V čem je torej zastavek tega obsežnega romana – v pravkar objavljenem slovenskem prevodu, ki ga je izvrstno opravila Vesna Velkavrh Bukilica, ima čez 900 strani? In ki ni delo nobenega izmed velikih živečih pisateljev, ampak je avtorjev prvenec v francoščini, pred tem pa je objavil le eno knjigo v angleščini?
Gre za nadvse ambiciozen projekt slikanja najbolj nevralgičnega obdobja svetovne zgodovine, druge svetovne vojne, predvsem njene vzhodnoevropske fronte, in to skozi oči literarnega lika nacista, krvnika, Maximiliana Aueja. Jonathan Littell je osem let skrbno proučeval vojno obdobje, kot delavec v dobrodelnih organizacijah pa je imel tudi osebne izkušnje z žrtvami nasilja in vojn; pred dvema letoma je napisal tudi knjigo o Čečeniji. Zgodovinska plat romana je zato, kot ugotavljajo zgodovinarji, zelo verodostojna, in se opira na najbolj tehtne zgodovinske in druge študije.
Zgodovinarka dr. Marta Verginella pravi, da v knjigi brez težav odkrivamo očitne sledi ključnih proučevalcev tega obdobja, kot je na primer Hilberg, pa tudi številne nenavadne podrobnosti, na primer o avstrijskem nacistu Odilu Globočniku, ki je med vojno deloval tudi na Hrvaškem.
Zgodovinopisje ohlaja, literatura segreva
Ta natančnost in obsežnost je morda lahko za knjigo tudi breme, meni Verginella, vsaj če upoštevamo mnenje italijanskega pisatelja Alessadra Piperna, ki je v zvezi s Sojenicami zapisal, da je naloga zgodovinopisja, da tematiko z distanciranim proučevanjem ohlaja, literatura pa jo segreva.
Vsekakor je moč dobre umetnosti takšna, da se bralci pogosto sprašujemo, ali niso naših podob o dogodkih, ki smo jih spoznali preko študija ali pa smo jih celo sami doživeli, prekrile podobe iz romanov in filmov.
Je to za zgodovino slabo? »Med dobro literaturo in slabim zgodovinopisjem izberem dobro literaturo, o tem ni dvoma. Dovolj je pomisliti na izjemen Malapartejev roman Koža,« pravi dr. Verginella. Seveda pa se je treba vprašati, kaj pomeni ta knjiga v našem okolju. Francija je namreč posvetila zgodovinopisju tega obdobja več kot štirideset let, in četudi še obstajajo nekatere bele lise, imajo tam do vojnega dogajanja dokaj razdelan odnos. Nasprotno pa v slovenščino ni bila prevedena niti bazična zgodovinska literatura o zgodovini nacizma, prevedenih nimamo niti največjih znanstvenih del zgodovinarjev, kot so Saul Friedlander, Ian Kershaw, Raul Hilberg; še huje, teh del v naših knjižnicah ni mogoče najti niti v izvirniku. Naše splošno vedenje torej nastaja preko literature, in to je lahko problem, še posebej v luči nenehnega političnega prisvajanja zgodovine.
Na realno preverljivo zgodovinsko podstat, ki jo je v veliki meri osmislil tudi z razmišljanji filozofinje Hannah Arendt, tako njenih Izvorov totalitarizma kot študije o Eichmannu, je torej Johnatan Littell nanesel izmišljen lik, ki komunicira z drugimi izmišljenimi liki, a tudi s premnogimi realnimi zgodovinskimi osebami. Prav ta mešanica realnih ljudi in izmišljenih likov povzroča, da si literarni teoretiki niso edini, ali je žanrska opredelitev »zgodovinski roman« primerna ali ne. V Franciji je bilo ob izidu slišati tudi pripombe glede kakovosti francoščine, saj naj bi je Littell ne obvladal dovolj, razširile so se celo govorice, da naj bi knjigo napisal v angleščini, prevedel pa naj bi jo urednik založbe Gallimard, ki je roman izdala; še bolj obskuren je trač, da naj bi knjigo v resnici napisal avtorjev oče, ki je tudi pisatelj.
Tabu neopisljivega
Toda zdi se, tako meni literarni teoretik Mathias Rambaud, da vse te dileme in očitki prikrivajo tisto bistveno, kar bega bralce, to pa je moralna plat, problematičnost opisovanja nepojmljivega zla holokavsta, kot jo je razumel Adorno in mnogi za njim: mnenje, da umetnost po holokavstu ni več možna in da o holokavstu ne more govoriti, ne da bi razvrednotila trpljenje žrtev. S stališča, da zla ne gre udomačiti, da dejanj, kot so na primer Hitlerjeva, ne gre pojasnjevati, saj je vsako pojasnjevanje obsceno in nemoralno, je verjetno izhajala tudi brutalna kritika, ki jo je o Sojenicah izrekel Claude Lanzmann, slavni francoski režiser, član francoskega odporniškega gibanja, ki se je v zgodovino zapisal z izjemnim, deveturnim dokumentarnim filmom Shoah; v njem je prvič dal besedo preživelim taboriščnikom in njihovim krvnikom ter s tem postavil standard dokumentaristike. Prav ta film je bil eden izmed Littellovih navdihov, hkrati pa je ravno o njem Žižek opozoril, da enako kot je groza izkušnje holokavsta zgodovinski dogodek izvlekla iz sfere zgodovinske kritike, groza tematike dokumentarni film Shoah izvleče iz filmske kritike.
