Pod Triglavom je svetovna elita zbrana že petnajstič. Za mali jubilej pa se spodobi, da je vse malce bolj slovesno. Po polarno mrzlem Oestersundu in zasneženem Hochfilznu najboljši biatlonci in biatlonke sveta, po dve stotniji se jih je preselilo na Bled in Pokljuko iz 32 držav, od četrtka, ko bo na sporedu starodobna dolga razdalja (20/15 km), vsaj po prvih (vremenskih) obetih lahko pričakujejo triglavsko pravljico, tudi s soncem.

Le kdo bi si leta 1964, ko je Janez Pavčič v sedaj znova zelo aktualnem Mrkopalju zmagal na prvem državnem prvenstvu Jugoslavije v biatlonu, ali leta 1992, ko je Janez Vodičar prvič pripeljal svetovni pokal v Slovenijo, mislil, da bo imelo Rudno polje, mrazišče pod Viševnikom, v neposredni bližini vojašnice, tako zgodbo. Še več. Nikoli doslej pred Pokljuko ni bil biatlon, predvsem zaradi lovca s šahovnice Jakova Faka, v medijskem zaletu. Še nikoli slovenski biatlonci niso prihajali na domače terene, ki jih zaradi urejenega centra sedaj še toliko bolj poznajo, s takimi dosežki na predhodnih tekmah. In vsi visokoletečih ciljev, med katerimi manjka le še odkrit lov na zmago, edino kar praktično še manjka na Pokljuki, ne skrivajo.

Toliko močnih "orožij" slovenski biatlon še ni imel. Četverica Teja Gregorin, Klemen Bauer, Janez Marič in Jakov Fak je s tekaškimi sposobnostmi sposobna tudi zmagati, seveda ob spletu okoliščin. Vsi so bili že v Oestersundu zelo blizu. Trener Uroš Velepec je včeraj priznal, da je tako uspešen začetek tudi njega malce presenetil. Že prej pa je napovedoval, da formo Bauer, Fak in Gregorin tempirajo prav za Pokljuko. "To je zame velik izziv," je včeraj ponovila Teja Gregorin, ki je pred Pokljuko vedno ponavljala, kako je "naspidirana". Njen sosed Klemen Bauer želi stopničke. Marič, Brankovičeva in Malijeva žvižgajo po Kosovih notah. "Moj cilj je znan. Ne bom ponavljal," kratko ponavlja Marič, edini biatlonec iz domače občine Bohinj. Želi ponoviti najboljše dosežke v karieri. Prav videti zimske lovce v naravni hitrosti in zbranosti pa je enkratna priložnost, ki se prihodnjo zimo, glede na že znan tekmovalni koledar 2011/12, ne bo (več) ponovila.

V slovenski reprezentanci se na pomanjkanje izkušenj in na vrtinčast veter iz Uskovnice ali Mesnovca, ki naj bi motil naboje 22LR pri hitrosti okoli 330 metrov na sekundo (na 50 metrov oddaljene tarče premera 4,5 oziroma 11,5 centimetra), ne morejo več izgovarjati. Pokljuka tudi ni več uročena. Zastavo z najboljšim dosežkom, tretjim mestom iz januarja 2007, nosi Tadeja Brankovič - Likozar, ki bi najraje sama sebe nagradila za bližnji rojstni dan z dosežkom vrnitve. "Čakam, optimistično sproščena. Trde in široke smučine, razmeroma hiter sneg, res lepo," je pohvalila razmere. Ihanska soseda Teja Gregorin in Klemen Bauer sta prav pred enim letom, oba s štartnima številkama 13, na zasledovanju poletela do petega oziroma sedmega mesta. Marič je še najskromnejši, 16. mesto. "To je verjetno eden redkih datumov, ki se jih spominjam: 21. januar 2007, dan, ko je bil rojen sin Tevž. Za vse drugo ste vi moj zavod za statistiko," se spomni Marič smeje.