Kljub nekaj boljši varnosti v primerjavi z razmerami pred letom dni je pot do šotorišča Toh Saraj še vedno precej zapletena. Iz Pešavarja, glavnega mesta province Haber-Pahtunhva, se je treba najprej prebiti mimo sedmih nadzornih točk, ki jih prosto razsejane na približno 75 kilometrih ceste do Kohata upravljajo bodisi pakistanska vojska bodisi policija.

Najmočnejša vojaška nadzorna točka je tik pred vstopom v mesto. Topovske cevi gledajo proti Predoru prijateljstva, strateškemu položaju, ki ga je pred leti talibanom uspelo za kratek čas zavzeti in tako prerezati glavno prometno žilo, ki povezuje Kohat z glavnim mestom province. Nadaljevanje poti proti Hanguju je mogoče le v spremstvu policistov, saj so le glavna, približno 50 kilometrov dolga cestna povezava do Hanguja in ob njej razprostirajoča se večja naselja pod nadzorom pakistanskih varnostnih sil.

Ruralna območja, vključno z vasmi, posejanimi po okoliških hribih, so pod nadzorom pakistanskih talibanov. Na glavni prometni žili do Hanguja – cesta teče tik ob meji s plemenskim območjem Orakzaj – so zato nadzorne točke, ki jih upravlja obmejna policija, še bolj zgoščene. Pred vsako javno ustanovo, naj bo to šola, policijska postaja ali upravna stavba, so razmeščeni obmejni policisti, ki primorajo bližajoča se vozila, da upočasnijo hitrost vožnje.

Lani je bilo potovanje od Pešavarja do Kohata nemogoče, ker so na odseku ceste, ki pri Dara Adam Kelu prečka plemensko območje Orakzaj, potekali spopadi. Pred dvema letoma mi je sicer uspelo priti do Kohata, a je bila cesta do Hanguja zaprta zaradi vojaške ofenzive, katere namen je bil pregnati talibane, ki so se tačas prosto gibali po Hanguju in okoliških vaseh. Rezultat ofenzive ostaja nespremenjen do danes: okrajno središče Hangu je pod nadzorom pakistanskih varnostnih sil, okoliški hribi pa pod nadzorom talibanov.

Poldrugi tisoč družin

Ko se pripeljem v Hangu, me sprejme Asif Ali, provincijski uradnik, zadolžen za upravljanje storitvenih dejavnosti. Gospod Ali je na trnih. Živi tako kot vsi državni uradniki, ki skrbijo za nemoteno izvajanje pakistanske različice »vojne proti terorizmu«. Dela v zastraženem kompleksu, povsem ločen od življenj navadnih ljudi, za katere naj bi skrbel, ko pa se vendarle odpravi izza zidov svoje utrdbe, je obkrožen z varnostnim osebjem. Vidno nervozen mi pove, da imamo za obisk šotorišča Toh Saraj na voljo le eno uro. »Prenevarno je. V preteklosti so si talibani znali ostriči brade in se vtihotapiti v šotorišče. Kako naj vemo, kdo je kdo? Kako naj vemo, da ne bo kdo iz šotorišča poklical talibanov in jim sporočil, da se po šotorišču sprehaja tujec?« mi zaupa svoje skrbi. Ugrabitve so pri njih del vsakdanjika, tarče pa ponavadi lokalni veljaki, za katere ugrabitelji računajo, da bodo zanje največ iztržili. Dan po mojem obisku Hanguja so na bližnjem plemenskem območju Kuram ugrabili očeta mule Saida Džanana, člana provincijske skupščine Haber-Pahtunhve.

Ko se v spremstvu dveh policistov končno pripeljemo v šotorišče, je vzdušje skrajno napeto. Člani štiriintridesetih družin, ki so tistega dne prispele v šotorišče, so lačni, hrane pa od nikoder. Moški del na novo prispelih družin stoji za ograjo, ki obdaja upravne prostore šotorišča, in zahteva hrano. Ko se mimo množice odpravimo na ogled šotorišča, se za nami usuje skupina mož in moleduje za hrano. Policista, ki nam varujeta hrbet, dvigneta avtomatsko orožje, in razženeta obupano množico. Po načrtih organizacije Združenih narodov Program za hrano (WFP) naj bi vsaka družina dobila pakete živil, ki zadostujejo za osemčlansko družinsko – moža, ženo in šest otrok. »Težave nastanejo, ker so v šotorišču možje, ki so poročeni z več ženami in imajo tudi precej več od predvidenih šestih otrok,« pove Asif Ali. Dodatni problem je, da pomoč v hrani ne sledi naraščanju števila prebivalcev šotorišča. Vključno s 34 novimi družinami je bilo v tistem trenutku v šotorišču nastanjenih 1555 družin. Skupno torej več kot devet tisoč ljudi, ki so sem prišli z bližnjih plemenskih območij Orakzaj in Kuram.

