In kako je po dvajsetih letih od osamosvojitve pri nas? Če pogledam skozi okno, vidim lepše mesto, lepše ulice, bolje oblečene ljudi in boljše avtomobile. Če pa se pogledam navznoter, najdem dvom ali pa vsaj neprepričanost o marsičem, kar je iz te države in teh ljudi v dveh desetletjih nastalo. Čas osamosvojitve je bil namreč tako poseben in tako pozitiven, da je bila pohvala, zahvala ali pa samo omemba človeku že povsem dovolj, da je bil na delu zagnan, domovini lojalen in jo je imel še rad za povrhu. Zdaj se zdi, da je marsikaj od tega zelo hitro in neznano kam izpuhtelo, denar pa je skoraj edino merilo vsega, in ni čudno, če nam je gospodarska kriza za povrh navrgla še moralno krizo, predvsem krizo osnovnih čednosti in odnosov med ljudmi. Časi so taki, da se zdi, da denar ni edina pomembna stvar na svetu, ampak sploh edina stvar na tem svetu.

Narod, ki ni zmožen resne kritike lastnih zmot in neuspehov ter se ne zna iskreno veseliti uspehov drugih in celo lastnih ne, ne bo priplezal na vrh sveta. Kadar gledam televizijska poročila, se mi zdi, da so vedno ista, in kadar berem časopise, se mi zdi, kot da berem vedno isto. Uho je že povsem otopelo od poročil o sporih, prepirih, prevarah, goljufijah, krajah in zlorabah, tudi odgovori in zagovori poslovnežev, uradnikov in politikov na obtožbe so vedno isti: vse je bilo v skladu z zakoni in predpisi. Zdi se, kot da je delovanje v skladu z zakoni kakšna posebna vrlina, ne pa osnovna dolžnost politikov in uradnikov.

Včasih je bil zrak čist in seks umazan

Posebna vrlina bi bila, ko bi ljudje, ki vodijo državo, ravnali moralno, pošteno in v skladu z zdravim razumom, takšni bi bili za zgled državljanom, bili bi jim vodilo v teh težkih kriznih časih. A težava je, da nam mediji moderne dobe nenehno sporočajo, da je možno in da sploh ni noben problem, če so politiki zasebno pokvarjeni in javno pošteni, ali pa še huje, če so zasebno pošteni in pokvarjeni samo javno. Tisti, ki tega ne razume in ne sprejme in misli, da bi politiki morali biti pošteni in krepostni tako zasebno kot javno, ne gre v korak s časom, je relikt, starina, je skratka neprilagojen. Časi so pač drugačni, včasih je bil zrak čist in seks umazan, zdaj pa je ravno obratno.

Posebna zgodba so pregrešno dragi odvetniki, ki nam strumno zroč v kamere samozavestno pojasnjujejo, kaj je skladno z zakoni in kaj ne, in če ima kdo namero dvomiti o nedolžnosti njihovih klientov, tvega tožbo in denarno kazen. Dražji in boljši je odvetnik, več pravne države si lahko privoščiš. Zdi se mi namreč, da smo vsaj nekoliko narobe razumeli, kaj je to pravna država. Za pravnike in še zlasti odvetnike je to tista država, kjer se vse meri samo po pravu in kjer je vse samo črno ali pa belo. V taki državi imajo kot najboljši poznavalci prava in zakonov neulovljivo prednost ravno pravniki, medtem ko so »nepravniki« samodejno manj vredni in predvsem manj vplivni.

Po tej preprosti logiki so bili perfektno pravni in celo zgledni tudi fašizem, komunizem in še južnoafriški apartheid za povrh. Marsikaj je lahko v skladu z zakoni, pa v nasprotju z moralo, zdravo pametjo ali pa gospodarnostjo. Ali z drugimi besedami – v nobenem zakonu ne piše, da si ne smemo vrtati po nosu, pa tega vseeno ne počnemo, vsaj v javnosti ne. Če bi bil torej slovenski uglednež zaloten, da si vrta po nosu, bi njegov odvetnik nemudoma pojasnil, da je to skladno z zakoni in predpisi. Hočem reči tudi to, da kadar se pravo malikuje in kadar črka zakona prevlada nad temeljnimi vrednotami v družbi, se seveda lahko zgodi, da je ena sama odvetniška pisarna močnejša od celotnega državnega pravosodja in še državne policije za nameček.

