manjši del povojne »babyboom« generacije (1946–1960) se pravkar upokojuje, večji del te generacije pa čaka na uresničevanje nove pokojninske reforme, ki naj bi jo začela država uveljavljati v prihodnjem letu. Ta generacija je v največji meri odvisna od prejemkov po prvem pokojninskem stebru (»pay as you go« sistemu) in bo zato le povečala že tako veliko število dosedanjih upokojencev – revežev. Časa in denarja za ustvarjanje prihrankov, ki bi izboljšali finančni položaj najštevilčnejše generacije, pravzaprav ni in ga tudi ne bo.

Tako imenovana X-generacija, to je generacija uspešnežev, finančnih posrednikov in individualistov (1961–1980), je sooblikovala vzpon in padec »virtualnih« financ. Že na samem začetku upokojevanja te generacije lahko vzajemni pokojninski sistem, ne glede na reformo, ki to pravzaprav v resnici ni, razpade, predvsem zaradi nezmožnosti medgeneracijske finančne izravnave v prihodnosti.

Gre za to, da bi tej vladi, kot je to sicer napovedovala, moralo uspeti uzakoniti in nato uresničiti pokojninski sistem osebnih finančnih računov in tako postopno zamenjati dosedanji prvi pokojninski steber z novim finančnim sistemom pokojnin, ki bi temeljil na osebnih računih. To se očitno ni in se tudi ne bo zgodilo.

Naši pokojninski reformi torej manjka finančni in socialni dolgoročni pogled na zagotavljanje materialne varnosti v starosti različnih generacij v prihodnjih dvajsetih letih. Tako na primer Y-generacija (rojeni po letu 1980), ki jo označujejo mladi, zaposleni za določen čas in tudi tisti mladi, ki se ne morejo zaposliti in ki delajo priložnostno, sploh ni vključena v »pay as you go« sistem. Ta generacija, tako kaže zdaj, si namreč ne bo mogla zagotoviti delovne dobe, kot jo predvideva pokojninska reforma, še manj kakršnegakoli podaljševanja te dobe. Y-generacija je torej v socialni projekciji naše države popolnoma neosmišljena, tako ko gre za socialno varnost v njenem aktivnem obdobju kot v starosti.

Zato je razumljivo, da se bo prepoznavnemu antagonizmu med sloji pri nas pridružil tudi antagonizem med različnimi generacijami. Tu kaže slovenska politika, poleg svoje neučinkovitosti in prepočasnega reagiranja, tudi prešibko strokovnost in odsotnost strateškega pogleda na socialni in gospodarski razvoj družbe hkrati in uravnoteženo.