V zadnjem razselitvenem valu je bil s svojega doma pregnan tudi sivobradi Said Kadar Džan. Tako kot Šal Akbar tudi on prihaja iz vasi Feroshel. Z družino, brez vsakršnega premoženja, je v šotorišče Toh Saraj prispel dan pred mojim obiskom. »Vojaški spopadi potekajo na različnih območjih. Prestrašili so nas helikopterji, ko so začeli bombardirati. Talibani se skrivajo po vaseh, med civilnim prebivalstvom, vojska pa ne izbira ciljev,« pravi Džan, starec, poročen z dvema ženama, oče osmih sinov in štirih hčera. »Mnoge hiše so bile porušene v boju s talibani. Skoraj vsaka hiša je poškodovana. Boji so potekali na sredi vasi,« doda Džan. Med pogovorom v levici stiska ključe svoje domačije. Zgodovina vojaškega konflikta, ki se odvija v njegovi vasi, je posejana s tragičnimi izgubami. »Sosed je v preteklih letih izgubil šest članov družine. Skoraj vsaka hiša je utrpela smrtne žrtve ali ranjene,« še zatrdi Džan.

Rezultat pakistanske »vojne proti terorizmu«

Ko se zapeljemo po cesti, ki deli šotorišče za vojne razseljence Džalozai na pol, se na moji levi in desni razprostirajo svetlo rjava in bela šotorska krila, kolikor daleč seže oko. Na enem izmed vhodov v šotorišče je skladišče s hrano, pred katerim skupine moških – mnogi so prišli z oslovskimi vpregami – čakajo na žaklje moke z opaznim modro-rdečim logotipom USAID, Agencije Združenih držav za mednarodni razvoj.

Šotorsko naselje Džalozai leži kakšnih 30 kilometrov vzhodno od Pešavarja, in čeprav je nastalo že pred dvema letoma in pol, nikjer ni videti kakšne trdnejše stavbne oblike. Oblasti se namreč bojijo, da bi dovoljenje za gradnjo trdnejših domov prebivalci naselja razumeli kot zeleno luč za stalno naselitev. Šotorišče je ogromno, večje od večine slovenskih mest. Junija 2010, ko so zabeležili največje število prebivalcev, je bilo v dvajsetih »četrtih«, ki sestavljajo šotorišče, naseljenih približno 102.000 razseljencev. V teh dneh naj bi jih bilo okoli 90.000. Vsak mesec se v šotorišču rodi okoli 160 otrok. Zadnji večji priselitveni val se je zgodil letošnjega februarja, ko se je s plemenskega območja Badžaur semkaj zateklo okoli 3000 družin.

»Lanskega septembra je vojska začela ofenzivo. Rekli so nam, kdor želi oditi, lahko gre. Ker je bilo prenevarno, smo šli. Motilo nas je tudi, da vojska vstopa v naše domove in brska po hišah,« se dogodkov, ki so vodili do njegove prisilne izselitve, spominja 39-letni Ibrahim Kan, po poklicu socialni delavec. Skupaj z ženo in petimi otroki je zapustil Milvat, vas na plemenskem območju Haber zahodno od Pešavarja, in našel svoj novi dom na prašni ravnici šotorišča Džalozai.

Četudi so po njegovih besedah vojaki, ker prihajajo iz iste države, njegovi bratje, njegove izkušnje z vojsko niso najboljše. »Mnogo hiš so zbombardirali. Veliko ljudi je umrlo. Problem je tudi, da vojaki govorijo urdu, le redki paštunsko, zato se domačini ne morejo sporazumevati z njimi,« pravi Kan. Ker pakistanska vojska na plemenska območja praviloma pošilja vojake, ki prihajajo iz drugih, oddaljenih provinc, jih domačini pogosto dojemajo kot napol tujce.