Marta Verginella Lanzmannov gnev do Littellovega romana pojasnjuje generacijsko. Starejša generacija, ki je vojno doživela, verjetno ob takšnih knjigah občuti tudi bojazen pred relativizacijo zgodovine, pred tem, da bi bili denimo popisi boljševističnih, pa tudi judovskih zločinov, ki jih omenja Littell, voda na mlin revizionističnemu in neonacističnemu diskurzu, ki se krepi predvsem v državah, kjer obračuna s kolaboracionizmom ni bilo.
Druga bojazen je bojazen banalizacije, odvzema demonskega značaja nacizma, s katerim so po vojni večinoma pojasnjevali holokavst. Toda ravno filozofinja Hannah Arendt je pokazala, da je bilo nacistično zlo v svojem bistvu banalno, vsakdanje, ravno ta avtomatizem, industrija pobijanja, v kateri so sodelovali običajni ljudje, ne le izrojeni zločinci, je omogočila neverjetne razsežnosti pobijanja. Tudi v Sojenicah beremo: »Navadni ljudje, iz katerih je sestavljena država, ti so prava nevarnost.«
Vse razumeti, vse odpustiti?
V literaturi pa se ponovno zastavlja vprašanje, ali se lahko literarni lik, ki je tako dobro in tako živo opisan, kot je Aue, bralcu tako približa, da mu ta »oprosti« njegova dejanja. To vprašanje se je ob tematiki nacizma zastavljalo že ob romanu Smrt je moj poklic Roberta Merla, kjer je pripovedovalec ravno tako nacistični morilec, pa seveda ob številnih drugih negativnih literarnih likih, od Suskindovega parfumarja do de Sadovih sadistov.
Littell namreč nenehno odpira temeljna filozofska vprašanja in Aue že na začetku zatrdi: Nečloveško ne obstaja. Bralca provocira z argumentacijo, ki je znana iz nürnberških procesov: »Vseeno pa bi morali biti zmožni priznati sami sebi, da bi tudi sami ravnali tako kot jaz. (…) v danih okoliščinah človek stori, kar mu rečejo; (…) mogoče imate več sreče kot jaz, to pa še ne pomeni, da ste boljši od mene.«
Aue se torej sklicuje na posebne zgodovinske okoliščine, ob katerih je posameznik nemočen: »Politični filozofi pogosto opozarjajo, da v času vojne državljani, vsaj moški, izgubijo eno svojih temeljnih pravic, to je pravica do življenja. Le redko pa povedo, da ti državljani hkrati izgubijo tudi neko drugo, nič manj temeljno pravico, ki je mogoče zanje še bolj bistvena, ker zadeva samopodobo, videnje sebe kot civiliziranih ljudi: namreč pravico do neubijanja.«
Ta argumentacija o od države vsiljenih ravnanjih seveda drži, a Littell v samega junaka položi tudi njeno drugo plat: Aue tudi na osebni ravni ravna kot zločinec, torej tudi takrat, ko mu država (tudi nacistična) z zakoni to izrecno prepoveduje. Ravno v tem je roman izjemen ter nadvse aktualen in univerzalen: prikazuje razmerje med osebnim in družbenim, predvsem pa razmišljanje izobražencev, ki so na nacizem pristajali, ne glede na določene dvome, zaradi osebnih koristi in ki so iskali utemeljitve za svoje ravnanje v različnih znanstvenih in filozofskih potvarjanjih, od teorij o kulturah, rasah, homoseksualnosti do zgodovinskih in ekonomsko-političnih interpretacij nemške zgodovine ter zlorabe Schopenhauerjeve filozofije in Heglovega svetovnega nazora kot napotka na totalno vojno.
Predvsem pa avtor pokaže tudi na nenedolžnost znanosti, na njeno perverzno zlorabo: tako neki nemški jezikoslovec v Zakavkazju nadvse skrbno preučuje premnoge jezike, da bi v njih zasledil davne ostanke hebrejščine. Tu seveda ne gre za proučevanje iz gole znanstvene radovednosti, ne gre za lingvistični akademski disput, ampak za usodno uporabo izsledkov: cele vasi čakajo, ali bo znanstvenik v njihovi govorici odkril kanček judovstva in jih s tem obsodil na pokol ali ne.
Branje Sojenic je psihološko zelo naporno, a do konca se vsej grozi navkljub izredno hitro prebijemo zato, ker je roman hkrati neverjetno informativen in izvrstno napisan; pa tudi zato, ker se postopoma ob vseh grozotah nekako psihično utrjujemo. Ali je to dobro ali slabo, da smo zmanjšali svojo občutljivost, je seveda vprašanje. V tem našem navajanju na grozote je vsekakor strašljiv paradoks: z njim sledimo literarnemu liku, ki je tudi sprva ob pokolih pretresen, potem pa se postopoma navadi.