A tudi za to bi se lahko našla rešitev in osebno bi predlagal denimo sprejetje zakona, po katerem bi se obtoženim poleg sodnikov tudi odvetnike za njihovo obrambo dodeljevalo z žrebom, ne pa skladno z globino njihove denarnice. Potem bi pa res lahko govorili o tem, da smo pred zakonom vsi enaki.

Marsikaj je bilo v razvoju Slovenije dobrega, posebej razvoj gospodarstva je bil zložen in stabilen. V zapiskih imam nekaj zabeležk o mislih, ki so jih pred časom oblikovali pretirani optimisti in pretirani pesimisti. Pretirani optimisti so videli Slovenijo kot novo Švico ali pa kar kot svetilnik na vrhu sveta, ki vsem drugim kaže pot, ali pa so rekli, da nikoli ne bomo največji, da pa smo lahko najboljši. A nobena od teh misli se ni uresničila, niti ni bila posebno izvirna. Tista o svetilniku na vrhu sveta pa je Leninova, ki je kot luč na vrhu sveta videl svojo Sovjetsko zvezo.

Pretirani pesimisti so tekmovali v črnogledih napovedih. Ugledni doktorji ekonomije so napovedovali zlom slovenskega gospodarstva zaradi izgube jugoslovanskih trgov že takoj po osamosvojitvi, nazadnje pa se je zgodilo ravno obratno: slovenski trg je zacvetel, jugoslovanski trgi pa so propadli. In kakor v posmeh vsem črnoglednežem je Slovenija danes najbogatejša, najrazvitejša in najuspešnejša izmed držav na ozemlju nekdanje SFRJ.

In svet je spremenil nas…

Po podatkih Svetovne banke je slovenski družbeni proizvod na prebivalca za skoraj štiriinpolkrat višji od trenutno najrevnejše države v regiji, Srbije (z izjemo Kosova). Ob vstopu v EU leta 2004 je slovenski družbeni proizvod na prebivalca dosegal nekaj čez 70 odstotkov povprečja v EU, nekaj doktorjev ekonomije pa je takrat izračunalo, da bo Slovenija potrebovala najmanj 36 let, da bi dosegla povprečje EU, torej 100 odstotkov. Pa je kljub tem napovedim Slovenija že leta 2008 dosegla 91 odstotkov povprečja, predvsem pa že vse od vstopa v EU do danes trdno drži 16. mesto med 27 članicami EU, s čimer hkrati sodi med 30 držav, ki so po gospodarskih in vseh splošnih kazalcih razvitosti najrazvitejše na svetu.

Kar ni slabo, bi pa brez dvoma lahko bilo še boljše. Kako? Moj predlog bi bil, da se z jasnim političnim soglasjem odločimo za tak razvojni model, s katerim bi iz države, ki proizvaja vse, postali družba, ki se specializira, ki proizvaja in ponuja samo tisto, kar znamo najbolje. Potem bi lahko končno imeli državo, ki ima politiko, ne pa politiko, ki ima državo.

Kot vedno v zgodovini je bila tudi v teh dveh desetletjih kultura tista, ki je Slovence ohranjala in tudi vedno znova dvigala tja, kjer se navkljub vsemu in celo zoper vse ne pozablja, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Mene niti malo ni strah, da bi zavoljo tega, da bodo že kmalu vsi Slovenci govorili tudi angleško, odmirala slovenščina in z njo kultura. Celo obratno, mislim, da bo, ko bodo še bolj kot danes na nas pritisnili časi nedoločnosti, brezobličnosti ali celo brezizhodnosti, identiteta pomembna še bolj, za posameznika celo bolj kot za narod kot celoto.

Pa seveda odlični slovenski športniki, ki vedno znova presegajo sami sebe in našo majhnost in nas pripravijo do tega, da pojemo Prešernovo himno, ki jo na uradnih proslavah komajda opazimo. Slovenski nogometaši so na evropskem in dveh svetovnih prvenstvih za promocijo Slovenije storili neizmerno več kot vse drago plačane promocijske akcije. Moj predlog je, da namesto za promocijske akcije ta denar damo kulturi in športnikom, cilj bo brez dvoma dosežen.

Kaj reči na koncu, kaj nam je bilo takrat vsem, ki smo tlakovali pot v slovensko državnost, skupnega in nam je lahko skupnega še danes, vsem prijateljem osamosvojiteljem, če uporabim izraz, ki je postal po krivem sporen in domala preziran? Takole bi rekel – hoteli smo spremeniti svet, nazadnje pa je svet spremenil nas.