Preden se je podal na pot v negotovo prihodnost, je v vasi in bližnji okolici umrlo od 70 do 80 ljudi. Koliko je bilo smrtnih žrtev po njegovem odhodu, ne ve. V vas se po odhodu še ni vrnil, a je od ljudi, ki še vztrajajo na svojih domovih, slišal, da spopadi še potekajo.
Čeprav spopadi na plemenskih območjih niso več tako ostri kot prejšnja leta, potekajoče vojaške operacije pričajo o tem, da je ta del Pakistana še zelo daleč od miru. V udinjanju Združenim državam se Pakistan v svojem boju proti »teroristom« tako še naprej pogreza v državljansko vojno.

Razseljenci se na svoji nesrečni poti dvakrat srečajo z blagovno znamko ZDA. Prvič, ko se nanje spravi pakistanska vojska, katere orožje je večinoma izdelano v ZDA ali pa so te vsaj financirale njegov nakup. In drugič ob prejemu humanitarne pomoči, ki naj bi jim zagotovila vsaj osnovno preživetje. Ker pa ima vojaška industrija vselej prednost pred humanitarno dejavnostjo, so vsote, namenjene za razseljence, pravi drobiž v primerjavi s tem, kar dobi pakistanska vojska. V letih od 2002 do 2010 so ZDA za podporo pakistanski »vojni proti terorizmu« namenile okoli 12,5 milijarde dolarjev pomoči, od tega več kot 8 milijard v okviru mehanizmov sklada za podporo koalicijskih partnerjev v »vojni proti terorizmu«. V istem časovnem obdobju so preko sklada za migracije in pomoč beguncem Pakistanu namenile le 144 milijonov dolarjev. Krog je tako sklenjen: nedolžni civilisti, ki v ničemer niso ogrožali varnosti ZDA, so zaradi vojaških akcij ameriških podizvajalcev, pakistanskih varnostnih sil, najprej pregnani s svojih domov, nato pa še ponižani z mizerno humanitarno miloščino, ki naj bi jim zagotovila preživetje.

»Vojska se je spopadla s talibani,« z besedami, ki označujejo usodo skorajda vsakega razseljenca, začne svojo pripoved 35-letni Šir Vali iz Čarmanga, vasice na plemenskem območju Badžaur. Skupaj z ženo in šestimi otroki – najmlajši ima eno leto in pol, najstarejši je letos dopolnil devet let – je zapustil dom v začetku tega leta. »Ničesar nismo vzeli s seboj. Ni bilo časa. Reševali smo gola življenja.«

Mrtev sin vojaškega vodiča

Odkar je v šotorišču Džalozai, se je Šir Vali le enkrat vrnil v rojstno vas. Pred dvema tednoma se je udeležil pogreba enega izmed svojih sovaščanov, ki je prav tako živel v šotorišču, po smrti pa so njegovo truplo prepeljali v domačo vas, da bi ga pokopali v domači zemlji. Ob kratki vrnitvi je imel priložnost videti svoj razdejani dom. Možnost, da bi se vrnil, se zdi neuresničljiva, saj so razmere še vedno prenevarne. »Pred osmimi dnevi so bili napadeni trije iz kroga moje širše družine. Eden je bil ubit, dva pa ranjena. Neznanci so ponoči, okoli polnoči, vdrli v hišo.«

Kdo so bili storilci? Ali ve, zakaj so to storili? Šir Vali najprej odgovori, da ne ve, zakaj. Poboji v njegovi vasi da so vsakdanja rutina. Oboroženi ljudje pač ubijajo nedolžne. Ko še naprej vrtam vanj, razloži, da je bil ubit sin človeka, ki dela za pakistansko vojsko. »Morda je bil to razlog. Morda so ga ubili talibani, ker je njegov oče vodič pakistanske vojske na tistem območju. Sinu je bilo ime Šahaludin. Imel je 16 let. Njegov starejši brat Zafar je bil v napadu ranjen, ranjen pa je bil tudi njihov prijatelj, ki je bil ravno takrat na obisku,« razloži Šir Vali. Ker je vodič pakistanske vojske njegov sorodnik, poleg tega živi v bližini njegove hiše, se ne upa vrniti v svojo vas.

Čeprav ga je talibanska stran vabila v svoje vrste, že samo misel na to možnost zavrača. »Talibani pravijo, naj pustimo otroke in žene v šotoriščih in se jim pridružimo v boju proti vladi. A kako naj zapustimo svoje družine?« se sprašuje.

