V prvem primeru najpogosteje izpostavljajo približno tri kilometre dolgo savsko mrtvico Colo, ki se vije od turističnega kompleksa Term Čatež do stika s Savo pri naselju Podgračeno, v kateri ribiči že osem let neuspešno bijejo boj z nadležno tropsko solato, ki je povsem prerasla vodno gladino ter resno ogroža vodno favno in floro. V drugem primeru imamo v mislih gradnjo verige hidroelektrarn in njihove akumulacijske bazene ter prežečo nevarnost s strupenimi snovmi onesnaženega mulja, ki naj bi se nabiral ob betonskih rečnih pregradah. Na to že nekaj časa najbolj glasno opozarja brežiški naravovarstvenik Hrvoje Oršanič.
V akumulacijah se lahko nabira tudi strupeni mulj
Danijel Vrhovšek, nekdanji odlični plavalec in olimpijec, v šali pravi, da se je nekoč ukvarjal s čistimi, danes pa le še z umazanimi vodami. Pred leti je namreč ustanovil podjetje, v katerem največ časa in znanja posveča tako imenovani ekoremediaciji, s pomočjo katere, poenostavljeno povedano, pomaga pri varovanju in očiščevanju voda na način, kot bi si ga izbrala narava sama, le da to doseže na hitrejši način.
Vrhovšek na področju ekoremediacije velja za vodilnega strokovnjaka pri nas, veliko predava na univerzah jugovzhodne Evrope, je avtor več strokovnih del, nosilec patentov in dobitnik nekaj prestižnih priznanj. Pravi, da so slovenska jezera in reke v največji meri onesnaženi zaradi napačne okoljske politike. Po njegovem mnenju je največji problem slovenskega okolja ravno ministrstvo za okolje. Zakaj? "Če denimo pogledamo stanje slovenskih jezer, ni težko ugotoviti, da na ministrstvu skrbijo samo za Blejsko in Bohinjsko jezero, skrb za preostala pa prepuščajo lokalnim skupnostim, ki nimajo ne znanja ne denarja," pravi Vrhovšek in dodaja, da precej podrobno spremlja tudi dogajanja ob gradnji verige hidroelektrarn na spodnji Savi, kjer je prišlo do zastoja tudi zaradi zahtev naravovarstvenikov po vključitvi spodnjega toka reke od Brežic do meje s Hrvaško v območje Natura 2000.
Pravi, da se tudi v takšnih primerih ekoremediacija kaže kot najprimernejša rešitev. "Ekoremediacija je neke vrste mediacija med nekom, ki hoče vse ohraniti nedotaknjeno, in nekom, ki hoče vse pozidati. Z njo dosežemo, da sta na koncu oba zadovoljna," pravi Vrhovšek, ki v zvezi z gradnjo spodnjesavske verige elektrarn razmišlja takole: "Pri akumulacijskih jezerih na vrsto virov onesnaženj graditelji ne morejo vplivati, saj v reko pronicajo tako onesnažene odplake iz bližnjih naselij kot produkti gnojenja kmetijskih površin. Teh zadev v Sloveniji enostavno nimamo ustrezno rešenih, čeprav se nam čas hitro izteka. V skladu z evropsko direktivo moramo namreč do leta 2015 rešiti onesnažene vode zaščitenih območij, do leta 2018 pa vse preostale. Poznam sistemske rešitve, vendar sem nad okoljskim ministrstvom že obupal," pravi Vrhovšek, ki ravno te dni vodstvu družbe Hidroelektrarne na spodnji Savi predstavlja možne ukrepe zoper onesnaženost omenjenih akumulacij.
Nad Termami Čatež obupal
Pravi, da je obupal tudi nad Termami Čatež, ki jim je v sodelovanju s krškim Savaprojektom spomladi ponudil rešitev pri doslej brezupnem boju s tropsko solato. Mrtvica bi, kot pravi, po opravljenem posegu lahko postala naravoslovna učna pot in turistična zanimivost. "Toda v Termah Čatež so mojo ponudbo odklonili, kar je v dani situaciji resnično težko razumeti," dodaja naš sogovornik, ki nam metode odstranjevanja tropske solate iz poslovnih razlogov ni želel razkriti. V Termah Čatež so nam odgovorili, da o mrtvici kot priložnosti za razvijanje novega turističnega produkta v smislu ekoturizma in izobraževalnih programov razmišljajo tudi sami in da so k projektu revitalizacije jezera in savske mrtvice povabili številne izvajalce s tega področja.
Vendar so z razvojem dogodkov in počasnim reševanjem problema brežiški ribiči še vedno nezadovoljni. Ugotavljajo namreč občutno zmanjšanje ribje populacije v mrtvici. Lani so denimo nalovili vsega četrtino nekdanje količine, nekatere vrste rib pa so celo povsem izginile, kar označujejo za naravno katastrofo.