»Pred dvema letoma sem zbežal v Svabi. Najel sem hišo za 2000 rupij (približno 18 evrov, op.p.) na mesec. Ko je zmanjkalo denarja, sem prišel v šotorišče. To je bilo pred enim letom,« pove Hašim Gul, 55-letni oče štirih otrok, ki je bil zaradi spopadov med talibani in pakistansko vojsko prisiljen zapustiti vas Čarmang. Kot razseljenec je dobil dve vreči moke humanitarne pomoči, kar, kot sam pravi, za njegovo družino ne zadošča.

O vrnitvi ne razmišlja, saj varnost še ni zagotovljena. »Pred pol leta sta bili ubiti nečakova žena in hči. Vojska je bombardirala vas,« pove in doda, da je nečakova družina dobila nadomestilo za prizadejano izgubo. »Vojska je dala 300.000 rupij (približno 2700 evrov, op.p.) za vsakega mrtvega družinskega člana.« Tako kot mnogi njegovi sovaščani Gul vojske ne podpira, saj meni, da ta terorizira ljudi. »V naši vasi talibanov ni. Talibani so v hribih. Kljub temu so vojaki zasedli našo vas. Nadlegujejo nas, včasih koga aretirajo, včasih koga ubijejo. Vse hiše ob glavni cesti so podrli, da bi imeli boljši pregled ob premikih in se počutili bolj varne. Hišo so mi najprej zbombardirali, nato pa so jo še zravnali z buldožerjem.« Za porušeno hišo ni dobil nobene odškodnine. Ker je povsem brez denarja, ne vidi nikakršnih možnosti, da bi se vrnil in se lotil obnove.

Četudi ne morejo odtehtati izgube, pa so nadomestila po mnenju sogovornikov še vedno prej izjema kot pravilo. Taval Šah, 50-letni oče osmih otrok, ki je pred dvema letoma z družino zbežal iz vasi Dauzi v plemenski regiji Mohmand, pove, da so zapustili domove zaradi ofenzive pakistanske vojske. »Vojska je bombardirala z letali. Polovica moje hiše je uničena. Vsi, ki so umrli, so umrli v napadih pakistanske vojske, pa vendar niso njihove družine dobile nobenega nadomestila,« trdi Taval Šah. »Vlada izplača nadomestilo za prizadejano škodo le vplivnim ljudem, ki imajo zveze. Morda ena od stotih žrtev dobi denar.«

»Vojna proti terorizmu« kot vladavina terorja

Če so napadi talibanov običajno skrbno dokumentirani, je po drugi strani delovanje pakistanske vojske precej bolj zavito v temo. S prepovedjo samostojnega, neodvisnega dostopa do plemenskih območij pakistanske oblasti domačim in tujim novinarjem sistematično onemogočajo verodostojno poročanje o vojaških operacijah na plemenskih območjih. Vstop na območja, ki jih pretresajo spopadi, je dovoljen le v spremstvu vojske.

Tudi talibani novinarjem preprečujejo prosto gibanje, saj jih dojemajo kot vohune. Grožnje, ugrabitve, v najbolj skrajnih primerih uboji so del vsakdanjika, s katerim se srečujejo vsi, ki živijo in delajo v plemenskih regijah. Podatki o tem, kaj se dogaja na fronti, so zato skopi, drobci, ki pridejo na površje, pa so vezani na pričevanja razseljencev, ki so bili zaradi vojne prisiljeni zapustiti dom.

Belobradi Aval Akbar, 60-letni vaščan iz vasi Alam, je skupaj z ženo rojstno vas zapustil oktobra 2009. »V vasi je vladala policijska ura. Zaradi spopadov smo se morali čez dan za dve uri zapreti v svoje domove. Tako nismo mogli več živeti,« pravi Akbar. Na srečo nihče iz njegove družine ni bil ranjen ali ubit. Še pravočasno so ušli. V domačo vas se vrača enkrat na teden, policijska ura še vedno traja. »Razmere so slabe. Hiša je delno uničena.«

Tako kot v drugih državah, kjer se izvaja ameriška »vojna proti terorizmu« ali, povedano natančneje, ameriška vladavina terorja, je tudi v Pakistanu največ žrtev med nedolžnimi, največkrat nepismenimi, neizobraženimi civilisti, ki nikoli niso ogrožali ZDA. Ti vojno dojemajo kot neizzvan napad na svoje domove, kot brutalno uničenje svojih življenj, morda pa tudi kot razlog, da se bo vendarle treba upreti silam, ki neusmiljeno teptajo njihove osnovne pravice.